Las Vegas na pragu parlamenta

Celo s profitom obsedeni Američani niso tako predrzni, da bi igralni salon postavili pred Belo hišo. Že zgolj zamisel o hazarderstvu v bližini osrednjega državnega simbola bi se jim zdela blasfemična. Toda Slovenija ni Amerika, zato je mogoče, da bomo le nekaj metrov od poslopja parlamenta že prihodnje leto dobili zabaviščni center z igralnimi avtomati. Po idejni zasnovi, ki jo je izdelalo ljubljansko projektantsko podjetje IZTR, d. o. o., naj bi blagovnico Maximarket na Trgu republike nadzidali za eno nadstropje, s čimer bi pridobili dodatnih 1564 kvadratnih metrov površine. Na zastekljeni terasi, do katere bi vozilo zastekljeno dvigalo, bi obiskovalce kratkočasili z modnimi revijami, glasbenimi in gledališkimi predstavami lažjega žanra, jedačo, pijačo in igralnimi avtomati. Podjetje Emona Maximarket, ki je lastnik blagovnice, namerava skupaj s strateškim partnerjem (njegovega imena za zdaj še nočejo izdati) v projekt zabaviščnega centra vložiti najmanj milijardo tolarjev. Prvi korak proti cilju so že naredili, saj jim je vlada 8. aprila letos podelila koncesijo za prirejanje iger na srečo, soglasje k igralnemu salonu pa je dala tudi Mestna občina Ljubljana. Zdaj investitorje čaka še pridobitev ustreznih dovoljenj za nadzidavo. Pri tem naj bi jim z nasveti in lobiranjem pomagalo podjetje MLS, d. o. o. Gre za podjetje s sedežem v ljubljanskem centru WTC, katerega ustanovitelj in pooblaščenec je nekdanji socrealistični minister Janez Zemljarič, formalno pa naj bi se ukvarjalo s trgovino na debelo. Ni naključje, da si prav to podjetje že več let v imenu različnih investitorjev prizadeva za gradbene posege na območju Trga republike. Med drugim je poskušalo doseči tudi nadzidavo obeh stolpnic.

Zakaj Maxi sploh potrebuje zabaviščni center? Menda zato, da bi pred zdolgočasenostjo reševal publiko, starejšo od 25 let. Ali kot pravi generalni direktor Emone Maximarketa Darko Podreberšek: "Ljubljana je brez ponudbe, kjer bi se dogajale zanimive stvari za ljudi, starejše od 25 let. Z gradnjo zabaviščnega centra bomo oživili tudi del mesta v naši okolici, kjer zdaj po šesti uri zvečer vlada mrtvilo." Podreberšek ob tem očitno pozablja, da je v neposredni bližini Maximarketa Cankarjev dom z izvrstno kulturno ponudbo, ki daleč presega banalnost igralnih avtomatov in gledaliških predstav v slogu Špas teatra. Toda še bolj kot vulgarna vsebina, ki naj bi jo obiskovalcem ponujal novi zabaviščni center, je sporna njegova lokacija. Nadzidava Maximarketa ne pomeni le uničenja vedute na Ljubljanski grad, pač pa tudi grob poseg v varovano kulturno dediščino.

Nasilje nad Ravnikarjem

Avtor širšega kompleksa Trga republike, ki vključuje tudi Maximarket, je pokojni arhitekt, profesor in akademik Edvard Ravnikar. Zamislil si ga je kot upravno središče in ne kot prostor lahkotne zabave. Za projekt je leta 1960 na javnem natečaju prejel prvo nagrado, pozneje je bil kompleks nagrajen še s Plečnikovo in Borbino nagrado. Arhitekturna kritika doma in na tujem je enotna v mnenju, da je Trg republike edinstven primer zraščenosti sodobne arhitekture s historično zazidavo. Še več. Gre za mojstrsko oblikovanje mestnega prostora in največji urbanistično-arhitekturni dosežek v povojni jugoslovanski arhitekturi. A vse to je očitno brez teže, ko so v igri veliki dobički. Tako je bil pred tremi leti skoraj do neprepoznavnosti izmaličen interier Nove Ljubljanske banke v pritličju stolpnice. Veličasten ambient, ki je nastal na tradiciji antike, secesije, Plečnika in moderne, so brez kančka slabe vesti in obžalovanja spremenili v materialni kič oblečeno povprečno provincialno poslovalnico. To se je zgodilo navkljub protestu Ravnikarjevih dedičev, Društva arhitektov Ljubljana in dekana fakultete za arhitekturo. Posega ni ustavilo niti strokovno mnenje, v katerem se je ljubljanska območna enota Zavoda RS za varstvo kulturne dediščine izrecno zavzela za ohranitev bančnega atrija.

Zdaj podobna usoda grozi Maximarketu. Simptomatično je že to, da investitor ni izpeljal javnega ali vsaj vabljenega natečaja za izbiro najboljše arhitekturne rešitve, čeprav bi bilo to glede na eminentnost mestne lokacije več kot pričakovano. Namesto tega so izdelavo idejne zasnove zaupali podjetju IZTR. Ko smo prejšnji teden od direktorja Podreberška skušali pridobiti fotokopijo idejne zasnove, nas je zavrnil, češ da "stvar še ni zrela za predstavitev javnosti". Toda kdaj bo zrela? Potem ko bodo začeli gradbena dela? Arhitekturna stroka se boji, da bo zamujen ključni trenutek, ko bi še lahko preprečili objesten poseg. O tem jo prepričujejo negativne izkušnje. Zaradi prepočasnega odziva so v zadnjih letih drug za drugim padali nekateri najpomembnejši arhitekturni dosežki 20. stoletja, na primer Učne delavnice in Tehnični center AMZS v Ljubljani, Razstaviščni objekt Gorenjskega sejma v Kranju, hotel Prisank v Kranjski Gori ... "Predlog za nadzidavo Maximarketa je v popolnem nasprotju z edinstvenimi kvalitetami Ravnikarjevega projekta. Je izraz najbolj brutalne podjetniške miselnosti, ki nima nikakršnega posluha za kulturo. To je očitno cena tranzicije: neizprosne tržne logike, ki ne priznava drugih vrednot kot profit. Resnica njenega sveta je v supermarketu, naša prihodnost pa očitno v lakajstvu," je kritičen Aleš Vodopivec, profesor na ljubljanski fakulteti za arhitekturo. "Izraz te miselnosti seže od selitve mestnih programov v barakarsko naselje BTC-ja, prek rušitve najvidnejših del naše arhitekture 20. stoletja do neustreznih prenov ali prezidav celo Plečnikove in Ravnikarjeve arhitekture." Vodopivec sicer ne trdi, da bi morali zaščititi vso arhitekturo, saj je arhitektura živ organizem. Prepričan pa je, da bi moralo ministrstvo za kulturo zaščititi vsaj tiste objekte, ki pomenijo slovenski prispevek v zgodovino svetovne arhitekture. "Kot so nam morali tujci pred desetletji pomagati, da smo spoznali vrednost Plečnikovega dela, nas danes opozarjajo na pomen Ravnikarjeve arhitekture. Ravnikar je v vseh pogledih slovenske arhitekture 20. stoletja ovrednoten kot največji slovenski arhitekt po Plečniku in nedvomno osrednja osebnost naše modernistične arhitekture. To je arhitektura, ki je prepoznavna v svoji sintezi modernega in klasičnega, univerzalnega in lokalnega. Podobno kot Aaltova arhitektura na Finskem. Pa si danes nihče v kulturnem delu sveta ne bi upal predlagati prezidave ali nadzidave Aaltovih zgradb," opozarja Vodopivec. Dodaja pa še: "Pokojni Bojan Štih je že pred desetletji opozarjal, da se v razvitem svetu ne bomo uveljavili z izdelovanjem vijakov, temveč le s kakovostno in prepoznavno kulturo. Za kulturno prepoznavnost sta najpomembnejša jezik in prostor. Mi ne skrbimo dovolj niti za jezik in še manj za prostor."

Nadzidavi Maximarketa ostro nasprotuje tudi Ravnikarjev sin in dedič njegovih avtorskih pravic, arhitekt Edo Ravnikar ml. V pismu, ki ga je naslovil na Društvo arhitektov Ljubljana in ljubljansko območno enoto Zavoda RS za varstvo kulturne dediščine, je med drugim zapisal: "Urbanistične konstante pomembnih mestnih aglomeracij niso - predvsem kadar gre za že oblikovane in avtorsko kvalitetne mestne komplekse - raztegljive s trenutnimi interesi. Trg republike je urbanistično zaščiten kompleks. Koncipiran je bil kot upravno in kulturno središče Ljubljane, prestolnice SRS, zdaj RS. Na tem mestu bo Ljubljana v bodočnosti lahko oblikovala programe v tem smislu, če ta prostor v vmesnem času ne bo nepopravljivo zaseden z destruktivnimi posegi. Deplasirane napovedi o oživljanju tega prostora na predviden način gre zavrniti s prezirom, ki ga zaslužijo. Take dejavnosti prostora ne bodo oživile, temveč ga bodo degradirale. Simptomatično za prevladujoče stanje duha je, kako si nihče ne upa nastopiti proti igralnim avtomatom na tej lokaciji in vsemu, za kar vemo, da neizogibno spada zraven." Izgovor investitorja, češ da je možnost nadzidave Maximarketa izdelal že Ravnikar sam, je po njegovem navadna manipulacija. Res je sicer, da je Ravnikar sredi osemdesetih let zaradi pritiskov investitorja izrisal eksperimentalno skico za nadzidavo, vendar je imel v mislih stekleno kavarno in ne igralni salon, poleg tega pa je investitorju tak poseg odločno odsvetoval. Če bi torej danes vztrajali pri nadzidavi, bi s tem izrecno kršili avtorjevo željo. Ker po zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah avtorske pravice veljajo petdeset let po avtorjevi smrti, Ravnikar pa je umrl pred dobrimi desetimi leti, je vsakršen poseg v njegovo delo brez dovoljenja dedičev ne le moralno vprašljiv, ampak tudi nezakonit. Žal se slovenski investitorji na avtorske pravice požvižgajo, o čemer smo se prepričali pri zasteklitvi pročelja veleblagovnice Nama. Avtorja, arhitekta Miloš Lapajne in Bogdan Fink, sta za prenovo izvedela šele, ko so se gradbena dela že začela, pri čemer ju investitor o adaptaciji ni obvestil, niti jima ni prednostno ponudil izdelave načrtov. To je bilo v očitnem nasprotju z zakonom o avtorskih in sorodnih pravicah, saj ta določa, da ima avtor izključno pravico, da se upre skazitvi in vsakemu drugemu posegu v svoje delo, če bi ti posegi lahko okrnili njegovo osebnost. Podoben scenarij se zdaj uresničuje pri Maximarketu, saj investitorja ne zanima mnenje Ravnikarjevega sina, ki je dedič avtorskih pravic.

Sicer pa nasprotovanje dediča ni edini zadržek v zvezi z načrtovano nadzidavo. Celoten kompleks Trga republike je vpisan v register nepremične kulturne dediščine pod številko EŠD 9756 in je opredeljen kot urbanistična dediščina v strokovnih podlagah za varstvo kulturne dediščine za nov prostorski plan Mestne občine Ljubljana. Investitor lahko gradbeno dovoljenje za načrtovani poseg pridobi le na podlagi soglasja Zavoda RS za zaščito kulturne dediščine. Emona Maximarket je pristojni območni enoti zavoda že 13. julija poslala vlogo za soglasje, vendar je zavod za zdaj še ni obravnaval, ker ima na razpolago tridesetdnevni rok. Kakšna bo odločitev stroke, je težko napovedati. Nasprotnikom posega nekaj upanja vliva mnenje, ki ga je prejšnji teden sprejela komisija za arhitekturo 20. stoletja. Gre za komisijo, ki deluje v okviru Zavoda RS za zaščito kulturne dediščine, vodi pa jo državni sekretar ministrstva za kulturo Gojko Zupan. Njeni člani, med katerimi je tudi predsednik upravnega odbora Društva arhitektov Ljubljana Miha Dešman, so ugotovili, da je po občinskem odloku o razglasitvi spomenikov naravne in kulturne dediščine iz leta 1993 Maximarket kot obrobje Uršulinskega samostana urbanistični kulturni spomenik, zato ni dovoljeno spreminjati gabaritov stavbe. "Odlok, ki je še vedno veljaven, izrecno varuje ulično linijo med Aškerčevo, Tivolsko in Slovensko cesto ter višinski gabarit. Pred kakršno koli zidavo bi morali najprej spremeniti odlok, tako da bi omogočal spremembo višin, če se z njimi strinjajo stroka in dediči. Trenutno pa nihče, tudi strokovnjaki zavoda za varstvo dediščine, takšne nadzidave ne morejo in ne smejo dovoliti, ker so v odloku izrecno zaščitene vse zunanje višine objekta," poudarja Zupan. To ugotovitev potrjuje tudi lokacijska informacija, ki jo je na zahtevo podjetja IZTR pripravil oddelek za urbanizem MOL. Tudi tam je izrecno poudarjeno, da objekt Maximarketa leži na območju, ki je s posebnim predpisom o zavarovanju opredeljeno kot območje varovanja kulturne dediščine. V nadaljevanju mestni urbanisti še dodajajo, da je investitor dolžan upoštevati določila odloka iz leta 1993.