Janšev cinizem, mediji in totalitarizem

Da ima ta vlada težave z mediji, vemo. Zunanji minister jim je napovedal vojno, dobesedno, in namesto vladinih težav z mediji smo dobili težave medijev z vlado. Premier Janez Janša brez njih tako rekoč ne zna delati politike. Vse pomembne etape osmišlja z njimi: v zadnjem času so bili mediji krivi za njegov spor s predsednikom države, potem za afero Sova, mediji so navsezadnje krivi, da je odstavil tri ministre, ker niso mogli delati zaradi nenehnih pritiskov javnosti.

Toda takšne težave ima skoraj vsaka vlada. Janševa pa ima še eno, ki je nima vsaka. Vedno bolj se otepa očitkov tujine, da medije nadzira. Obramba je neizbežna. V stališčih vlade ali v izjavah kakšnega poslanca, denimo Branka Grimsa, je bilo že večkrat zaslediti prepričanje, ki gre nekako takole: "Mediji v Sloveniji so svobodni, saj lahko vendar vsak izrazi mnenje, kot je vaše." Izjava zunaj konteksta zveni vsakdanje in nedolžno, a je po svojem bistvu nevarna.

Novinar Večera Blaž Zgaga se je v preteklih dneh obrnil na evropske voditelje in javnost s pozivom, naj pomagajo ustaviti Janševo medijsko torturo. Ko so o tem povprašali premiera, je s sebi lastnim cinizmom odgovoril: "Prvič slišim za takšno pisanje. Zdaj osebno, če sem malo ironičen, pa mislim, da je stanje še slabše. Vlada kontrolira vse medije in tem medijem naroča, naj pišejo o tem, kako vlada kontrolira vse medije." Nekaj podobnega je tako rekoč ob istem času zatrdil njegov tiskovni predstavnik Valentin Hajdinjak. Po njegovem "verodostojnost trditev novinarja Blaža Zgage, ki naj bi jih bil zapisal v omenjenem pismu, najbolj nazorno demantirajo prav dejanja novinarja samega". In dodal, "da je ravno v demokratični družbi, kjer je zagotovljena pluralnost mnenj, mogoče svobodno izražati svoja osebna mnenja in nenazadnje tudi izrekati neke pavšalne obtožbe, o katerih lahko nato vsi mediji svobodno poročajo".

Izjavi sta si podobni. Če Janševo osvobodimo ciničnega balasta in če Hajdinjakovo poenostavimo, je njuna sicer že večkrat izražena podmena tale: "Z mediji v Sloveniji ni nič narobe, saj vendar novinarji in ljudje lahko pišejo o tem, da je z mediji nekaj narobe." To je seveda sprevrženi cinizem: reči, da so mediji svobodni, ker lahko izvemo, da so nesvobodni, je resno podcenjevanje razuma. Predvsem pa ne ustreza resnici: z izjemo portala RTV (MMC) niso izjave povzeli ne RTV, niti Večer, niti Delo in ne Primorske novice. Pa še kdo. Torej sploh ne drži, da so "mediji svobodno poročali o Zgagovi pavšalni obtožbi".

V čem je cinizem mnenja? V tem, da sprva predvidimo maksimalno stopnjo cenzure, nakar se z njo uspešno primerjamo: šele v razmerah maksimalnega, tako rekoč popolnega nadzora bi seveda ne mogli prebrati ali slišati, da vlada medije nadzira. Iz tega, da takšna stopnja ni dosežena, pa še ne sledi, da cenzure, nesvobode in pritiskov ni. Ta "maksimizirana" primerjava je prva dimenzija perverznosti. Opozorimo še na drugo dejanje vlade. Sklicuje se na to, da samo dejstvo, da je bilo neko dejanje izpeljano, zanika zatrjevanje o nemožnosti takih dejanj. Namesto imaginarnega primera vzemimo kar realnega in Hajdinjakovega. V zvezi s protesti v Ljubljani je ta nekoč navrgel podobno spoznanje: to, da ljudje protestirajo, dokazuje, da živimo v demokratični državi. Izjava (v ohlapnem, nelogičnem smislu) seveda drži, vendar le, če živite v demokraciji. Toda prav njena odvečnost dokazuje nekaj drugega. Samo zatrjevanje izdaja vaš register druge pozicije, v kateri iščete alibi za svojo vzdržnost, protestnike bi morebiti najraje utišali in za demokracijo vam je figo mar.

Ista logika "samodokaza" tiči v izjavi, da z mediji v Sloveniji ni nič narobe, saj vendar lahko pišejo, da je z njimi nekaj narobe. Tiskovni predstavnik dodatno niansira izvirno miselno vragolijo s samo možnostjo dejanja, ko pravi, da Zgagovo dejanje nazorno demantira prav dejanje novinarja samega. Za dokaz medijske svobode torej jemlje že možnost, da je Zgagi sploh uspelo izpeljati dejanje, napisati (ali odposlati) pisma v tujino. Hajdinjakov argument je poštarski, saj dejstvo, da je Zgagi uspelo obvestiti Evropo, dokazuje le, da imamo svobodno pošto.

Toda če bi želeli pojasniti, kako namesto medijskih "multitud" celotna politična logika Janševih stališč in stališč njegova piarovca temelji na neki totalitarni potezi, bi morali nujno uporabiti še psihologijo. Cinična premierova trditev je bila, da dokler mediji pišejo o tem, da vlada nadzoruje vse medije, pač ni mogoče reči, da vlada nadzoruje vse medije. V prvi potezi univerzalno kvantificira (poudarek je na vseh medijih), potem pa izpelje domnevni logični nesmisel. Torej podtakne neresnično in hkrati tudi neuresničljivo kvantifikacijo. Vlada si pač ni podredila vseh medijev in to bi tudi zelo težko naredila. Zakaj sta morala avtorja sploh vpeljati to dodatno podmeno o vseh medijih? Le iz retoričnih razlogov, da bi naredila svoj govor prepričljivejši? In čemu poudarjata, da je o njihovi nesvobodi še mogoče govoriti? Če odmislimo dobro skrita zasebna nagnjenja k zabavi s sofističnimi paradoksi, nam ostane še možno branje, po katerem je taka obramba zgrajena na totalitarnem pogledu. Čemu bi koga mučila kvantifikacija tistega "vsi mediji", če ne zato, ker bi mu šlo na živce, da mediji sploh lahko govorijo o tem, da ni svobode medijev, in "blatijo Slovenijo pred tujino", kar je mogoče zgolj, če vsi zares niso pod nadzorom. Po svoje je simptomalno postaviti se v perspektivo najslabšega možnega scenarija, češ v medijih je še mogoče svobodno govoriti. To dobesedno pomeni, da vlade položaj ne skrbi, dokler obstaja še vsaj en medij, kjer se lahko pove, da so slovenski mediji nadzirani. Dejansko pa je problem za demokracijo že prvi nadzirani medij, ne zadnji.

Če si dovolimo nekaj ohlapnosti v primerjavi za tiste, ki potrebujejo otipljivejšo razlago, potem je Janševa pogruntavščina podobna samorazgaljujočemu se mehanizmu iz znane Žižkove šale. Kanibal se brani pred obtožbami z besedami: "V naši vasi ni ljudožercev. Prejšnji teden smo pojedli zadnjega." Vladin kanibalizem pa izzveni takole: "V naši državi ne jemo medijev. Prejšnji teden smo pojedli zadnjega!" Zato je obrambni refleks, da ne moremo govoriti o tem, da obstaja nadzor nad slovenskimi mediji, če ti mediji pišejo o tem, da obstaja nadzor nad mediji, podoben kanibalističnemu izgovoru, ki bi se glasil, da ne moremo govoriti, da so v naši vasi ljudožerci, saj se vendar po vasi sprehaja še nekaj živih ljudi!