Apokalipsa pod Mangartom

Romano Marka, s katerim sva se pogovarjala bolj prijateljsko kot novinarsko, je zgodbo o svoji uri, ki mu jo je uničil kamen s plazu točno ob 12.05, povedal že najmanj dvajsetkrat: "O ničemer ne razmišljaš takrat! Ko sem tekel z mosta, me je zasledovalo blato. V glavo me je udaril kamen, padel sem. V takem primeru se moraš pobrati in teči. Ko me je udarilo drugič, sem to tudi naredil: pobral sem se in tekel še naprej. In ko me je udarilo še tretjič, sem se spet pobral in tekel."

Verjetno pa še niste slišali zgodbe o kravi Liziki. Postala je najslavnejša prebivalka Loga, medijska zvezdnica: dva meseca breja krava, ki so jo domačini med reševanjem svojega premoženja z velikim trudom povlekli iz blata. Žival je več ur preživela v hladni blatni kopeli, njena filozofska drža pa jo je najbrž že pripravila na smrt. Sploh ni hotela iti stran: vdala se je, najbrž ni bila prava Ložanka. Ko so jo je zvlekli na trda tla in ji dali malo vina, je prišla k sebi, in kot pravijo očividci, je bila vesela, čeprav je šepala. Na žalost pa vam ne morem postreči z vestjo o srečnem koncu te zgodbe, lastnik mi je namreč povedal: "Krava ni bila primerna za nadaljnjo rejo, in smo jo morali usmrtiti."

Zgodbici o tem, kako je Marko uspešno bežal z mostu, in o tem, kako se je Lizika veselila življenja, lahko ponazorita celotno zgodovinsko štorijo vaščanov Loga: v preteklosti so bili zaradi različnih okoliščin večkrat "na tleh", a so se vedno znova pobrali in vztrajali pri življenju. V Logu je priimek Marka po pogostosti na tretjem mestu, na drugem so Mlekuži, največ pa je Černut, tudi na seznamu šestih pogrešanih jih je pet. Šestintridesetletna Zlatica Kavs, ki se je v Log preselila pred kratkim, bi, kot pravijo vaščani, tudi postala Černuta, saj jo je nameraval eden od Černut vzeti za ženo. Černute so tako znani, da imajo v dolini poseben sloves: "Mi, Černute, imamo sloves, da smo vzvišeni nad drugimi. Nismo vsi v sorodu, a se dajo potegniti povezave. Nihče se ne spomni, od kod je prišel ta priimek, zdi se mi, da so Černute tukaj že vse od nastanka vasi Log." Njihova govorica se razlikuje od bovške, imajo tudi nekaj posebnih besed iz rudarskega besedišča, ki jih ne uporablja nihče drug razen Ložanov."Moj oče Viktor Černuta je 25 let rudaril v rabeljskem rudniku v Italiji. Pridobivali so svinec in cink vse do leta 1991. Nekje do leta 1974 so se vozili v rudnik z železnico, ki je imela svoje tire v predoru. Rov so izkopali že v začetku prejšnjega stoletja, zato da bi iz rudnika odtekala voda v Koritnico. Še zdaj se spomnim, da je bila ta voda črna od svinca in da so se oblastniki zaradi tega prerekali," pravi Igor Černuta, ki je v Kristusovih letih in ima zaradi neprestanih pogovorov tako z novinarji kot z različnimi oblastniki v zadnjih dneh okrog 25 ur telefonskih pogovorov po mobitelu. Njegov oče Viktor Černuta je bil predsednik prostovoljnega društva gasilcev, ki je nastalo leta 1912 po velikem požaru, ko je tedaj večinoma še leseni Log pod Mangartom skoraj do tal pogorel. Zdaj pa je Viktor skupaj z ženo najverjetneje zasut z blatom v svoji hiši. Reševalci pa se hiši ne morejo približati, saj bi jih blato v nekaj minutah povleklo vase.

Če še malo povprašate, od česa so še pred kratkim živeli Černute (zdaj je v Logu najbolj aktualen turizem) in drugi iz Loga, boste ugotovili, da so se v glavnem preživljali z rudarstvom: "Pri nas v družini je rudaril stari oče. Tudi on se je, ko so začeli v vlakcih poleg materiala prevažati še ljudi, vozil z železnico. Na meji so jih pregledovali zelo strogo in temeljito. Zgodilo se je, da je eden od rudarjev prosil graničarja, naj ga spusti čez mejo z limono, ker je bil njegov otrok bolan. Pa so stražarji vrgli limono stran. Tudi če so si rudarji kupili obutev in so jo obuli namesto stare, so morali iti domov bosi. Zato je dedek naredil neprepustni zabojček in izračunal, koliko časa ta potuje po predoru. Po tleh 4,5-kilometrskega predora je ves čas tekla voda. V vodoneprepustni škatli so tihotapili v glavnem stvari za otroke: sadje, sladice, sladkor, ko ga ni bilo, itd. Ko so bili graničarji nepazljivi, je stari oče škatlico vrgel na italijanski strani, oče pa jo je čakal na jugoslovanski," pripoveduje David Černuta, čigar hiša je v plazu ostala nepoškodovana, zato si želi vrniti domov že zdaj, ne ozirajoč se na mnenje strokovnjakov, ki ga vaščani, po vsej verjetnosti, še nekaj časa ne bodo dobili. Koča Branke Černuta, ki se je rodila zraven vhoda v loški podzemni rov, je tudi nepoškodovana. Ker Branka ni želela manjkati pri maši, sva morali pogovor o njenem življenju v Logu prekiniti in ga nadaljevati pozneje: "Bila sem sedmi otrok v družini in ob mojem rojstvu so rekli: 'Rodila se je graničarka.' Družina je morala hišo odstopiti graničarjem in se preseliti v Log pod Mangartom. Tata je bil rudar, ki se je, za razliko od tistih iz Bovca, ki so prihajali iz službe samo v nedeljo in so se do doma pripeljali s kolesom, vračal domov vsak dan, delal je v dnevni izmeni. Leta 1952 sem bila stara štiri leta, a se še dobro spomnim, koliko je takrat padlo snega. Domačini so hodili ven iz hiš skozi okna prvega nadstropja. Takrat se je v bližini Bovca sprožil snežni plaz, ki je baje terjal sedem žrtev. Plazov je bilo na Bovškem še več ..." Potem se je leta 1973 poročila s Černuto. Dva dni pred potresom leta 1976 so jo odpustili iz porodnišnice. "Tega leta je Log prav posebej treslo. Ne spomnim se, da bi vsaj ena hiša ostala nepoškodovana. Tudi tega se ne spomnim, da bi mi uradniki povedali, kam naj z dojenčkom. Pomagali pa so mi v službi: odstopili so mi prikolico, kjer smo z družino živeli tudi čez zimo." Leta 1986 se je utrgal oblak in so imeli poplavo, ogrožene so bile ravno te hiše, v katerih so živeli danes pogrešani. Hiša Tončke Černuta (danes pokojne) je bila malo poplavljena ... Leta 1998, ko se je treslo drugič, pa je bilo poškodovanih par dimnikov, stare hiše so dobile še več razpok, kot so jih imele pred potresom.

O tem, kako je bilo pod Mangartom še pred Avstro-Ogrsko, se domačini slabo spominjajo, vendar kot pravijo različni zgodovinski viri, nič bolj "prijetno" kot po njej.

Rimljani in fronta

Zgodba Loga pod Mangartom se začne v času rimskega imperija. Čeprav se zgodovinarji glede slednjega in tudi naprej napisanega ne strinjajo med seboj. Trgovska pot prek Čedada in Kobarida je po dolini Koritnice čez prelaz Predel povezovala Oglej s središčem Norika na Koroškem. Ob trgovski poti so se naselili prebivalci, ki so vzdrževali vozno pot. Baje je bil Log pod Mangartom ena od postaj, ki so jo zgradili Rimljani zato, da so se trgovci in vprežna živina odpočili, preden so se lotili klanca prek Strmca in poti vse do prelaza Predel (1170 m). Nato imajo prebivalci doline reke Koritnice isto usodo kot vsi prebivalci Bovškega. Madžari (Ogri), ki so prodirali proti Furlaniji, so privihrali konec leta 800. V 14. stoletju pridelke večkrat napadejo uničevalni roji kobilic. V 15. stoletju plenijo na Bovškem Turki. Zgodovinarji predvidevajo, da je sredi 15. stoletja Log ponovno zaživel, ker so se pojavile nove poselitve. Obstajata dve razlagi: prva pravi, da so gospodarji ukazali ljudem živeti v teh krajih, da so jih kolonizirali. Po drugi pa naj bi bili današnji Ložani potomci ubežnikov koroškega kmečkega upora. Zabeleženih je več kot 100 potresov, od njih sta bila najmočnejša leta 1348 in 1511. Doline se lotijo bolezni, katerim zaradi pomanjkanja znanja rečejo kar kuga. V letih 1598/99 so Bovško proti Koroški zaprli, ker je bila razsežnost kuge prenevarna. Francozi se vojskujejo, v letih 1797 in 1809 tu bojujejo znamenito bitko na Predelu, o kateri priča spomenik junakom, ki so ga na ukaz cesarja Ferdinanda I. postavili ob predelski cesti. Leta 1851 se je v Logu rodil Mihael Strukelj, svetovno priznani gradbeni inženir. Leta 1882 pa se je v Bovcu na poti v Trst ustavil avstrijski cesar Franc Jožef. Ljudsko izročilo o tem dogodku govori, da je cesar domačinom zaradi težkih razmer, v katerih so živeli, ponudil zemljo na Ogrskem. Po kratkem pomenku so domačini ponudbo odklonili, ker niso hoteli iti "s te zemlje, iz teh gorskih dolin".

24. maja 1915 so prebivalce Bovca pri maši obvestili, da se morajo zaradi vojne, ki jo je Italija napovedala Avstro-Ogrski, izseliti iz mesta. Kobarid je bil italijanski, Log pod Mangartom avstrijski, Bovec pa je bil bojno polje. Koliko Ložanov je ostalo v Logu pod Mangartom in koliko jih je moralo iti v izgnanstvo, ni znano, odhajali so neorganizirano, največ jih je pešačilo. Cesta čez Predel, po kateri je v dolgih vojnih nočeh tekel transport proti bojišču, in rudniški predor med rabeljskim rudnikom in Logom pod Mangartom sta postala pomembni strateški točki. Ker je bila edina cestna povezava med avstrijskim zaledjem, ki je šla čez prelaz Predel, preblizu meje in preveč izpostavljena, so začeli po vsej deželi zbirati delavce za gradnjo ceste čez Vršič. Najštevilnejša delovna sila so bili ruski vojni ujetniki, katerih je po različnih ocenah umrlo najmanj 10 tisoč. Pa ne zaradi snežnega plazu (sneg je pokopal okrog 100 Rusov), ampak zaradi slabih življenjskih razmer, lakote, zastrupitev itd.

Ljudje so se spomladi 1918 vračali iz Gorenjske, Štajerske in Koroške. Največ beguncev z Bovškega pa je bilo v Brucku ob Litvi. Življenja v izgnanstvu se starejši domačini še spomnijo: "Ti, ki so živeli v izgnanstvu v barakah, so dobivali ravno toliko hrane, da niso bogu duše oddali. Mučile so jih stenice in uši, nekateri so zato spali zunaj in ne v barakah. Tisti, ki so živeli pri sorodnikih, pa so pozneje potihem pripovedovali, kako so jim ti gledali pod prste in šteli drobtinice. Seveda so se z veseljem vračali domov, kjer pa so jih čakale same razvaline," pripoveduje sorodnica 82-letne Bovčanke, ki je bila rojena v izgnanstvu.

Če se vrnemo v Log, ugotovimo, da je v Logu pod Mangartom, v tistem delu, ki ga zdajšnji zemeljski plaz ni prizadel, pokopališče, na katerem so zgodovinarji našteli 1328 vojakov, predvsem 4. bosansko-hercegovskega polka, ki so v avstrijski vojski sloveli po svoji drznosti in nevarnosti v boju mož na moža. "Kjer je v Logu pristal helikopter, v katerem je bil vaš fotograf, je bila med I. svetovno vojno vojaška bolnišnica, vsaj pravijo tako. Takrat so posebej za Bosance zgradili leseno mošejo, a so jo domačini porušili. Pa ne, da je ne bi marali, ni jih motila. Rabili so drva za ogrevanje, mošeja pa je bila tako ali tako zapuščena. Koliko je tukaj pokopanih vojakov, se nikoli ne bo izvedelo, poleg Bosancev so bili tudi Čehi, Madžari. V enem grobu jih je verjetno tudi več," pravi Igor Černuta, ki je zgodovino Loga spoznaval iz pripovedovanj domačinov.

Ko se je Loga dotaknila II. svetovna vojna, je največ moškega prebivalstva odšlo v gozd. Kako so v takratnih vojnih razmerah živele ženske, pripoveduje zgodba o dveh sestrah, ki so ju hoteli dobiti živi, a je ena od njiju ustrelila sebe in sestro. Usoda vaščanom Strmca, ki je danes zaradi plazu odrezan od sveta, domačini pa tam kljub temu vztrajajo zaradi živine, tudi med drugo svetovno vojno ni bila naklonjena. "Partizani so napadli kolono Nemcev. Enega nemškega vojaka so ubili takoj, drugi je bil v kritičnem stanju. Fašisti so bili odločni. V Strmcu so pobili vse moške, bilo jih je okrog 18. Prebivalce Loga pod Mangartom so Nemci zaprli, zagrozili so, da bodo, če umre še drugi ranjenec, postrelili tudi njih. Pa si je ta, hvala bogu, opomogel. Strmec pa je takrat dobil ime vas črnih rut, saj so ostale le ženske, ki so precej časa živele same v vasi, ki je bila takrat vključno s cerkvijo sv. Mihaela iz 15. stoletja požgana in porušena," pripovedujejo domačini.

Vztrajnost

Z domačini, večinoma s Černuti in Mlekuži, sem se pogovarjala v hotelu Alp, kjer so nastanjeni zaradi plazu. Kljub stokanju novinark, ki ves čas ponavljajo "grozovito, nepopisno itd.", so Ložani videti mirni, pa tudi če novinarji nanje še tako pritiskajo in sprašujejo o malenkostih, ki bi človeka še v normalnih razmerah spravile ob živce. Stvari jemljejo takšne, kakršne so. Sredi belega dneva ne boste videli solz in histeričnih izpadov, ki bi jih sicer lahko pričakovali. Tudi psihologi, ki so se oglasili na prizorišču, so ostali brez dela: "Ljudje iz Loga so med seboj tako povezani, da si pomagajo sami. Njihova družabnost je zanje najboljši psiholog," mi je povedal Grega Repovž, psiholog, ki dela v okviru posebnega programa Filozofske fakultete za upravljanje s stresom (reševalcev in žrtev nesreče) v posebnih okoliščinah, kakršen je plaz ali potres. Verjetno so si Černute skozi zgodovino, lovske izkušnje in neprestane naravne katastrofe pridobili posebne gene in način razmišljanja, ki jih ščitijo pred bolečino, ki lahko razjeda od znotraj. Sicer pa najhuje še pride. Ko bodo plaz sanirali, ko bodo izkopali trupla in se bodo začeli vaščani zares vračati v vas, ko bodo mediji Log premaknili z naslovnic na zadnje strani, takrat bo prišlo največ bolečine. Sedaj še nihče iz Loga ni imel dovolj časa, da bi do konca razmislil, kaj se je zgodilo. Domačini so se lotili dela in z njim nameravajo popraviti tisto, kar jim je prizadejala narava. Prostovoljke humanitarnih organizacij poskušajo Ložankam najti delo, pa ni važno, kakšno, saj "karkoli je že, je bolje, kot da sedijo in razmišljajo, kaj se jim zgodilo". Možje pa so se s posebno dovolilnico, skupaj z gasilci in gorskimi reševalci, na lastno odgovornost vrnili v vas reševat, kar se je le dalo. Poleg osnovnih potrebščin in družinskih slik so s sabo vzeli puške in lovske trofeje.

Eden od mlajših reševalcev, Igor Černuta, si kljub temu, da je v tej nesreči izgubil svojega 62-letnega očeta in štiri leta mlajšo mamo, želi kot večina Ložanov vrniti v vas, ko jim bodo strokovnjaki zagotovili, da je tam varno: "Saj moja hiša ni poškodovana, par lopat, pa bomo blato s hodnika pospravili. Tam, kjer je zdaj zaplazeno, bomo posadili drevesa, in to je to. Odprli bomo svoj žiro račun za denar, ki ga hočejo ljudje nameniti Ložanom. Slišal sem, da je teh računov za pomoč že več kot pet. Le kako bodo domačini prišli do teh razpršenih sredstev? Jaz sem svojo hišo zgradil sam s pomočjo očeta, kje drugje nimam kaj iskati. Tudi tisti, ki so se po pridobitvi izobrazbe odselili drugam, so se pred plazom vračali nazaj. Sicer samo za vikend, ker se bojijo zime, ampak vračajo se le. Meni pa je čas, ko je v Logu največ snega, najljubši, čeprav so zadnja leta zime vse toplejše. Če so naši predniki vse slabe spomine prekrili z zemljo v prenesenem pomenu, se je naši generaciji to 'posrečilo' izvesti v pravem smislu besede."