Sklepne besede

Več kot devet let po dogodku pri Depali vasi se na ljubljanske sodišču prva runda procesa proti štirim pripadnikom varnostnega organa ministrstva za obrambo počasi končuje. Ali je četverica Milanu Smolnikarju prostost odvzela protipravno in na grozovit način? So varnostniki med lovom na domnevnega vohuna delovali skladno s pooblastili? Pravosodje v slabem desetletju še vedno ni odgovorilo na vprašanje, kakšna so praktična pooblastila varnostnikov obrambnega ministrstva, ko se ti srečajo s civilnimi osebami. No, vprašanje pooblastil pa se na dnevnem redu ni znašlo šele leta 1994, ko se je incident pri Depali vasi dogodil, pač pa precej prej. Tako je novembra 1991, torej skora dve leti in pol pred razvpitim dogodkom, državljan Boris A. Novak na slovensko javnost naslovil pismo No passaran! V odprtem pismu je izrazil zaskrbljenost, ker naj bi Pravilnik o službenih izkaznicah na obrambnem področju dajal prevelika pooblastila. Pravilnik je namreč določal, kaj piše na zadnji strani izkaznice. In tam je pisalo: "Imetnik te izkaznice je pooblaščena uradna oseba, ki lahko v primerih in na način, določen z zakonom, legitimira, zadrži in k pristojnemu organu privede pripadnika oboroženih sil ter drugo osebo, vstopi v tuje stanovanje in druge prostore in opravi preiskavo ..." Boris A. Novak je tedaj opozarjal, da so pooblastila preširoka in da omogočajo zlorabo. "Predvsem pa mi zbuja bojazen formulacija o 'drugih osebah', ki pomeni, da imajo člani varnostnega organa slovenske vojske kompetence nad civilisti!" V nadaljevanju odprtega pisma pa je besedilo službene izkaznice primerjal z besedilom zakona o obrambi. "Če varnostni organ odkrije dejavnost v skladu s tem členom izven oboroženih sil in upravnih organov, pristojnih za obrambne zadeve, o tem obvesti pristojne organe za notranje zadeve, ki izvedejo potrebne varnostne ukrepe," je citiral Boris A. Novak. V komentarju pa je "z grenkobo" ugotovil, "da isti človek, ki je pred pičlimi tremi leti bil kot civilist sam žrtev monstruoznih pooblastil vojaškega sodstva Jugoslovanske armade, zdaj predpisuje in podpisuje pooblastila varnostnega organa slovenske vojske zoper civiliste."

Tedanji obrambni minister Janša se je na odprto pismo državljana Novaka odzval 8. novembra 1991. "Zakon o obrambi in zaščiti omejuje pristojnost varnostnih organov na obrambne strukture, torej na TO in upravne organe za obrambo. V obrambnih strukturah pa niso zaposleni samo pripadniki TO, torej vojaške osebe ali pripadniki oboroženih sil, pač pa tudi druge osebe. (...) Zaradi tega razloga je v pravilniku formulacija 'pripadnika oboroženih sil ter drugo osebo'." V ostro spisanem odgovoru je tedanji minister Janša zapisal še: "Varnostna služba ministrstva za obrambo se na obrambnem področju ukvarja s tujimi oboroženimi silami, na protiobveščevalnem področju pa s preprečevanjem odtekanja podatkov iz obrambnim struktur. Hkrati je pristojna za obravnavo kaznivih dejanj v oboroženih silah. Nima pa nikakršnih 'notranjepolitičnih pristojnosti'," je zagotovil obrambni minister.

Novembra 1991 je torej obrambni minister ostro reagiral na sum državljana Novaka, da so varnostni službi obrambnega ministrstva s podzakonskimi akti dodeljena pooblastila za ukrepanje v civilni sferi. Ne, je zagotovil minister. Ne podzakonski akti ne zakon takšnih pooblastil ne dajejo. Minister Janša je državljanu Novaku zažugal celo, da je žaljiva obdolžitev lahko kaznivo dejanje. "Druge osebe", ki jih omenja službena izkaznica in jih pripadniki varnostne službe lahko zadržijo in privedejo k pristojnemu organu, so po tedanjih zagotovilih ministra Janše nevojaški uslužbenci upravnih organov za obrambo. Zagotovilo, da varnostna služba obrambnega ministrstva nima nikakršne "notranjepolitične pristojnosti", se je zdelo prepričljivo. Obrambni minister Janša je torej novembra 1991 pooblastila varnostne službe obrambnega ministrstva interpretiral v duhu civilno-družbenih bojev iz konca osemdesetih let. Ti boji pa so privedli celo do stališča slovenske skupščine, da vojska ne sme tacati po civilni sferi. Slovenska skupščina je ta standard politične kulture postavila aprila 1989, ko so vsi trije skupščinski zbori glasovali o vprašanju, ali je ustavno in zakonito, če vojska zbira podatke o civilni sferi. Na dnevnem redu tedanje še socialistične skupščine je bilo namreč vprašanje, ali je dokument 5044/3, ki je bil corpus delicti procesa proti četverici, ustaven, zakonit in skladen z načeli pravne države. Matevž Krivic, tedaj sodelavec Odbora za varstvo človekovih pravic, je utemeljeval, da je dokument 5044/3 neustaven in v nasprotju z načeli pravne države, ker je vojaški ukaz vojski nalagal izdelavo varnostno-politične ocene, vodenje situacijskih dosjejev in registracijo možnih žarišč sovražnega delovanja. Z enim stavkom: slovenska skupščina je corpus delicti procesa proti četverici razglasila za neustavnega, ker je ukaz vojski nalagal, naj nadzira situacijo v civilni sferi. Socialistična skupščina je zgolj vojaško zbiranje podatkov o civilni sferi razglasila za neustavno. V duhu te odločitve bi bil fizični poseg proti civilistu toliko bolj nedopusten.

Ko bo sodišče presojalo o krivdi ali nedolžnosti četverice, bo spotoma moralo odgovoriti tudi na vprašanje, v kakšni državi živimo. Je v tej državi poseg vojaškega varnostnika proti civilistu izvajanje pooblastil ali prekoračitev pooblastil?