Zadnji poraz

Strankarski parlamentarni mlini v državnem zboru so prejšnji teden zaustavili regionalno reformo in s tem končali politično agonijo, ki je trajala od jeseni. Vlada Janeze Janše je tako doživela zadnji in odločilni poraz svojih reformnih prizadevanj. Regionalizacija Slovenije je imela podporo ustavnih sprememb iz leta 2006, tudi EU izjemno spodbuja regionalno samoupravo, bili smo celo na robu političnega konsenza v državi. Toda celoten projekt je kljub temu propadel. Vlada ni pripravila pravih analiz in izračunov, prepozno in slabo je pripravila sveženj zakonov, povsem napačno je ocenila politične interese in moč v volilnem letu. Politični poraz je bil neizbežen in vsi zadnji reševalni manevri so bili zaman. Očitno niti z leve niti z desne ne zmoremo procesirati kompleksnih in avtonomnih državnih reformnih projektov, če jih ne stiskajo protokoli EU. Zato reformna menedžerska nesposobnost in politična nemoč toliko bolj zbujata skrb.

Račun vladajoče politike je bil navidezno preprost. Regionalizem in lokalna samouprava sta politično dobro prodajno blago, pomagale naj bi lokalne volitve in prevladujoči lokalni interesi poslancev v DZ. Predlagali so 14 pokrajin, nejasen, toda izjemno širok prenos novih funkcij in preprosto prerazdelitev ljudi in sredstev na nižje ravni. Janša je z veščim manevrom nabral reformno koalicijo skoraj vseh strank, predvsem Pahorjeve SD, ločili so zakonodajne pakete in čakali na ugoden trenutek za sprejem. Toda vlada je že sredi lanskega leta zamujala s pripravo zakonov, kot običajno so obšli stroko in pozabili na lastne analize. Vlada je izgubljala politično podporo, široka reformna politična koalicija pa je razpadla. Projekt regionalizacije Slovenije je tako postal žrtev politične agonije Janševe vlade in volilnih kalkulacij tako koalicije kot opozicije.

EU tukaj nima dilem. Regionalizacija EU je nekakšna rešitev za njeno preseganje meja nacionalnih držav, ki ne sme in ne more končati v nekakšni superdržavi po ameriškem zgledu. Od Helsinkov (2002), Budimpešte (2005) in Valencie (2007) so v ospredju povsem praktične teme. Ključni so institucionalna struktura regionalne samouprave in načelo subsidiarnosti, pa decentralizirani finančni viri in demokratična participacija ljudi ter čezmejno sodelovanje na lokalni in regionalni ravni. EU uvaja tekmovanje za najboljše regijske projekte, v obdobju 2007-2013 pa bo zanje porabila 347,4 milijarde evrov. Regije so v evropski agendi najpomembnejše nosilke gospodarskih sprememb, inovativnosti in spodbujanja konkurenčnosti, treh velikih ciljev lizbonske strategije. Regionalne razlike v EU-27 so namreč izjemno velike, bruseljski skladi pa naj bi jih pomagali premagovati.

Slovenska zgodba je precej daleč od želenih usmeritev. Gre za tri temeljne zablode. Prva in največja vsebinska napaka je število pokrajin, ki so jo politične elite razlagale kot "politično realnost" in "edino možnost hitrejšega razvoja regij". Oboje je sporno. Veliko število pokrajin naj bi navidezno reševalo problem legitimnosti in olajšalo sprejem zakonodaje. Toda prevelika decentralizacija je sorazmerna s povečevanjem razpršenosti interesov, povečujejo se nasprotovanja in politične kupčije. Dejansko je to na koncu celo pokopalo osrednji politični dogovor o regionalizaciji države. Namesto štirinajstih bi morali imeti šest ali osem pokrajin, šteti bi morale vsaj 150.000 prebivalcev in predstavljati relativno močno ekonomsko organizacijo. Hitrejši razvoj regij, tudi z evropskimi sredstvi, je namreč mogoč samo v okviru menedžersko kompetentnih pokrajin. V razvojni tekmi regij, ki jo prireja EU in velja tudi znotraj članic, ni prostora za poslovno in menedžersko improvizacijo. Več ekonomsko in menedžersko šibkih pokrajin zato povečuje nevarno zanko "razvoja nerazvitosti", ki ga dobro pozna razvojna ekonomika. Zato štirinajst pokrajin z veliko verjetnostjo zmanjšuje možnosti hitrejšega razvoja manj razvitih regij in ne obratno.

Druga napaka tiči v reformni iluziji hitre in široke decentralizacije upravnih in administrativnih pristojnosti, ki nejasno ločuje med regionalno politiko, lokalno samoupravo in reformo državne uprave na lokalni ravni. Prenos nalog z države in upravnih enot na pokrajine je zahtevna operacija, ki temeljito spreminja obstoječi upravni sistem. Problematični sta torej radikalnost in lahkotnost želenih prenosov pristojnosti, ki so bili neusklajeni že na ravni enotirnega (Žagar) in dvotirnega (Virant) modela upravljanja. Če želi biti pokrajina stabilna teritorialna institucija, potrebuje jasno logiko postopnega in omejenega prenosa nalog v pokrajinske pristojnosti. Gre torej za natančno načrtovanje združitve lokalne in državne uprave v želeni enotirni sistem, ki pa potrebuje izjemno dobro opredeljene razvojne faze in protokole postopnega prenosa. In tega seveda do sedaj nismo videli, ker vlada ni pripravila izvedbenih dokumentov reformnega projekta.

Ostaja še tretja napaka. Projekt zakonodaje potrebuje ne samo zakonske podlage in izvedbene projekte, temveč tudi vrednostno analizo, od preproste SWOT analize do ocene koristi in stroškov (C-B analiza) in alternativnih proračunskih projekcij pokrajin v naslednjih treh letih. Toda tega v Sloveniji nismo vajeni. Vlada je ponudila ohlapne izračune o prenosu 1,2 milijarde evrov ali 15 odstotkov državnega proračuna na lokalne ravni, pa prerazdelitev 400 državnih uradnikov in podobno. Ponudila je preprosto igro z ničelno vsoto namesto ovrednotene strategije razvoja novih pokrajin. Kjer ni jasne ekonomike, ni učinkovitega upravljanja in vodenja, in to je zaključni finale zgrešenega vladnega projekta regionalizacije Slovenije. Ekonomijo poganjajo interesi, in če jih ni na lokalnih, podjetniških in državnih ravneh, jih ne požene nobena institucionalna reforma. Zato pokrajine niso nevidna roka ekonomskega razvoja, temveč najprej njen strošek, ki ga je treba šele pokriti in potem izkoristiti kot poslovno priložnost.

Janševa vlada je z regionalizacijo Slovenije tvegala in izgubila. Toda regionalizacija je ustavna obveza in ne politična dilema. Pomeni evropsko normo brez slovenskih političnih zdrah. Zato potrebujemo popravni izpit, kjer bosta vsebina in projektni menedžment pred politiko in politikanti.