Predsednikova etika za novo tisočletje

Problem je v zaporedju. Dr. Janez Drnovšek je dobro desetletje veljal za politika, ki suvereno uporablja makroekonomsko argumentacijo. Če se mu je dozdevalo, da bi neka argumentacija smrdela po ideologiji, se je temi skušal izogniti. To sicer ne pomeni, da je bil zato v resnici neideološki. A recimo, da mu je uspevalo graditi vtis politika, ki ga zanimajo pragmatične rešitve, ne pa ideologija. Dr. Drnovšek je več kot desetletje veljal za političnega realista. Politika je umetnost možnega, je vejalo v času, ko je vodil vlado. Za etične razmisleke ni bilo ravno veliko prostora. Kot pragmatik je bil politik, ki je znal sklepati kompromise. Ti kompromisi so bili občasno gnili, a so omogočali obstoj koalicij. Seveda je paradoks, če je gniloba vezno tkivo političnega prostora. A tako pač je.

Potem pa se je Drnovšek spremenil. Leto 2005 je leto spremembe političnega stila in vsebine. Če je bila Evropska unija dolga leta ideal, predmet tisočletnih sanj, o katerem je pod modrim Drnovškovim vodstvom sanjala cela nacija, je začel predsednik republike lani o Evropski uniji izrekati pikre pripombe. Recimo pripombo, da vsaka evropska krava dobi na dan dva dolarja subvencije, kar je več od vsote, ki jo lahko dnevno porabi pol človeštva. Izstrelil je misel, da je britanska kraljica, največja evropska veleposestnica, hkrati velika prejemnica evropskih subvencij. Občinstvo v Jugoslaviji je obnemelo, ko je Drnovšek, nekoč predsednik SFRJ, razložil, da je skrajni čas za mednarodno priznanje Kosova kot neodvisne države. Odpotoval je na Kosovo, obiskal je tiste točke na zemljevidu, za katere je predlagal poseben status. Fotografije predsednika republike v družbi častnih sester, ki živijo v srbskih samostanih na Kosovu, so izgledale nenavadno.

Že ob Drnovškovi kosovski iniciativi se je zastavljalo vprašanje, kaj pravzaprav počne. Interpretacija Drnovškovega dolgoletnega sodelavca ob njegovi kosovski iniciativi je bila, da je šel predsednik skozi globoko osebnostno spremembo, del te spremembe pa je tudi načelo, da mora početi tisto, za kar je prepričan, da je pravilno. Povedano drugače - četudi neko početje ni ravno skladno s pravili političnega realizma, je upravičeno, če ima dovolj čvrste etične temelje. Drnovškova kosovska iniciativa je dobila hiter odmev na zunanjem ministrstvu. Pač - zunanje ministrstvo se drži načel političnega realizma. In politični realist si najprej zastavi vprašanje, ali je v slovenskem nacionalnem interesu, da predsednik republike razglablja o neodvisnosti Kosova. V Srbiji nad Drnovškovo iniciativo niso bili navdušeni, slovensko zunanje ministrstvo si je zastavljalo vprašanje, ali lahko predsednikova iniciativa škodi slovenskim gospodarskim interesom v Srbiji, Drnovšku pa se je enostavno zdelo prav, da objavi idejo o neodvisnosti Kosova. Hkrati je Drnovškova kosovska iniciativa slovensko diplomacijo spravila v določeno zadrego. "Kaj je poanta Drnovškove iniciative?" so spraševali tuji diplomati, akreditirani v Ljubljani.

Podobno je z Drnovškovo sudansko iniciativo. Pobuda, da bi mednarodna skupnost preprečila lakoto in masakre v Darfurju, nima nobene zveze s strateškimi interesi republike Slovenije. Gre za iniciativo, ki ima svojo etično dimenzijo. In Drnovšek je pač sklenil, da bo počel reči, ki so etično utemeljene.

V zadnje tednu postaja bolj jasno, kaj je ozadje Drnovškove politične in osebne preobrazbe. Najprej je v intervjuju za zagrebški tednik Nacional povedal, da je pred letom dni zadnjič obiskal zdravnike, ti pa so bili januarja 2005 zaskrbljeni zaradi tvorb na pljučih in jetrih. Hkrati je povedal, da je po zadnjem obisku zdravnikov bolezen enostavno odmislil, ni se odločil za zdravljenje, pač pa je radikalno spremenil življenjski slog. Tvorb, ki so morda metastaze, se je lotil z osebnostno metamorfozo.

Če sestavimo predsednikove izjave in pobude, življenjski slog, način prehranjevanja, razglabljanje o peki kruha, vegetarijanstvu in jogi, pridemo do sklepa, da je postal Drnovšek nekakšen new age politik. Govori o pozitivnem razmišljanju, pozitivnih projektih, harmoniji, notranjem miru, duhovnih dimenzijah, citira prvega mirovnika Frančiška Asiškega, bere Dalaj Lamo, Etiko za novo tisočletje ...

Je to, da ima Slovenija new age predsednika, dobro ali slabo? Ideja, da naj bi predsednik med svojim delovanjem na prvo mesto postavil etiko, se zdi simpatična. Pač, vlada se ob svojem poslovanju drži načel političnega realizma in skrbi za nacionalne interese. Predsednik republike pa ima dovolj manevrskega prostora, da lahko na prvo mesto svojega delovanja postavi etiko. Problem je drugje. Problem je v dejstvu, da je bila slovenska javnost šele prek zagrebškega tednika obveščena o razlogih za predsednikovo metamorfozo. O razlogih za metamorfozo je bila obveščena z enoletnim zamikom.

Hkrati pa je predsednikova metamorfoza vendarle nepopolna. Za to, da bi lahko uresničil svojo etično iniciativo, povezano z reševanjem katastrofe v Darfurju, na par točkah vendarle ostaja politični barantač. Podprl je vladno odločitev o napotitvi vojaških inštruktorjev v Irak. Hkrati je dodal, da se "Darfurja brez njih (Američanov,op.p.) ne da rešiti".

Najbrž to celo drži. Hkrati pa to kaže, da politika vendarle ni umetnost vzpostavljanja harmonije. V najboljšem primeru je zgolj umetnost reševanja konfliktov.