Kdo nadzira tožilstvo?

Leta 1972, ko so bili računalniki še znanstvena fantastika in je bila edina konkurenca pisanju na roke udrihanje po tipkah pisalnega stroja, so ljubljanski državni tožilci iskali okrepitve za svojo ekipo strojepisk. Tako so zaposlili Zorico Andjelković - Ševo, ki pa danes ni več zgolj tipkarica, postala je namreč vodja kadrovske službe in tajnica državnega tožilstva, od leta 1995 pa dela kot kadrovnica in vodja urada višjega tožilstva v Ljubljani, ki je odgovorna za vodenje in razporejanje dela, zbiranje podatkov o delu višjega državnega tožilstva, za kliping ... Problem pa je v tem, da je Andjelkovićeva, ki je sicer veljala za marljivo delavko, na to delovno mesto prišla s pomočjo ponarejenih dokumentov. Kot vodja urada višjega tožilstva bi morala namreč imeti visokošolsko izobrazbo, te pa Andjelićeva, ki je končala le strokovno šolo, ni imela. Kljub temu pa ni pustila, da bi ji služba spolzela iz rok, in čeprav se je potegovala za delo v instituciji, ki se bori proti nezakonitim dejanjem, je tožilstvu leta 1977 dostavila ponarejeno fotokopijo diplome Višje upravne šole, lažne podatke o diplomi pa je vpisala tudi v svojo delavsko knjižico. Tako je več kot 25 let dobivala višjo plačo, kot ji je pripadala glede na njeno stopnjo izobrazbe. In ker je bila ravno Andjelkovićeva v tistem času tudi vodja kadrovske službe, njene prevare menda ni opazil nihče. Diploma se ni zdela sporna nikomur niti leta 1994, ko je izšel predpis, na podlagi katerega so morali državni organi svojim delavcem plače uskladiti z njihovo izobrazbo. Goljufijo so tako na tožilstvu odkrili šele pred nekaj dnevi. Pa ne zaradi kakšne preiskave, ampak po naključju. Kriva je bila reorganizacija, zaradi katere bodo s 1. julijem višja državna tožilstva ukinjena, postala bodo del vrhovnega državnega tožilstva, tam pa so se pred združitvijo odločili prebrati osebne mape vseh novih uslužbencev. Tako so iz kupa potegnili tudi mapo Andjelkovićeve in ugotovili, da so dokumenti o njeni izobrazbi ponarejeni. Kako so prišli do te ugotovitve, za zdaj še niso pojasnili. Pravijo le, da delavka originalne diplome ni imela ...

Ob nezaslišanem odkritju pa je butnilo na plan tudi vprašanje o tem, kdo sploh nadzira zaposlene v tožilstvu. Kako je Andjelkovićeva, ki nam je ni uspelo priklicati, lahko več let zasedala višje kvalificirano delovno mesto in tega ni nihče ne opazil? Kdo bi moral nepravilnost že zdavnaj ugotoviti in zakaj je ni? Generalna državna tožilka Zdenka Cerar odgovornosti noče prevzeti, s prstom pa kaže na svojega podrejenega, na vodjo ljubljanskega višjega tožilstva. A Cerarjeva pravi, da tudi sedanje vodje višjega sodišča Savice Pureber ne moremo kriviti, ker je delavka ponarejeno diplomo prinesla pred njenim prihodom. Tako je zdaj jasno le, da Andjelkovićevo čaka kazenski pregon in da je ostala brez službe.

Čeprav je javnosti znanih le malo primerov, ki razkrivajo nepravilnosti zaposlenih na državnih tožilstvih, pa kaže, da je zaposlovanje ljudi s prenizko izobrazbo na tožilstvih kar ustaljena praksa. Saj veste, bila je afera Fišer. Vodja ljubljanskega okrožnega tožilstva Gorazd Fišer je svojo izvenzakonsko partnerico Marino Maršič vzel v službo, čeprav ni imela zahtevane izobrazbe, potem pa ji je omogočil napredovanje na položaj vodje njegovega urada, za katerega spet ni imela potrebne izobrazbe. Tako je v petih letih prejela dva milijona bruto plače preveč. Fišerja je vlada nato na predlog pravosodnega ministra Ivana Bizjaka in Zdenke Cerar razrešila s položaja, vendar je vrhovno sodišče pozneje odločilo, da je bila razrešitev nezakonita, ker vlada ni natančno obrazložila razlogov za razrešitev. Zanimivo pa je, da je Fišer namignil, da do podobnih kadrovanj prihaja tudi drugod, celo na vrhovnemu državnemu tožilstvu, ki ga vodi Cerarjeva. Ta danes trdi, da so pred kratkim pregledali osebne mape vseh zaposlenih na "njenem" tožilstvu in da kakšnih nepravilnosti niso odkrili. Med redkimi razkrinkanimi je tudi bivša vodja ljubljanskega okrožnega tožilstva Majda Turšič, ki naj bi jo zasačili med stikanjem po vrednih predmetih, zaplenjenih v kazenskih postopkih, a na sodno obravnavo še vedno čaka. Ljubljanska tožilka Barbara Brecelj pa naj bi pri Škofji Loki povzročila prometno nesrečo in pobegnila, nato pa še zavarovalnico oškodovala za 260.000 tolarjev. Pred kratkim naj bi dobila tri mesece pogojne zaporne kazni, vendar lahko delo še vedno opravlja. Če jo nekateri odnesejo zgolj z odpustom, pa so bili tožilci veliko bolj neprizanesljivi s ptujskim okrožnim tožilcem Marjanom Glavarjem, osumljenim jemanja podkupnin, za katerimi naj bi stal sam domnevni kralj tihotapcev z belim blagom Josip Lončarič. Cerarjeva je Glavarja nemudoma suspendirala, sledila je kazenska ovadba, potem pa se je izkazalo, da morda le ni vse tako kristalno jasno ... Ne glede na to, kako se bo končal primer Glavar, pa bo rezultat za tožilce sramoten. Sramotno je namreč, če je Glavar res jemal podkupnine. Prav tako pa je sramotno, če so tožilci javno gonjo sprožili proti nedolžnemu človeku.

Zanimivo pa je, da se našteti primeri ne nanašajo na pisanje ovadb ali tožb niti na nastope na sodiščih, temveč na delo, ki z nastopanjem na sodiščih nima zveze. Ravno o malomarnosti tožilcev pri njihovem tožilskem delu pa se zadnje čase veliko govori, sploh ko izgubljajo najbolj razvpite primere, na katere so stavili največ. A tožilci za te napake ne odgovarjajo, tudi če jim dokažete, da so vložili napačni ali nepravilni obtožni akt, zaradi katerega je bila kakšna obtožba umaknjena, je, kot je pred lani povedala Cerarjeva, to le "znamenje za tožilca, da njegova odločitev ni bila pravilna". Tožilstvo je bržkone tudi edina državna služba, ki nima specialista za stike z javnostmi, s čimer je kontakt med javnostjo in tožilstvom gotovo okrnjen. Funkcijo tiskovnega predstavnika za vse slovenske tožilce opravlja generalna državna tožilka Zdenka Cerar. Tako tožilcem manjka tisti nadzor javnosti, ki so mu podvrženi sodniki. Vsaka sodba, ki jo izreče sodnik, je namreč javna in javnost zato slej ali prej izve, če je sodnik v sodbi naredil napako. Tudi če kakšen sodnik pozabi spisati sodbo v zakonsko določenem roku, kot se je to zgodilo v zadevi Elan, javnost za sodnikovo malomarnost izve. Kdo pa odkriva napake tožilstva? Na tožilstvu sicer obstaja notranja revizija, je pa dejstvo, da nad tožilci med pisanjem ovadb ne visi javnost, ki bi premlela vsak njihov korak. Morda tako Barbara Brezigar kot vodja posebne tožilske skupine ne bi zavrgla ovadbe za Depalo vas, pri kateri je čez nekaj let prišlo do pravnomočne obtožnice. V tožilski mlaki že dolgo ni bilo ščuke, ki bi prevetrila kakovost tožilskega dela.