Drnovšek na startu

Dr. Janez Drnovšek v tem trenutku spominja na človeka, ki stoji na vrhu steze za bob, čaka na trenutek, ko bo prevzel krmilo teh nenavadnih sani, hkrati pa dokaj zadovoljno gleda na posadko, ki jo je izbral. V prihodnjih letih naj bi drveli po stezi, definirani v koalicijski pogodbi. V primerjavi s prejšnjimi stezami je letošnja pripravljena mnogo bolj temeljito. Koalicijske pogodbe, ki so bile napisane pred leti, v primerjavi s še svežo koalicijsko pogodbo izgledajo kot sankališča. Leta 1997 je koalicijska pogodba štela dobrih 5800 besed, torej je ustrezala dolžini daljšega članka v reviji. Letošnja koalicijska pogodba s prilogami vred obsega več kot 35 tisoč besed; tolikšen je obseg krajše knjige. Že obseg in preciznost koalicijske pogodbe in prilog naj bi sporočala, da je smer vožnje povsem jasna. Znano naj bi bilo, kje so ovinki, kje bodo sani dosegale največje hitrosti in kje bo treba zavirati.

Drnovškov nasmešek naj bi bil tudi zagotovilo, da je ekipa, ki se bo pognala v bob, primerna. Posadka je mešanica veteranov in novincev. Drnovšek naj bi ob koncu naslednjega tedna ekipo pognal po ledenem zaletišču in prevzel krmilo. Vendar dejstvo, da imamo bob stezo, pilota in ekipo, še ne zagotavlja, da se bodo sani res pripeljale na definirani cilj. Na stezi, trasirani s koalicijsko pogodbo, je nekaj pasti. Bob lahko na kakšne nevarnem ovinku odfrli med smreke. In posadka? Bo dorasla drvenju?

Novinci

Neuradni seznami, ki so v javnost prihajali v zadnjih tednih in se spreminjali iz ure v uro, so povzročali negotovost. "Danes sem bil na seznamu kakšnih deset minut," je dan pred razglasitvijo uradnega seznama povedal človek, ki je nastopal na širšem neuradnem seznamu. V četrtek, 23. novembra, na dan uradne razglasitve ministrskega seznama, mandatar še ni objavil imena osebe, ki bo vodila ministrstvo za kulturo. Dejstvo, da Drnovšek med sestavljanjem vladnega kabineta veliko manevrira, ne bi smelo biti presenečenje. Drnovšek je namreč vlado sestavljal že šestič. Tri ekipe, ki jih je sestavil, so potem dobile tudi uradni parlamentarni blagoslov. Dve ekipi parlamentarnega glasovanja nista preživeli, tokratna zasedba pa bi morala parlamentarno soglasje pridobiti brez težav.

Na uradnem seznamu kandidatov je nekaj političnih novincev. Paradoks je, da sta dva novinca hkrati veliki strokovni avtoriteti in da se s področjem, ki se ga bosta lotila kot člana vlade, strokovno ukvarjata že celo profesionalno kariero. Dr. Dušan Keber, kandidat za zdravstvenega ministra, in dr. Anton Grizold, kandidat za obrambnega ministra, še nikoli nista službovala v državni administraciji. Kar pa ne pomeni, da sta brez izkušenj. Dr. Keber je bil zadnja štiri leti strokovni direktor Kliničnega centra. Dr. Grizold je več let vodil katedro za obramboslovje na FDV, lani je postal tudi predsednik strateškega sveta na obrambnem ministrstvu, letos, med Drnovškovim poskusom, da bi rekonstruiral vlado, pa je bil že na uradnem seznamu za opravljanje funkcije obrambnega ministra. Na letošnjem seznamu kandidat za članstvo v rekonstruirani Drnovškovi vladi je bila tudi dr. Lucija Čok, pred tedni sicer izvoljena za poslansko državnega zbora. No, aprila letos je dr. Čokova kandidirala za vodenje ministrstva za znanost, zdaj pa je kandidatka za vodenje razširjenega šolskega ministrstva.

Med novinci za mesto v vladi je tudi Jakob Presečnik, kandidat za prometnega ministra. Ni pa novinec na politični sceni, saj je bil zadnja štiri leta poslanec, pred tem pa župan.

Brez ministrskih izkušenj sta še Franci But, kandidat za kmetijskega ministra, in dr. Vlado Dimovski, kandidat za ministra za delo. Franci But je od leta 1997 opravljal naloge državnega sekretarja na ministrstvu za kmetijstvo, hkrati pa je bil član ožje pogajalske skupine za vstop v EU. Dr. Dimovski je bil med letoma 1995 in 1997 državni sekretar na gospodarskem ministrstvu.

Dr. Jana Kolar, ki kandidira za ministrico za kulturo, predstavlja največje presenečenje Drnovškovega seznama. Koalicijska pogodba sicer določa, da bo kulturni resor pripadel Združeni listi, vendar se je Drnovšek na koncu odločil za nestrankarsko kandidatko. Jana Kolar, doktorantka kemije, je do zdaj v NUK-u vodila oddelek za varovanje knjižničnega gradiva, strokovno pa se je ukvarjala z restavratorstvom.

Veterani

Drugi del seznama sestavljajo kandidati, ki so že opravljali ministrske funkcije. Dr. Tea Petrin je gospodarski resor vodila leta 1999 in del leta 2000. Dr. Dimitrij Rupel je zunanje zadeve vodil med letoma 1990 in 1992, leta 2000 pa je ministrsko vizitko dobil še drugič. Dr. Rado Bohinc je leta 1993 prevzel vodenje ministrstva za znanost, letos pa prevzema notranje zadeve. Anton Rop prevzema ministrstvo za finance, med letoma 1996 in 2000 pa je vodil ministrstvo za delo. Ivo Bizjak je leta 1993 vodil resor za notranje zadeve, zdaj pa prevzema pravosodje (vmes pa je bil varuh človekovih pravic). Tudi Igor Bavčar je bil med letoma 1990 in 1992 notranji minister, leta 1997 je bil uradni kandidat za ministra za lokalno samoupravo, a tedaj vlada ni zbrala potrebnih 46 glasov. Potem je kot minister prevzel vodenje službe za evropske zadeve. Janez Kopač si naziva veterana vladne administracije skorajda ne bi zaslužil, saj je leta 1992 finančno ministrstvo vodil le nekaj tednov. Leta 1997 je bil uradni kandidat za ministra za zdravstvo, vendar vladni kabinet tedaj ni bil izglasovan. Res pa je, da se s politiko profesionalno ukvarja že ducat let. Leta 1988 je prvič prestopil prag slovenske skupščine, po letu 1990 pa je vedno predsedoval parlamentarnemu odboru za javne finance in monetarno politiko.

Bo ekipa, ki se opravlja na bob stezo, zdržala? Dejstvo, da je dr. Drnovšek funkcijo ministrice za šolstvo namenil dr. Luciji Čok, je povzročilo negodovanje v delu LDS. Pojavljajo se namigi, da bi lahko kateri od poslancev LDS med parlamentarno avdicijo ministrskih kandidatov dr. Čokovi nasprotoval. Morebitno nasprotovanje na končni rezultat glasovanja ne bo vplivalo. Mandatar za sestavo vlade se je odločil tudi, da bo dr. Tea Petrin vendarle prevzela okrepljeno ministrstvo za gospodarstvo. Ta odločitev je bolj občutljiva. Dr. Petrinova je namreč vprašanje, ali nosi "objektivno odgovornost" za afero "Šuštar", razumela kot osebno diskvalifikacijo, ki so jo sprožili prav nosilci korupcije. Vprašanje, kdo je "objektivno odgovoren" za korupcijo, pa mora biti zastavljeno že zaradi javne higiene. Opozicija se bo te teme lotila mnogo ostreje, saj zadeva "Šuštar" predstavlja precedens. Pač, ni se še zgodilo, da bi visokega državnega uradnika, osumljenega, da je prejemal podkupnino, aretirali z gotovino v žepu. Dr. Petrinova torej ne bo soočena zgolj z vprašanji in namigi, pač pa s trditvami. Zato bi bilo mnogo bolj primerno, da bi do četrtka, ko bo na vrsti njena parlamentarna avdicija, pripravila odgovore na vprašanja, kakšne protikorupcijske mehanizme je in bo uvedlo ministrstvo za gospodarstvo. Koalicijska pogodba je namreč prav pri vprašanjih korupcije zelo redkobesedna.

Informacijska družba za vse?

Kot rečeno, tokratna koalicijska pogodba je mnogo bolj precizna od prejšnjih, vprašanje pa je, ali natančnost zagotavlja tudi njeno izvajanje. Že diagonalno branje arhivirane verzije koalicijske pogodbe, podpisane leta 1997, pokaže, da nekaj točk ni bilo izpolnjenih. Denimo: leta 1997 je koalicija sklenila urediti odprta vprašanja v odnosih s Hrvaško. Vsa našteta vprašanja so odprta tudi leta 2000. Že leta 1997 je koalicija sklenila, da bo "nadaljnji postopek lastninjenja" Nove Ljubljanske banke in Nove Kreditne banke Maribor potekal "v skladu s sporazumnim dogovorom med obema strankama podpisnicama." Ker "sporazumnega dogovora" ni bilo, sta banki še vedno v državni lasti. Koalicijska pogodba je govorila tudi o izgradnji drugega tira železniške proge med Koprom in Divačo. Drugega tira še nekaj let ne bo. Koalicijska pogodba je že leta 1997 obljubljala sprejetje zakona o telekomunikacijah, a ta še vedno ni sprejet. Uvrščen je med prioritetne teme nove koalicijske pogodbe. Zaradi visokih donosov, strateškega pomena telekomunikacij in pritiskov Evropskem unije bodo prav telekomunikacije v naslednjih letih eno ključnih področij. Nova koalicijska pogodba predvideva, da se bo s telekomunikacijami ukvarjal nov vladni resor, ministrstvo za informacijsko družbo. Nenavadno je, da sodi del koalicijske pogodbe, ki govori o telekomunikacijah, med najkrajša poglavja. Bob steza, po kateri bo v prihodnjih letih potovala Drnovškova ekipa, je torej v tem ovinku nepregledna. Koalicijska pogodba bi namreč morala odgovoriti na strateško vprašanje: na kakšen način bomo v Sloveniji v prihodnjih letih dobili dostop do zmogljivih in poceni internetnih povezav.

Koalicijska pogodba sicer obljublja liberalizacijo telekomunikacij. Obljublja tudi ustanovitev neodvisnega regulativnega organa, Agencije za telekomunikacije. Dostop internetnih ponudnikov do omrežja dominantnega telekomunikacijskega operaterja, torej Telekoma, pa naj bi temeljil na stroškovnem načelu. Splošni okvir je vzpodbuden, pravi dr. Tomaž Kalin, nesporna avtoriteta za področje komunikacij, vendar opozarja, da se koalicijska pogodba s pomembnimi detajli ne ukvarja. Eno ključnih vprašanj, ki se zastavlja, je, na kakšen način bo Telekom manjšim ponudnikom internetnih storitev omogočil dostop do vodov. S tem občutljivim vprašanjem se bo morala ukvarjati Agencija za telekomunikacije. Pri nas je ta organ povsem neznan, v zahodni Evropi pa velja za izjemno pomembno institucijo. "V Nemčiji regulativni organ na predlog vlade imenuje parlament, oznani pa ga zvezni predsednik. Že procedura imenovanja kaže, za kako pomemben organ gre," pravi dr. Kalin. Na kakšen način bo Agencija za telekomunikacije določila cene, ki jih bodo Telekomu plačevali manjši ponudniki komunikacijskih storitev? V Nemčiji so navodila za določitev stroškovne cene zapisana v manjšo knjižico. Koliko stanejo Telekomove žice? Koliko stanejo jarki? Koliko stanejo škatlice, v katerih je spravljena elektronika? Vse te podatke bo treba vnesti v zapleteno enačbo in izračunati stroške.

Hkrati Evropska unija od članic zahteva, da s 1. januarjem 2001 zagotovijo razdružljivost informacij, ki potujejo po telefonskih žicah. Po isti telefonski žici lahko hkrati potujejo govor in podatki. Ključno vprašanje pa je, kje se informacije razcepijo. Sodobna tehnologija omogoča, da govorne informacije odpotujejo v tisti del telefonske centrale, ki obračunava telefonske impulze, prenos podatkov po isti žici pa je obračunan na drug način. To pomeni, da med surfanjem po internetu ne kurimo dragih impulzov, pač pa je cena za non-stop prenašanje podatkov določena pavšalno. Zahteva Evropske unije, da morajo biti informacije, ki potujejo po žicah, razdružljive na govorno telefonijo in prenašanje podatkov, je povezana prav z nujnostjo uvedbe dveh različnih tarif obračunavanja storitev. Navadno telefonsko klepetanje naj bi bilo torej obračunano po eni ceni, glede na število porabljenih impulzov, prenos internetnih podatkov pa po drugi, fiksni mesečni ceni. Tehnologija ASDL (Asymmetric Digital Subscriber Line), ki pri nas še ni v uporabi, na zahodu pa je že izpodrinila ISND tehnologijo, to omogoča. "Ključno vprašanje, ki se zastavlja tudi drugod po Evropi, je, ali bo Agencija za telekomunikacije res dovolj močna in hkrati neodvisna od dominantnega telekomunikacijskega operaterja," opozarja dr. Kalin. To še ni vse. Najnovejši evropski predpisi, ki urejajo telekomunikacije, govorijo o tem, da posebnih licenc za opravljanje telekomunikacijskih storitev ne bo več. "Državna regulacija bo omejena le na dodeljevanje frekvenc in številčenje," pravi dr. Kalin in hkrati opozarja, da osnutek slovenskega zakona o telekomunikacijam temu trendu ne sledi. "Velik del slovenskega zakona o telekomunikacijah se ukvarja z vprašanji dodeljevanja raznih licenc." Zato bo treba ta del zakonodaje hitro spremeniti.

Davek naš vsakdanji

Če so telekomunikacije v koalicijski pogodbi odpravljene z enim najkrajših poglavij, je davčni politiki namenjen najobsežnejši del koalicijske pogodbe. Reforme neposrednih davkov so opredeljene v posebni prilogi, ki obsega več kot pet tisoč besed - tolikšen je bil leta 1997 obseg celotne koalicijske pogodbe. Uvodni del koalicijske pogodbe sicer obljublja, da ne bo prišlo do novega pritiska na povečanje davčnih obremenitev, takoj zatem lahko preberemo, da se bodo davčne obremenitve socialno šibkejših slojev celo zmanjšale. Pogled na načrtovane spremembe davčne zakonodaje pa daje slutiti, da bodo davčne reforme precej bolj obremenile višji in srednji višji sloj. Med drugim vladajoča koalicija načrtuje tudi temeljite spremembe zakona o dohodnini. Skrb pa vzbuja način, na katerega namerava vladajoča koalicija izvesti sistemske spremembe. V parlamentarni proceduri je namreč nekaj predlogov za spremembo dohodninske zakonodaje, en od predlogov pa se je že prebil skozi prvo branje. Ta predlog je predvideval le minimalne popravke sedanjega zakona o dohodnini. Vlada bo med drugim branjem predlagala svoja dopolnila. Ta pa bodo sistemske narave. S tem pa se bo koalicija izognila delu procedure, ki mora biti opravljena med prvim branjem. Med prvim branjem mora predlagatelj zakona predstaviti analizo stanja, razloge za predlagane spremembe, oceniti mora finančne posledice zakona itd. Analize, ki so sestavni del prve faze zakonodajne procedure, so bistvene za tolmačenje zakona. Analize in razlage, ki spremljajo zakon med prvo obravnavo, govorijo o duhu zakona. Če zakonodajalec predpisa ne opremi z interpretacijo, to stori davkarija. Davkarija pa je že zaradi narave te institucije nagnjena k skrajni interpretaciji.

Vsaj v primeru davčne reforme bi bilo nujno, da vladna posadka, drveča po bob stezi, v ovinek zapelje premišljeno, z vsemi potrebnimi analizami, argumenti in interpretacijami novih predpisov.