Politični strel v prazno

Popis nepremičnin, ki formalno v septembru končuje svoj prvi krog, je od samega začetka eden izmed zgrešenih vladnih projektov. Nikoli ni nihče znal prav pojasniti, čemu je namenjen in kaj naj prinese državi in državljanom. Spočet je bil v nedrjih napovedanih ekonomskih reform na začetku vladnega mandata in je očitno nekakšna kolateralna škoda vladnih zadreg z davčno reformo. Toda na koncu je postalo oblikovanje registra nepremičnin svojevrsten politični spomenik logistične nesposobnosti državne administracije in ponoven dokaz, kako slovenske vlade z desne in leve izjemno slabo obvladujejo urejanje prostora. V tem vladnem mandatu gre za ekonomsko povsem nesmiselno početje, politični račun pa bo najverjetneje poplačan naslednje leto.

Zgodba je navidezno preprosta. Vlada je želeni register nepremičnin zaupala Geodetski upravi RS (GU RS), ki naj bi v petih mesecih opravila njihov popis. Toda od 1. decembra 2006 do konca aprila, ko naj bi formalno končali popisovanje, je domala 1600 popisovalcev opravilo zgolj polovico dela. Tudi poznejše podaljševanje rokov in posebni vladni ukrepi za pospešitev popisa niso mogli prikriti očitne logistične in strokovne polomije na terenu. V začetku septembra 2007 ima GU RS v nastajajočem registru nepremičnin okoli 1.700.000 enot, še vedno pa je 8 % nepopisanih in ljudje dnevno oblegajo urade in vnašajo spremembe. Vse kaže, da tudi naslednji krog množičnega vrednotenja nepremičnin in oblikovanja njihovega končnega javnega registra ne bo ravno blesteče izvedena administrativna operacija.

V ozadju tega velikega projekta sta kajpada davčna zakonodaja in ureditev obdavčitve prometa z nepremičninami in njihove vrednosti. To zahtevajo direktive EU in celotna ureditev davčne zakonodaje na tem področju, od davka na dodano vrednost do obdavčitve nepremičnega premoženja občanov. Obdavčenje nepremičnin je stara politična zgodba, ki je pred leti nastajala pod strokovnim okriljem Svetovne banke. Toda prejšnja Drnovškova in Ropova administracija sta vse skupaj pospravili pod preprogo, ker sta se zbali političnega upora lastnikov nepremičnin. Slovenske razmere na področju nepremičnin so namreč nekaj posebnega, ker temeljijo na velikem nesorazmerju med vrednostjo nepremičnin in socialnim statusom njihovih lastnikov. Velik del zasebnih gradenj v obdobju socializma je namreč temeljil na inflacijskem financiranju z negativnimi cenami kapitala, v devetdesetih letih pa je vse skupaj nadgradila privatizacijska razprodaja družbenega stanovanjskega fonda v okviru prve Demosove vlade. Nepremičnine so zaradi tega nenavadna socialnopolitična bomba. Zato vsakršna davčna ali navidezno tehnično administrativna vladna operacija na tem področju velja za skrajno nevarno in tvegano politično- ekonomsko operacijo.

Toda Janševa vlada se je vsega skupaj lotila nenavadno naivno in tudi zaletavo. Sprva je v reformnem zanosu najbrž menila, da bo zlahka opravila s tem problemom, pozneje pa se je hitro zatekla k nenavadni politični nakani. Namesto da bi najprej opredelila zakon o davku na nepremičnine, ki bi potem do uveljavitve zahteval vzpostavitev registra in množično vrednotenje nepremičnin, je zadevo navidezno obrnila na glavo. Lotila se je tehničnega opravila popisa, urejanja registra nepremičnin in njihovega vrednotenja, da bi kasneje v nedoločeni prihodnosti in z današnjega vidika povsem prikrito vendarle lahko izpeljala politično nepopularno davčno zakonodajo. Toda celotna operacija je s tem dramoletom izgubila svojo politično verodostojnost, popis nepremičnin pa je zaradi nejasnih ciljev in slabe tehnične priprave postal prava polomija.

Vlada in GU RS nista nikoli znali pojasniti, zakaj potrebujemo register, če se dejansko ničesar ne bo spremenilo glede obdavčitve nepremičnin in že sedaj razpolagamo z vrsto informacij, ki jih potrebujejo pri svojih opravilih država in lastniki nepremičnin. Vlada vseskozi trdi, da bo register omogočil transparetnejše in bolj prijazne informacije glede lastništva, vrednosti in opisa nepremičnin. Redkeje pripominja, da bo lahko v določeni meri tudi pravičneje odmerila dosedanje plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in še redkeje omenja, da tudi novi davki na nepremičnine po volilnem letu 2008 ne bodo bistveno prerazdelili davčnih bremen in ogrozili socialno šibke lastnike. Toda zakaj potem sploh potrebujemo drago operacijo popisa, če se nič bistvenega ne bo spremenilo in če ne želimo povedati, kaj bi dejansko z njo želeli doseči?

Register nepremičnin je v sedanji fazi smiseln, če bodo državljani dobili kakovostnejše in cenejše informacije o nepremičninah in če bo vlada prišla z vrednotenjem nepremičnin do boljše presoje, kaj storiti z njihovim obdavčenjem. Toda reči zopet niso preproste in zaradi napačnega vrstnega reda prehitevajo državljane in vlado po napačni strani. Register bo z naborom nepremičninskih informacij po sedanjih razlagah državnih uradnikov veliko preširoko odprl vrata vsakomur, ki želi dobiti nepremičninske informacije drugega. To je podobno, kot če bi zdravstveni register nenadoma postal odprta knjiga, kjer bi sosed zlahka preverjal zdravstveno stanje v svoji soseski. Tudi množično vrednotenje nepremičnin nima razen davčnega izhodišča nobene prave uporabne vrednosti. Takšno vrednotenje ne more nadomestiti tržne vrednosti, ki je pomembna za promet nepremičnin. Prav tako takšno vrednotenje samo po sebi ne omogoča potrebne fleksibilnosti, ki jo bo zahtevala tudi obdavčitev nepremičnega premoženja. Za izpolnjevanje dobre davčne informacijske baze je bil popis premalo podroben in strokovno slabo izpeljan, za oblikovanje nekakšnega splošnega pregleda nepremičnin pa je bil celo preobsežen in dejansko odveč. Državljanom omogoča celo preveč informacij, če jih država ne bo zaščitila, vladi pa navsezadnje ne bo v ničemer olajšala izpeljavo davka o nepremičninah.

Vladni popis nepremičnin je politični strel v prazno. Vlada je z njim dobila več informacij in bo tehnično lažje pripravila obdavčitev nepremičnin. Toda politično je zgrešila zaradi slabo izpeljanega popisa in nejasnih sporočil glede njegovega namena. Koristi prvega pa so manjše od škod drugega in politično- ekonomska bilanca bo tudi tukaj na koncu negativna.