Okolje kot kolateralna škoda

Poraba energije v Evropi narašča s približno dveodstotno letno stopnjo. Med vsemi energetskimi viri najhitreje narašča poraba zemeljskega plina. EU zdaj porabi 360 milijard kubičnih metrov plina na leto, do leta 2020 pa naj bi poraba narasla na 500 milijard kubičnih metrov. Danes uvozi 46 odstotkov plina, leta 2020 pa ga bo uvozila že 70 odstotkov. Kar 40 odstotkov plina ji dobavlja Rusija oziroma države z območja nekdanje Sovjetske zveze. Sledita Alžirija in Norveška. Med dobavitelji ima največji tržni delež ruski Gazprom. EU torej ni le energetsko odvisna, ampak je precej odvisna od enega samega velikega dobavitelja. Takšna odvisnost pa nikoli ni dobra. Spomnimo se samo lanske zime, ko so zaradi spora med Rusijo in Ukrajino nastale težave z dobavo plina. Nihče ne more zagotoviti, da se kaj podobnega ne bo ponovilo to zimo. Druga težava je, da monopolni položaj Gazpromu omogoča zviševanje cen. Vse, kar s prenizkimi cenami izgubi na domačem trgu, uspešno pokrije z zaračunavanjem bistveno dražjega plina EU. Nič čudnega torej, da si EU intenzivno prizadeva za liberalizacijo energetskih trgov in omejitev ruskega monopola. Zagato lahko reši z razširitvijo mreže dobaviteljev. Najlažji način za dosego tega cilj pa je gradnja plinskih terminalov. Prednost terminalov je, da omogočajo fleksibilnejšo dobavo. Plin je mogoče uvoziti s katerega koli konca sveta, kjer je ta energent na razpolago. Evropa torej k prevladujočemu ruskemu in alžirskemu plinu lahko doda še kaspijskega, iranskega, iraškega, egiptovskega, nigerijskega ali libijskega. Edini pogoj je, da je na izvoznem koncu zgrajen terminal za utekočinjanje, na uvoznem pa terminal za uplinjanje utekočinjenega zemeljskega plina. Ker monopol najbolje razbija razpršena dobava, gradnja plinskih terminalov uživa vso podporo EU. Z vidika evropske politike so vplivi plinskih terminalov na okolje le kolateralna škoda. Ali če hočete: sprejemljiva žrtev.

Poplava terminalov

Za zdaj na območju Evrope deluje trinajst uvoznih terminalov. Najstarejši še delujoči terminal je nameščen pri Barceloni. Obratovati je začel leta 1970, v njegovih rezervoarjih pa je prostora za 240 tisoč kubičnih metrov plina. Leto dni mlajši je terminal Panigaglia na severozahodni italijanski obali blizu Genove, premore pa prostor za shranjevanje sto tisoč kubičnih metrov plina. To je zdaj tudi Sloveniji najbližji terminal. A zadeva se bo že v kratkem korenito spremenila. Evropo čaka prava mala poplava terminalov. V načrtu je gradnja uvoznih terminalov v Veliki Britaniji, Franciji, Italiji, Španiji, Nemčiji, Turčiji, na Poljskem, Nizozemskem in Cipru. V tej tekmi najbolj hiti Italija. Njen namen je postati strateško vozlišče svetovnega trga metana, zato ima v načrtu gradnjo vsaj osmih terminalov, med drugim tudi gradnjo dveh terminalov v Tržaškem zalivu. Lodovico Sonego, deželni odbornik za energijo v Furlaniji - Julijski krajini in vnet zagovornik obeh terminalov v Tržaškem zalivu, je glede strategije več kot jasen. V intervjuju za časnik Il Piccolo je namreč dejal: "Plinska terminala v Tržaškem zalivu sta za Italijo, deželo Furlanijo - Julijsko krajino in Evropo strateška odločitev, ki bi nam pri dobavi metana omogočila izviti se iz klešč rusko-alžirskega monopola." Italija bi investitorjem za gradnjo terminalov lahko ponudila katero koli lokacijo ob svoji obali. Toda ker je transport draga reč, investitorje zanimajo predvsem lokacije, ki omogočajo čim krajšo pot plina do čim več porabnikov. To pa pomeni, da je zanje najzanimivejši severni del države, od koder lahko s plinom oskrbujejo italijanski in francoski trg.

Španska družba Endesa v sodelovanju z italijanskim distribucijskim podjetjem Amga zato dvajset kilometrov od obale Livorna v severozahodnem delu Italije že gradi off shore plinski terminal zmogljivostjo štiri milijarde kubičnih metrov plina na leto. Gradnjo naj bi predvidoma končali sredi leta 2007, investicija pa naj bi stala približno 400 milijonov evrov. Hkrati Endesa razvija tudi novo plinsko elektrarno v bližini Monfalconeja z letno zmogljivostjo osem milijard kubičnih metrov plina. Toda tu se zadeva še ne konča. Za investitorje je ravno tako zanimiva tudi severovzhodna italijanska obala. Zato Endesa namerava graditi še morski plinski terminal v Tržaškem zalivu z zmogljivostjo osem milijard kubičnih metrov plina na leto, njen španski konkurent Gas Natura pa kopenski terminal s prav takšno zmogljivostjo v kraju Žavlje. Slovenija ima v plinski igri med EU in Rusijo to smolo, da ima napačno zemljepisno lego. Če bi živeli v Švici, težav s plinskimi terminali ne bi imeli. Tako pa smo se z njimi hočeš nočeš prisiljeni ubadati. Tako kot se bomo morali ubadati tudi s predvideno gradnjo panevropskega naftovoda med Constanto in Trstom, ki naj bi ga pretežno financirala ameriška multinacionalka General Electric. Američani naj bi za ta projekt že več mesecev lobirali pri slovenski vladi, kajti prav Slovenija je tista, ki ima glede projekta največ zadržkov. Med pomisleki so tudi ekološki: slovenski del kopenske trase bi prečkal severno Istro in Kras. Še spornejša bi bila morebitna trasa pod morsko gladino, saj bi prečkala del akvatorija, ki ga je Slovenija razglasila za svojo morsko ekološko cono.

Vprašljiva alternativa

Tako kot naftovod ni v interesu Slovenije, nista niti terminala v Tržaškem zalivu ali projekt Volta, ki predvideva gradnjo plinovoda med Madžarsko in Italijo čez naše ozemlje. Poglejmo, zakaj. Predvidena kapaciteta plinskih terminalov v Tržaškem zalivu je 16 milijard kubičnih metrov, zmogljivost plinovoda Volta pa dobrih 10 milijard kubičnih metrov. V Sloveniji na leto porabimo 1,1 milijarde kubičnih metrov zemeljskega plina. V nacionalnem energetskem programu je predvideno, da se bo do leta 2020 poraba povečala na dve milijardi kubičnih metrov. To količino zlahka priskrbimo z uvozom ruskega plina prek avstrijskega plinovoda, tako kot smo počeli doslej. Z vidika zadovoljevanja energetskih potreb za nas ni potreben nobeden od omenjenih projektov. Projekta Volta ne potrebujemo niti z vidika omrežnine, saj ta ne bi bila tako visoka, da bi bilo zaradi nje vredno žrtvovati Kras. Projekt Volta bi se nam dejansko splačalo podpreti samo kot alternativo terminalom. Vprašanje je le, če bi ga kot alternativo sprejela tudi Italija.

Za zdaj česa takšnega ne potrjuje noben argument. Poglejmo podrobneje. Prvič: po plinovodu Volta bi prihajal ruski plin, to pa je v nasprotju s tako zaželenim ciljem EU, da omeji ruski monopol. Drugič: Volta je sicer res že deset let star projekt, toda za uresničitev načrta bi bilo treba sprejeti cel kup dokumentov, tako da tudi po najbolj optimistični različici gradnje ne bi mogli začeti prej kot v treh letih. Toliko časa pa ni na razpolago, saj je znano, da sta načrta za gradnjo terminalov v Tržaškem zalivu v zaključni fazi presoje vplivov na okolje. Tretjič: ruski Gazprom bi plinovod Volta zgradil samo, če bi bila Italija pripravljena odkupiti po tem plinovodu dostavljen plin. Če na drugi strani cevi ni kupca, se naložba v infrastrukturo ne splača. Italija obeh projektov - torej terminalov in Volte - ne potrebuje. Vsi njeni dosedanji ukrepi pa kažejo, da bo prednost dala terminalom. Junija letos je na primer italijanska vlada sprejela predlog zakona, ki za občine, kjer bodo terminali zgrajeni, predvideva skupno 50 milijonov evrov odškodnin. Petič: morebitni zimski primanjkljaj plina bo v Italiji po mnenju njenega ministra za gospodarski razvoj Perluigia Bersanija znašal od dve do štiri milijarde kubičnih metrov. Takšno količino bo zlahka nadomestila že s plinom iz enega samega terminala. Poleg tega ne gre pozabiti, da je v zaključni fazi načrt novega plinovoda Galsi med Alžirijo in Sardinijo, ki naj bi Italiji od leta 2009 omogočil dodatno dobavo od 10 do 18 milijard kubičnih metrov alžirskega metana. Skratka, Slovenija se ne more zanesti na projekt Volta. Gradnjo terminalov lahko prepreči samo tako, da dokaže njihove uničujoče čezmejne vplive na okolje in hkrati v sodelovanju s Hrvati investitorjem ponudi drugo možnost oziroma za okolje manj škodljivo lokacijo. Treba je jasno povedati, da majhen in plitev Tržaški zaliv ne more gostiti tako nevarne infrastrukture.

Za primerjavo lahko navedemo ZDA. Čeprav imajo bistveno več morja kot Slovenija, na celotnem območju Združenih držav obratujejo le štirje plinski terminali, pa še ti so kopenski. V načrtu je sicer gradnja novih terminalov, vendar projekti že vsaj dve leti stojijo. Za to so zaslužni prebivalci lokalnih skupnosti in okoljevarstvene organizacije, ki kapital in politiko vztrajno opozarjajo na lokalne in globalne ekološke posledice. Na primer na nevarnost eksplozij, uporabo klora za čiščenje cevi, uporabo morske vode za segrevanje utekočinjenega plina, pa tudi na nevarnost segrevanja ozračja. Pri tem se sklicujejo na znanstvene raziskave, ki razkrivajo, da se med postopkom utekočinjanja in uplinjanja zemeljskega plina v ozračje sproščajo bistveno večje količine toplogrednih plinov, kot če plin od črpališča do uporabnika potuje po klasičnem plinovodu. Emisije toplogrednih plinov prispevajo k segrevanju ozračja in korenitemu spreminjanju podnebnih razmer. Če so zaskrbljeni prebivalci Kalifornije, ker se jim obeta off shore terminal v ogromnem Tihem oceanu, bi morali biti še toliko bolj zaskrbljeni prebivalci Slovenije, saj se nam obeta morski terminal v bistveno manjšem in plitvejšem Tržaškem zalivu, za nameček pa naj bi dobili še kopenski terminal v Žavljah, ruski plinovod čez celotno slovensko ozemlje, ameriški naftovod pod morjem in logistični center v koprskem pristanišču, za kar pri slovenski vladi lobirata ruski družbi Lukoil in Gazprom.