Čas za razvojni zasuk

Kultura postaja v teh dneh zanimiv preizkusni kamen razumevanja vladne ekonomske reforme. Gre za mejno področje, ki ga reformni ekonomisti zaradi svoje ozke ekonomistične logike ne razumejo prav dobro. Na drugi strani so kulturne vrednote najvplivnejši steber nacionalne identitete. Kulturne elite si prek njih v veliki meri lastijo dobršen del državotvorne dediščine mlade slovenske države.

Ministrstvo za kulturo se je zato znašlo v njunem vmesnem prostoru. Konflikt je bil neizbežen. Če želijo ugajati vladi, morajo podpreti ekonomske reforme. Če želijo zastopati interese kulturne elit, ki zavračajo ekonomsko logiko reform, potem morajo reforme zavrniti. Izhod v sili so kajpada ekonomske raziskave, ki naj bi razkrile, kakšni so dejanski in merljivi vplivi ekonomskih reform na kulturnem področju. Toda tudi tukaj se je zataknilo.

Raziskovalci niso razpolagali z ustreznimi statističnimi podatki, posebej glede strukture kulturne potrošnje, obsega in porabe zbranih davkov in poslovnih strategij kulturnih ustanov ter podjetij. Nejasne so bile tudi izhodiščne predpostavke davčne reforme, katerih posledice naj bi preučevali in merili. Prav tako ni bilo pravih opredelitev naročnika, kaj so strateške usmeritve slovenske kulture? Bo spodbujala umetniško ustvarjalnost ali morda želi zaščititi delovanje uveljavljenih kulturnih institucij? Bo varovala nekakšen javni interes in državni model kulturne produkcije ali podpira komercializacijo in privatizacijo kulturne industrije? Pravih odgovorov raziskave niso prinesle. Nekaj zaradi objektivnih razlogov, nekaj zaradi subjektivnih slabosti, ker raziskovalci niso razumeli vseh razsežnosti ekonomike kulture.

Temeljne dileme so pričakovane. Reformni ekonomisti kulturno področje izenačujejo z drugimi družbenimi dejavnostmi in ne priznavajo njegovih posebnosti. Kulturniki mu nasprotno pripisujejo poseben pomen in zahtevajo pomembne izjeme. Za reformne ekonomiste je kultura predvsem oblika potrošnje. Kulturniki so prepričani, da je pomembnejša vloga kulturne produkcije. Ekonomska reforma poudarja predvsem tehnološke dejavnike in podjetniško inovativnost, ki so ključni za razvoj konkurenčnosti in hitrejšo gospodarsko rast. Kulturniki predlagajo izenačevanje znanja in tehnologije (R & D) s pomenom umetniške ustvarjalnosti in kulturnega kapitala. Tam, kjer ekonomisti vidijo zgolj čudežni svet trga, ekonomika kulture govori o partnerskem razmerju med trgom, državo in civilno družbo. Namesto golih cenovnih razmerij uporablja triado cena-vrednost-vrednota.

Most med kulturo in ekonomijo je razmeroma preprost. Bistvo vladne ekonomske reforme je povečanje gospodarske rasti. Če bi se v nekaj letih podvojila, bi se povečala tudi kulturna potrošnja. S tem pa bi pridobila tudi kulturna produkcija in relativno bi se izboljšal položaj umetnikov in kulturnih institucij. Na dolgi rok je torej vse jasno in ekonomska čarovnija je tukaj popolna. Toda pomembnejše so kratkoročne odločitve. Ekonomisti morajo doumeti, da je kulturna ustvarjalnost enako pomemben faktor produktivnosti, konkurenčnosti in rasti kot običajni ekonomski faktorji. Paradoksalno, kulturni in socialni kapital danes bolje poznajo menedžerji v podjetjih, kot pa ga razumejo makroekonomisti na ravni modelske faktorske produktivnosti.

Ekonomska zgodovina je ponudila nekaj primerov, ko sta kultura in gospodarski razvoj tvorila nerazdružljivo celoto. Renesansa v severnoitalijanskih mestih je pred dobrimi petsto leti našla nekakšen recept. V tedanjih časih je gradbeništvo postalo ključna razvojna panoga, ki je združila finančni kapital, podjetništvo in umetniški duhovni razvoj. Umetnost je bila tesno povezana s tehnološkim razvojem, oboje je postalo del učinkovite produkcijske dejavnosti in pomemben dejavnik pospeševanja gospodarske rasti. Vse skupaj sta poganjala organiziran kulturni trg in podjetniška smelost umetnikov. Pa tudi stabilnost renesančnega monetarnega sistema in visoko agregatno povpraševanje po luksuznih dobrinah, kamor je sodila tudi prevladujoča likovna umetnost. Nedavna odlična analitična razstava o Michelangelu Buonarrotiju v British Museumu v Londonu je več kot poučna. Ponovno je razkrila, kako dobro je znal Buonarroti gospodariti z denarjem in kako uspešno je deloval tedanji umetniški trg. Michelangelo je leta 1564, pri svojih oseminosemdesetih, umrl kot izjemno bogat in ugleden umetnik.

Angleška industrijska revolucija je pozneje veliko večjo pozornost namenjala tehnološki inovativnosti kot umetniški ustvarjalnosti. Zato zadnjih dvesto let gospodarsko rast dejansko spremlja relativna kulturna recesija. In pri tem je ostalo. Zgodovinski nauk renesančne zgodbe nista doumeli niti EU niti naša reformna strategija. Lizbonska strategija je daleč od prave rešitve. Bruseljska birokracija očitno ne razume, da je izhodišče evropske gospodarske uspešnosti njena kulturna renesansa. V ekonomskem jeziku to preprosto pomeni, da mora reforma gospodarstva začeti na kulturnem področju. Če ima kultura za gospodarski razvoj in konkurenčnost podoben vpliv kot znanost in tehnologija, potem mora dobiti tudi podoben ekonomski in finančni položaj.

Sklep je preprost. Kultura mora dobiti večji ekonomski delež v BDP in dodatne finančne vire. To je izhodiščni pogoj, da bi lahko zaživela kot pomemben dejavnik gospodarske rasti in spodbujevalec razvojnih sprememb. Toda zato potrebuje bistveno racionalizacijo svojega državnega modela kulturne ureditve. Predvsem pa uveljavljanje vmesnih institucij med trgom in državo in jasno uveljavljanje kulturnega trga. Davčni sistem je pri tem zgolj ena izmed rešitev. Klasičen reformni trik, da ekonomske slabosti reforme gladijo centralizirani državni skladi in nove oblike subvencioniranja, na kulturnem področju dokončno razkrije svojo blasfemično podobo. Pomeni namreč zgolj instrumentalizacijo politične volje in moč njene manipulacije.

Čas je za razvojni zasuk. Reformna strategija potrebuje novo razvojno kulturo in svež način vodenja sprememb. Zato je lahko tradicionalno kulturno področje eno izmed neodkritih formul njenega končnega političnega uspeha. Toda ali smo sposobni doumeti in izrabiti postmoderno zgodbo "Rinascimenta", preporoda kulture in ekonomije? Dvomim.