Ekološki premiki

Slovenija je, kar zadeva ekološko gibanje, prestopila meje logičnega. Borci z liste za čisto pitno vodo si prizadevajo za "čistost" povsem drugih razsežnosti. Zeleni in nevladne organizacije niso niti trznili ob podaljšanju obratovanja papirnice v Krškem za dve leti brez čistilnih naprav. Nihče ni protestiral zaradi nedavne odločitve ministrstva za okolje, prostor in energijo, da zmanjša takse za obremenjevanje voda. Odločitev zadeva predvsem pet največjih slovenskih onesnaževalcev vode, Vipap Videm Krško - proizvodnjo papirja in celuloze, Ljubljanske mlekarne, Pivovarno Union, Industrijo usnja Vrhnika in Pivovarno Laško. Spregledano je bilo tudi sporočilo Evropske okoljske agencije, da Sloveniji leta 2003, čeprav je podpisala kjotski protokol, ni uspelo izpolniti zastavljenega cilja - zmanjšati emisij toplogrednih plinov. Zaradi odsotnosti kolikor toliko opaznega ekološkega gibanja in zaradi težko preverljivega slovesa Slovenije kot zelenega otoka sredi umazane Evrope je skoraj nemogoče reči, koliko danes živimo na račun čistega okolja prihodnjih rodov.

A pozor, Slovenija bo morala, ko bo članica EU, upoštevati direktivo IPPC (Integrated Pollution Prevention and Control), ki se ukvarja s celovitim preprečevanjem in nadzorovanjem onesnaževanja. V praksi to pomeni, da se bo moralo do oktobra 2007 marsikatero podjetje prilagoditi evropskim standardom in pridobiti dovoljenje IPPC, brez katerega mu ne bo preostalo drugega kot ustaviti proizvodnjo. Na seznamu tistih, na katere se direktiva nanaša, se je znašlo prek 130 največjih onesnaževalcev pri nas: od Slovenskih železarn in štirih odlagališč do nekega kmeta iz Prlekije. Nekateri med njimi, ko smo jih spraševali o tem, še sami niso vedeli, kaj natančno jih čaka, saj je ministrstvo za okolje in prostor šele zdaj začelo poglobljeno seznanjati podjetja s prihajajočimi dolžnostmi in novostmi. Petnajst onesnaževalcev pa se je že zavedelo, kako velike naložbe zahteva od njih EU, in doseglo podaljšanje obdobja prilagajanja za nekaj let.

Zdesetkanje

Farme Ihan, vzorčni primer farme za rejo prašičev, je nekoč obiskal celo Nikita Hruščov, veliki sovjetski kmetijski navdušenec in utopist. V tistih starih časih prepričanja o samoočiščevalni moči rek je gnojevka s farme odtekala naravnost v Kamniško Bistrico. "Kako se je svet od takrat spremenil," je dejal pomočnik direktorja za investicije v ekologijo Jože Jurkovič.

Delniška družba v večinski lasti zaposlenih se je znašla med zavezanci direktive IPPC glede na število prašičev in že v sklopu pogajanj Slovenije z EU zaprosila za podaljšanje prehodnega obdobja vse do leta 2011. Od leta 1995 je tudi plačnica takse za obremenjevanje vode, ki je lani znašala dobrih petdeset milijonov tolarjev, in sodi med deset največjih onesnaževalcev vode pri nas. Za čvrsti gnoj so v farmah poskrbeli že pred šestnajstimi leti, začeli so izdelovati organsko gnojilo, ki ga uporabljajo okoliški kmetje. Težave pa jim, natančneje Kamniški Bistrici, v katero odteka odpadna voda, delata tekoča gnojevka in prevelika vsebnost dušika in fosforja v njej. "Nimamo lastnih kmetijskih površin, kamor bi lahko razvažali gnoj," je pojasnil Jurkovič. V Farmah Ihan, d. d., bodo morali zato vlagati v nadgradnjo sedanjega sistema čiščenja vse do priključitve na komunalno čistilno napravo Domžale-Kamnik.

Vesela novica za okoliške prebivalce je, da je v sanacijskem programu predvidena tudi namestitev dodatnih biofiltrov za preprečevanje širjenja neprijetnih vonjav, ki sedaj obdajajo štiridesethektarski kompleks. Predvidevajo, da bodo v posodobitev farm vložili približno dva milijona evrov, popolna uskladitev z direktivo IPPC pa bo opravljena do leta 2010. Toda kljub prihajajočim izboljšavam Jurkovič predvideva, da se bodo pritiski na farmo še stopnjevali. Prvič, ker je v bližini avtocesta, zaradi katere se je povečalo zanimanje za gradnjo spalnih naselij, ta pa bodo izrivala farme. Drugič: "Danes je opazna izrazita težnja po rentah. Vsakdo lahko pride in začne težiti, češ za eno družino boste pa dali, ker tako smrdi." In navsezadnje, kmetovanje v Evropi postaja nekakšen luksuz. Toda v Ihanu se zaradi tega ne obremenjujejo pretirano, vsaj sodeč po povečanju imetja z dodatnimi lokacijami v Krškem, Kočevju in Šentjurju, in sicer tik pred našim obiskom.

Povsem drugačna slika se je kazala v Stični, kjer je spor med prebivalci in prašičerejci bistveno ostrejši, verjetno tudi zato, ker je farma v naselju. "Mi plačujemo davek za prejšnji sistem. Naši predniki so hoteli, da je Slovenija oziroma Jugoslavija prehransko neodvisna, in so postavljali objekte tam, kjer so jih," je pojasnil direktor Farme Stična, d. d., Janez Ponebšek, ki je na referendumu glasoval proti vstopu Slovenije v EU. "Saj sem vedel, kaj to pomeni za kmetijstvo."

Tudi Stični je uspelo podaljšati čas prilagajanja, toda drugače od Ihana bodo farmo do leta 2011 razselili po kmetijah. Saj v podjetju očitno niso kos stroškom čiščenja odpadnih voda, ki sedaj odtekajo v potok Ivanšnica in nato v Krko, in čedalje večjim pritiskom javnosti. Na farmi je zato vsak dan manj zaposlenih: od 42 pred dvema letoma jih je ostalo le 25. "Škoda farme, ker imamo le dobre plemenske prašiče," je potožila delavka, ki nam je razkazala objekte. Za zdaj še ne razmišlja o odpuščanju: "Delamo, kot da ne bi bilo nič." Med našim obiskom so na območje le simbolično varovanih farmskih barak prišli Romi, ki redno pobirajo poginule živali - crkovino, ki jo delavci odvržejo ob vhodu v hleve, preden gre v odpad. Prizor pomodrelih, iz neznanih razlogov poginulih prašičev in oguljenih hlevskih zidov ni bil uglašen z mercedesom, parkiranim pred upravno stavbo (predvidevamo, da je šlo za del voznega parka vodstva). Pravzaprav sploh ni spadal v tekoče koledarsko leto oziroma stoletje.

Direktiva EU naj bi torej do leta 2007 zdesetkala za časom zaostala podjetja. Kakor je pojasnil Radovan Tavzes, državni sekretar na okoljskem ministrstvu, so se v škripcih znašli številni proizvajalci apna in opekarska panoga, v kateri so nekateri obrati, po njegovem, še predpotopni.

Odpuščanje in spremembe na boljše

Tistim, ki so se odločili za posodobitev, ni lahko, a kako je šele tistim, ki živijo zraven njih. Ob prihodu v Trbovlje, mesto, kjer boste našli najcenejša stanovanja v Sloveniji, so dihala dvojno obremenjena: s prahom in z žveplovim dioksidom, ki ga tudi zavohate. Prahu se je na hribih v okolici trboveljske cementarne nabralo toliko, da ga dež ne spere več in so zato prav značilno obarvani. Cementarna Trbovlje, ki je v lasti francoske družbe Lafarge cement, je že nekaj let eden redkih delodajalcev v mestu, po zaprtju premogovnikov in propadu strojne tovarne, čemur lahko pripišemo tudi večjo potrpežljivost Trboveljčanov. A v upravi cementarne pravijo, da imajo še preveč zaposlenih. Tako nameravajo do leta 2007 število delavcev zmanjšati s sedanjih 260 na 200.

Poleg tega, kakor je pojasnil direktor Franc Blaznek, bodo v tem času zgradili zaprto skladišče za snov, ki pride iz peči, a še ni cement. Sedaj do 350 tisoč ton klinkerja na leto skladiščijo na prostem, to je tudi osnovni vir t. i. nedefiniranih izpustov, zaradi katerih ostaja na v bližini parkiranih avtomobilih plast prahu. Zmanjšati bo treba še emisije iz dimnika, saj sedaj občasno presegajo dovoljene količine, in poskrbeti za manjšo vsebnost žvepla. Težave so tudi z ogljikovim dioksidom, zaradi katerega je letos predvidena 150-milijonska taksa, ki jo bo morala plačati cementarna.

Gede te takse in kjotskega protokola je bil zelo oster Emil Šabanovič, direktor neposredne sosede trboveljske cementarne, prav tako zavezanke po direktivi IPPC, Industrije gradbenega materiala Zagorje. "V prihodnje bomo morali, če ne bomo zmanjšali izpusta CO2, kupovati posebne kupone. Mislim, da je ta taksa predvsem ekonomsko obarvana, motiv zanjo ni ekologija, ampak denar. EU in ZDA hočejo s kjotskim protokolom ekonomsko pregnati tekmece, doseči, da bomo nekonkurenčni." Šabanovič meni, da trg ne bo prenesel več kot treh slovenskih proizvajalcev apna. Tako nekateri že zdaj, recimo v Kresnicah, umirajo na obroke. Za svoje podjetje pa trdi, da so v njem že obnovili vse naprave, ki so povezane s spornimi indikatorji - prahom in hrupom -, ki jih upošteva evropska direktiva.

A če se boste sprehodili po Zagorju ob Savi, boste naleteli na nezadovoljne krajane, čeprav naj bi bil IGM Zagorje že pripravljen na vstop v EU. "Ker v Zasavju ni pameti za sodoben razvoj regije, se odgovorni trudijo ohranjati tradicijo. Ljudje pa ne vedo, da lahko živijo drugače, ker so že navajeni," je komentiral Rudi Južina, čigar hiša stoji v neposredni bližini IGM Zagorje. Sicer se strinja, da je mogoče v zadnjih letih opaziti izboljšave, toda sprašuje se: "Ali takšna ropotija sploh spada v urbano središče Zagorja?" Iz kupa papirjev, ki so se nabrali v času večletnega bojevanja z industrijskim sosedom, je potegnil živobarven listič, na katerem IGM Zagorje letos okoliškim prebivalcem ponuja zastonj apneno fasadno barvo in obljublja še priznanje za najlepše pobarvan dom. "Kaj mi bo zastonj barva? Kamnolom je oddaljen 15 kilometrov in potem od tam vsak dan vozijo veliki hrupni in prašni tovornjaki ..." se je razburil.

Skratka, ni vse, kar je dobro v Evropi, povsem sprejemljivo v Sloveniji. Tisti, ki bodo v EU preživeli, bodo sicer manj "pacali", vendar bodo še vedno stari dobri industrialci z vsemi pripadajočimi radostmi za okoliške prebivalce. Tako si težko zamislimo, da bodo Jesenice, kjer so se dolga leta okoljske obremenitve zaradi Slovenskih železarn Acronija kopičile v zraku, vodi in tleh, nenadoma postale do narave prijazen kraj. Iz železarn, ki sodijo v ožji krog največjih onesnaževalcev vode (reka Sava), so poslali tako obsežen seznam sprememb, ki jih nameravajo izpeljati do leta 2010, da ga tukaj zaradi prostorske stiske ne moremo predstaviti. No, na seznamu bode v oči recimo uvedba preverjanja radioaktivnosti jeklenega odpadka pred skladiščenjem, ki ga tudi nameravajo posodobiti ...

Socialni mir na račun okolja

In kaj če zavezanci ne bodo izpolnili vseh zahtev iz direktive? Bodo lahko špekulirali z delovnimi mesti, ki naj bi jih izgubili zaposleni v ekološko spornih obratih? Sindikati delavcev so s prošnjo vladi, naj bi ta preprečila odpust prek tristo delavcev iz krške proizvodnje celuloze, že dosegli zmanjšanje ekoloških taks za krško papirnico (verižno pa tudi za druge večje onesnaževalce) in podaljšanje obratovanja vse do oktobra 2006.

Vipap Videm Krško je bil sicer tudi v preteklih letih skupaj s tridesetimi drugimi podjetji oproščen plačila taks pod pogojem, da bo sredstva v višini taks vlagal v posodobitve za razbremenitev okolja. Zato je poleg stare papirnice zrasla nova, ki se bo v prihodnje ukvarjala predvsem s predelavo odpadnega papirja. Stari del proizvodnje celuloze iz lesa, ki bo obratoval še največ dve leti, pa bodo, kakor je pojasnil pooblaščeni za stike z javnostjo Peter Drakulič, povsem opustili, razstavili na odpadne kovine in dvorane predelali v skladišča. Skratka, katastrofa oziroma odpuščanje delavcev je samo prestavljeno za dve leti. Medtem družba, ki je sicer v lasti čeških investitorjev, ostaja največji onesnaževalec slovenskih voda. "Krajani smo zgroženi nad tem, kakšno škodo bo okolju delala proizvodnja celuloze še nadaljnji dve leti. Po drugi strani pa so reveži tisti, ki bi sedaj ostali brez službe," je dejal Dušan Vučajnk, član Ribiške zveze Slovenije, ki živi v neposredni bližini obrata. "Od nuklearke do celuloze ni niti ene ribe. Vse, kar plava v okolici, pa je neužitno." Podpredsednik Ribiške zveze Slovenije Peter Titovšek pa je povedal, da se nobena od 36 slovenskih ribiških družin ne more pohvaliti s tem, da ne bi imela manjših poginov rib, za katere se krivec najpogosteje ne najde. Titovšek se ob tem sprašuje, kam pravzaprav gredo sredstva od taks, ki jih podjetja plačujejo zaradi onesnaževanja vode. "Lani je bil večji pogin v Ljubljanici ... Pred dvema letoma smo imeli ogromen pogin rib v Savi pri Hrastniku. V dveh dneh smo v sežigalnico v Celje odpeljali sedem ton rib. Marsikoga smo sumili, a krivca še danes niso našli."