O bolnem časopisu, ki naj crkne!

Živimo v času kričaštva, hujskaštva proti novinarjem in poželenja po medijih. V skušnjavi totalitarizma, nezadovoljstva gospodarja in peklenščkov iz carstva ošabnih duš, ki zelo trpijo, ker so se rodile v nekem drugem času, ko nimajo več na voljo inštrumentov iz razkošnih bestiarijev srednjeveških mučilnic. Inkvizicija je in bo, na natezalnici pa so novinarji!

Živimo le korak od totalitarističnih vzorcev mišljenja, tistih, v katerih je resnica nema, a tako enostavno trivialna, ko se enkrat izusti. Če se sme, kajti gospodar, ki jo ima za svojo nasprotnico, najprej psuje proti zrcalu. Ko odpre časopise in vključi televizorje, vidi vse polno svojih podob. Tako banalno predvidljiva in staromodna, pa zato nič manj sprejemljiva je ta razlaga, zakaj si je treba prirediti ogledala, da ostanemo lepši in predvsem - zmagovalci. Bolečina se pojavi, če nekatera še kar naprej ostajajo in kažejo grd obraz. Težko jim je, samozaverovanim gospodarjem, ob zastavljeni nemogoči nalogi, saj so se za demokracijo rodili kakšno stoletje prepozno. Kvari jim igro. Zato nič čudnega, če politični prevzgojitelji medijev psujejo na vsakem koraku. Najraje pljuvajo po Mladini. In bodo še. Pred tem časopisom je zanimiva pot nizkonakladne revije, pot propada, kot upa slovenski premier. Demonizacija se nadaljuje na vseh frontah in slabe želje se vrstijo. A bolj ko tulijo proti njej, bolj razodevajo pomembnost odseva v zrcalu. Torej: napnite ušesa, zbistrite pogled! Pustimo za trenutek ob strani moralko o tem, kako politični in cerkveni oblastniki pri nas ne razumejo vloge medijev. Razpravo, ki je povsem mimo, ker so za gospodarjev dušni mir pomembni le odsevi in refleksije. Fenomenologija ogledovanja, ki postreže z etiketami, uporabljenimi pri diskreditaciji, ne pove le marsikaj o njih, navrže celo iste grde besede, ki si jih protagonisti kradejo med sabo. Ne verjamete?

Ko je Mladina prva - po zapisu gospoda Lucuja v Nedelu - raziskala nenavadno lobiranje kardinala dr. Franca Rodeta za italijansko podjetje, se je nanjo usulo. Vsega so bili krivi "naši ubogi novinarji", kar je očitno letelo predvsem na tiste iz Mladine. Na one v Delu recimo nič, ker o tem niso poročali. Zanje velja "sprostitev medijskega prostora", za prve ne. Kardinal je dodal: "Veste kaj, da iz te muhe naredijo slona, je mogoče samo v Sloveniji. Samo v bolnih glavah, pa tudi malo perverznih, ki iz neke čisto nedolžne stvari naredijo tako afero. Malo pomilujem ta slovenski javni prostor, ki mora vse to prenašati. Tega sem se malo naveličal, veste, živim v bolj korektnem svetu." (RTV SLO, 4. 6. 2006)

Skorajda bi preslišali pričakovano folklorno nadutost gospoda iz Vatikana, v kateri ni poseben on, temveč Slovenija, ko ne bi takoj zatem prišla 15. obletnica osamosvojitve, ob kateri je javni RTV-servis prvič nadvse razkošno pokazal svoj servilni obraz. To poznamo: obstajajo dvorni novinarji in tisti, ki to niso. Za kakšen teden ali dva je bila RTV v intenzivnem zakupu vlade, da sebi postavi zgodovinski spomenik. Temu primerno so priredili TV-program. Toda kaj pomaga, če si gospodar kupi podobe, resnice o sebi si ne more, zato je videti zgrožen, čisto po pravici:

"V tem stanju je možno, da se pojavljajo posamezniki in mediji, denimo Mladina, ki nekaznovano kriminalizirajo slovensko osamosvojitev. Nekaj bolnega, škodoželjnega, mazohističnega je v tem pristopu, kajti ves svet priznava, da v času vojne za neodvisnost Slovenija ni kršila nobene mednarodne konvencije." (Večer, 23. 6. 2006)

Zanimiva repetitivnost, ne glede na to, kaj ima Janša v mislih kot "prekršek": mediji in posamezniki so znova označeni kot "bolni", namesto perverznosti pa nastopita "škodoželjnost" in "mazohizem" - slednji je pač oblika perverzije. Menda ne, da gospod premier svoje verbalizme o slovenskih novinarjih plonka od kardinala? Ali pa je pak v človeški naturi, da se mu ob pogledu na svojo lastno podobo v sveti jezi sprožajo isti označevalci? No, tu je seveda še sugestija o kaznovanju. Morebiti šeškanju, če smo že pri SM-zadevah, ali pravem kazenskem pregonu? Obskurno, če se to zahteva za tednik, katerega zasluge ob osamosvajanju Slovenije so desetletne in katerega novinarji se ne bahajo z državnimi odlikovanji, ker jim jih nihče ni ponudil. Bizarno, ker to zahteva nekdanji novinar Mladine, ki bi moral poznati razmere in vedeti kakšno malenkost o novinarskem poklicu.

In ne le to, Janša nadaljuje: "Ali se tisti, ki kreirate javno mnenje, zavedate moči, ki jo imate? Zelo problematično ostaja, da je bolj iskana slaba kot pa dobra novica." Novinarja spraševalca se nista uklonila, zato sta k temu pritaknila pojasnilo v obrambo: "Na Večeru bi se težko strinjali s tem. Morda gre za vaš vtis, ker se globalni trendi bližajo principu: Bad news is good news!" A premiera, kako bi drugače, nista prepričala: "Ne bi se strinjal. Če je nekaj dobro za ljudi, je to dobra novica." (prav tam)

Bog pomagaj, novice so dobre in slabe. Novinarji niso za to, da poročajo le o dobrih, da bi razveselili cesarja. Kot tudi ni res, da so za ljudi dobre le dobre novice. In še manj, da si želijo le takih.

In ker nesreča nikoli ne počiva, se v gospodarjev poglobljeni praktikum in brezplačno svetovalnico še isti dan vključi cerkveni ideolog dr. Ivan Štuhec s svojo vizijo. Kot da bi bral intervju ali bil fizično navzoč ob Janši v času nastanka pogovora, saj se povsem strinja s povedanim in čudežno nadaljuje na natanko istih dveh mestih razprave. Najprej s podukom o slabih novicah in nato še o škodljivosti Mladine v svoji kolumni, imenovani Utopična Slovenija. Taki, v kateri po nostradamusovsko opiše našo mater domovino v rožnatem in idiličnem stanju čez nekaj let. Ko bo vse na svojem mestu:

"Mediji bodo na prvih straneh objavljali najlepše in najbolj spodbudne dogodke doma in na tujem. Geslo 'slaba novica je najboljša novica' bodo zamenjali z geslom 'dobra novica je najbolj spodbudna novica'. Trač časopisov, revij in oddaj ne bo. O življenjskih stvareh se bo pisalo in govorilo z občutkom za sveto in s pozitivno odprtostjo do vsega lepega. Mladini bo naklada tako padla, da bo bankrotirala, njeni delavci bodo živeli od minulega dela." (Dnevnik, 23. 6. 2006)

Točno tako: ko je zrcalo zlomljeno, smo najlepši, in ko ni slabih novic, nismo slabe volje in svetost prevlada. Preostalo je izraz pristne krščanske škodoželjnosti (prav tiste, ki je očitana Mladini?). Ko pogledamo ta veličastni verbalni diapazon iz ptičje perspektive, se nam razkrije nenavadna koincidenca: za kardinala je Mladina bolna in perverzna, za Janšo bolna in mazohistična, za Štuheca pa bo nizkonakladna - kar je stara Janševa prognoza - in bankrotirana. Pomislite, kako lepši bo svet brez nje tedaj, ko bodo rožice cvetele. Ko bo nova medijska politika prevladala: naj živijo uravnoteženost, pluralizem in demokracija! S prav nič pretiravanja lahko sklenemo, da si trije velmožje iz politično-katoliške naveze evidentno nadvse močno želijo, da bi ta tednik z nekajdesetletno tradicijo propadel. Pri tem so ganljivo telepatsko povezani, skorajda si berejo misli. Nekam plehek "wishful thinking" je to, izdajajoč predvsem moreče dejstvo, da ti je nekdo trn v peti. A komu mar: tako zelo cenena zna biti vladajoča ideološka demagogija v Sloveniji. Mediji so že skoraj naši, zatorej še en napor! Za tiste, ki jim razum ni v napoto, takšne floskule, ne glede na vašo vednost ali poznavanje tednika, lahko pomenijo le eno: Mladina se bere zato, da izveš, pred kakšnim zrcalom se krivenčijo obrazi gospodov, ki takole prostodušno rišejo krasni novi svet. V njem so pozabili na dve ministrstvi: za reformirano in za medijsko resnico. Nekoč bodo najprej spoznali, da ju lahko združijo v eno. In čez nekaj let, da ju sploh ne potrebujejo več. Ampak takrat bomo že globoko v (medijskem) totalitarizmu, kajne?