Moj prijatelj Legija

Ste morda gledali dokumentarni film Na svidenje na osmrtnici? Prikazal je razvoj in položaj kriminala v Srbiji v začetku 90. let, ko je začela Miloševićeva elita naglo bogateti zaradi sodelovanja s kriminalci. Najbolj znan in do danes edini preživeli iz tega filma je petintridesetletni Kristijan Golubović.

Pred nekaj meseci se je v Beograd vrnil iz Grčije, kjer je prestajal osemletno zaporno kazen, na katero je bil leta 1998 obsojen zaradi organiziranega kriminala. Kristijan je po grških, nemških in srbskih zaporih preživel že enajst let, skoraj tretjino življenja.

Aleksandar Kristijan Golubović se je rodil leta 1969 v Nemčiji srbskima gastarbajterjema. Odraščal je v Beogradu. Ker je veliko treniral, je zrasel v močnega mladeniča in postal vodja mladoletniške tolpe, katere člani so ga brezpogojno ubogali. Pri osemnajstih letih je tehtal okoli 120 kilogramov in meril nekaj manj kot dva metra. V kavarni v bližini Beograda je med pretepom s težkim steklenim pepelnikom udaril nekega gosta in se prvič znašel pred sodiščem. "Tepel sem se več kot tisočkrat in ostal neporažen, potem sem jih nekaj zabodel in nazadnje sem začel streljati." Obseden z italijansko mafijo, Luckyjem Lucianom in razbojniki s Sicilije, oboroženimi z lovskimi puškami s skrajšanimi cevmi in prirezanimi kopiti, je konec 80. let s člani svoje tolpe pustošil po Beogradu. Ljudje so jim šli raje s poti, prav tako policisti, saj se ni nikoli vedelo, kdaj bo kateri od njih potegnil orožje.

Največ pozornosti je zbudil februarja 1990, ko je s puško s skrajšano cevjo planil v hotel Majestic, prisilil goste, da so legli na tla, izstrelil nekaj krogel v strop in pobegnil. Potem je odšel v Nemčijo in bil v Duesseldorfu tri leta zaprt. V času sankcij so ga leta 1993 izročili srbskim oblastem, ki so ga iskale zaradi zločinov, storjenih od leta 1988 do 1990. Med obravnavo je skočil iz petega nadstropja sodnega poslopja in pobegnil k Željku Ražnatoviću Arkanu, tja pa ga je odpeljal Milorad Luković Legija.

Ko sva ga s fotografom obiskala v njegovem dobro varovanem beograjskem stanovanju z videonadzorom, oklepljenimi vrati in nekaj oboroženimi stražarji, nama je odprl človek, še najbolj podoben Konanu Barbaru - do pasu gola dolgolasa gora mišic z rameni, širokimi poldrugi meter, in rokami rudarja. Telo ima vse polno brazgotin in okrašeno z različnimi tatuji. Toda kaj kmalu se je izkazalo, da se za tem grobim zunanjim videzom skriva prijeten človek. Med intervjujem je njegov obraz trikrat spreletel izraz prave otroške radosti, ko se je mladič pit bul terierja igral z njegovimi supergami in se mu je zob zataknil za pentljo, ko se je iz fotografovega telefona oglasila melodija Tinderstrick (AC/DC) in ko sva mu rekla, da ena njegovih risb spominja na Picassove kubistične mojstrovine. Poleg kriminala sta namreč Kristijanovi veliki ljubezni šestletni sin Lazar in risanje. V bližnji prihodnosti načrtuje razstavo svojih slikarskih del v Beogradu.

Kdaj si spoznal Legijo?

Poznava se še iz otroštva. Pozneje sva skupaj hodila po beograjskih diskotekah. Preganjala sva lepa dekleta in nosila dobre obleke. On je fural pank. Milorada Lukovića Legije ne poznam, poznam le Milorada Ulemeka Cema. Sicer pa sem bil jaz tisti, ki je vedno zabredel v težave in se kar naprej pretepal, on je bil tamponska cona tudi v najhujših težavah. Bilo je, kot bi mu bil policijski kodeks prirojen - četudi je moral z glavo skozi zid, se je trudil stvari postaviti na pravo mesto.

Kako da se je odločil za Tujsko legijo?

Od nekdaj si je želel v Tujsko legijo, že od otroštva. Rekel sem mu: "Dajva, oropajva nekaj bank kje na Zahodu in se vrniva domov s kupom denarja, da bova lahko odprla nekaj lokalov." On pa mi je odgovoril: "Nisem pravi človek za take stvari!" In je zares odšel v Tujsko legijo.

Zakaj se mu nisi pridružil?

Vabil me je, pa sem mu povedal, da ne trpim avtoritete. Sem rojen voditelj. Ko sem se pridružil Arkanovi prostovoljski gardi, zame to, da sem ga moral nagovarjati s poveljnik, ni bilo razlog za kompleks, ampak ponižanje. Če sem boljši od njega, kako je lahko moj poveljnik?

Sta z Legijo ohranila stike?

Pisal mi je lepe razglednice, sporočal, da upa, da se bo vrnil živ, in da bova nekoč imela milijone in bova zagospodarila mestu. Najpogosteje se je oglašal materi in bratu. Pisal je, da je urjenje krvavo, da so v Tujski legiji ljudje z vsega sveta, da je disciplina rigorozna. Meni je bilo to všeč, ker sem prav takšen sado-mazo tip, zato je upal, da se mu bom pridružil. Toda življenje me je vodilo drugam.

Kaj se je zgodilo, ko se je vrnil iz Tujske legije?

Bil sem v zaporu in slišal sem, da je z Ratkom Mladićem odšel v neko enoto v Bosni. O tem obdobju njegovega življenja ne vem veliko, ker sem bil takrat zaprt in torej v izolaciji.

Zakaj se je sprl s srbsko vlado in zapustil rdeče baretke?

Cema so vsi spoštovali, njemu pa je kmalu postalo jasno, kako gnili sta pravzaprav vojska in policija. Bilo je veliko izdajstev. V vseh teh igrah je bil nekakšna vez, zato je tudi najbolj trpel in zato se je ta vez pretrgala. Ker pa je bil vpleten v dogajanje, se je nanj izlila jeza številnih ljudi, ki se z njim niso strinjali. Nekajkrat sem bil zraven, ko je Cema kritiziral voditelje Dosa. Ves čas jih je podpiral, potem pa je dobil seznam z imeni tistih, ki bi jih morali izročiti Haagu. Na njem je bilo tudi njegovo ime. Đinđić, Jovanović, Mihajlović in Svilanović so po njegovem prelomili dano besedo, zato je bil zelo jezen nanje. Če bi ostal v vojski, bi postal vrhovni poveljnik in ne bi potreboval ne zemunskega ne kakega drugega klana.

Misliš, da je Legija ubil Zorana Đinđića?

Ne verjamem, da bi sploh lahko ubil Srba. Dušan Spasojević Šiptar iz zemunskega klana je bil pravi zlikovec, ki je lahko ubijal tudi za drobiž. Kum ni bil nič boljši. Mislim pa, da Cema ni takšen. Če ne bi bilo Cema, ne bi bilo niti 5. oktobra. To je dejstvo. Če ne bi prestopil na njihovo stran, z revolucijo ne bi bilo nič. Javna skrivnost je, da sta se z Đinđićem dogovorila, da bodo rdeče baretke podprle ljudstvo in da policija ne bo streljala. Kot vedno, je držal besedo.

Zakaj se je po štirinajstih mesecih vdal?

Ker hoče, da se pojasni vse v zvezi z njegovim sodelovanjem pri umoru predsednika Đinđića. Ker ga dobro poznam, predvidevam, da mu je dovolj ugibanj. Oblast ga je prisilila, da je to storil, iskreno pa sem prepričan, da so mu marsikaj namenoma "naprtili". Vendar ima štiri otroke in mlado ženo, zato se je odločil za kompromis s političnim vrhom. Ne verjamem, da bi ga lahko pripravili do tega, da bi izdal stvari, ki jih ve o nekaterih vodilnih ljudeh, ker je izdelana osebnost, močan vojak, stanoviten človek. Vem, da je bil vpleten v politične igrice in da mu le bog lahko pomaga spraviti resnico na dan. Takoj ko bom lahko, ga bom obiskal v zaporu.

Pa povej še kaj o sebi. Kdaj so ti prvič rekli, da si kriminalec?

Vse skupaj se je začelo v petem ali šestem razredu, ko sem prvič doživel krivico in začutil odpor do policije. Med uro matematike so v razred vdrli policisti, me prijeli, odpeljali k ravnatelju in mu rekli: "Aretirali smo tega fanta." Potem so me odpeljali na bližnjo policijsko postajo. Neki inšpektor me je privezal na klop in me vprašal: "Kje so zlatniki?" Pojma nisem imel, za kaj gre. Na rokah mi je ugašal cigarete, me z gumijevko tolkel po nogah in hrbtu... Takrat sem odkril največji talent med vsemi, s katerimi sem obdarjen, nadarjenost za beg. Ugotovil sem, da je bolje, če me ubijejo, kot če me mučijo, zato sem pobegnil, ko je inšpektor zapustil prostor. Takrat smo živeli v pritličju in v stanovanje nisem vstopil skozi vrata, ampak sem priletel skozi okno, objel mamo in ji rekel: "Mama, od danes me nihče več ne bo tepel!" Jokal sem. Pozneje se je izkazalo, da je neki fant iz naše šole, neki mamin sinko, doma ukradel enajst zlatnikov in ves dan vsem iz šole kupoval pleskavice. Ko ga je učiteljica vprašala, od kod mu denar, ji je odgovoril: "Imam prijatelja Kristijana, ki je lopov." Tako je pritisnil na stikalo moje usode. V šoli sem se odlikoval, bil sem odličnjak, vendar sem se družil z ne preveč pridnimi fanti. Potem se je začelo: "Kristijan napravi to, Kristijan napravi ono ..." To je nekakšna zla usoda.

Si prvič resno prišel navzkriž z zakonom, ko si iz telefonskih govorilnic kradel svinec in ga pretapljal v uteži?

Ne, to je velika laž. Prijatelja sta ugotovila, da je svinec iz telefonskih slušalk mogoče uporabiti za izdelovanje uteži. Dobili so ju policisti, ju na smrt pretolkli, potem so aretirali še mene. Komandir me je pripeljal v svojo pisarno in mi rekel: "Poslušaj, bolje je, če takoj vse priznaš, da te nam ne bo treba tepsti, tovariša sta te izdala." Odpeljali so me v celico, kjer sta bila prijatelja, popolnoma izmaličena od tepeža. Jokala sta in me potem nagovorila, da sem prevzel odgovornost namesto njiju, saj sta bila edinca in sta se bala zapora ali popravnega doma, bala sta se ponovnega tepeža. Takrat je bila v časopisu prvič objavljena moja slika, Večernje novosti so objavile članek Talil svinec iz slušalk in izdeloval uteži.

Kdaj so te poslali v popravni dom?

V središču mesta sem se zapletel v pretep pred nebotičnikom Beograjčanke. Napadli so naju z Legijo in še nekaj starejših fantov. Enemu od napadalcev sem vzel nož in ga osemnajstkrat zabodel. Pretep je trajal dvajset minut, leteli so kozarci, steklenice, betonska korita za rože, vse to pred kakimi tridesetimi ljudmi sredi belega dne. Zato so me odpeljali v popravni dom, od tam pa sem pobegnil in odšel v Nemčijo. Nisem mogel zdržati. Čeprav sem bil mladoleten, so me policisti trpinčili. A zaradi tega si nisem, kot so govorili, rezal žil. Resda sem to nekajkrat naredil, ker je bilo v modi tako kazati odpor. Najmočnejši fantje se porežemo, da bi resnica prišla na dan, kajti zakonito si ne moremo izboriti svojih pravic.

O čem si sanjal v otroštvu? Kaj si si želel postati, ko odrasteš?

Oče je sanjal, da bom pilot. Sam sem sanjal, da bom general kakih specialnih enot, vojskovodja. Strokovnjak za borilne veščine.

Zakaj prav to?

Vedno me je privlačilo to, da bi ljudi učil, kako pridobiti telesno kondicijo in različne druge sposobnosti. Od malega sem se ukvarjal s športom, moje telo je preneslo napore, ki si jih drugi niso mogli niti zamisliti. Z govorniškimi sposobnostmi in načinom, kako sem se vedel v družbi, pa sem pri ljudeh zbujal strahospoštovanje. Sčasoma sem spoznal, da sem nadarjen za marsikaj, potem sem se loteval tega in onega - učil sem se kuhati, šivati, risati, pisati ... Dobil sem občutek, da bom že jutri umrl in da moram zaradi tega vse napraviti danes.

Se rad hvališ?

Ne, ne, res sem nekaj posebnega. To ni narcizem. Sem zunajserijski fenomen. Govorim dvanajst slovanskih in pet svetovnih jezikov. Celo albansko sem se moral naučiti, da sem bil v zaporu varnejši. Izučil sem se desetih različnih poklicev. Na politiko se spoznam bolje od polovice naših poslancev. Na pamet znam skoraj vso svetovno zgodovino. Vse bitke, datume, imena. Imam zelo dober spomin. Prebral sem več kot 2000 knjig. Pravim ti, res sem fenomen. Imam karizmo, ki pozitivno učinkuje na ljudi. Ne gre za zgodbo o Kristijanu kriminalcu, človeku, ki ropa banke, ki se pretepa in podobno. Moja energija privlači ljudi, pogovarjam se z njimi. Bolniki, ranjenci, žalostni ljudje, srečni ljudje, vsakemu od njih skušam polepšati dan. Nikoli nisem posiljeval in nikoli nisem nikomur nič vzel, med tistimi, na katere sem izlil svoj bes, pa gotovo ni bilo poštenjaka, ampak sami ničvredneži, čisti gnoj. To bo pokazal čas, kajti od kakih sto teh "zvenečih" kriminalnih imen in poslovnežev jih danes živi le še nekaj.

Je res, da se tepeš samo z levico?

V glavnem je to držalo, dokler sem se še tepel. Za desnico imam zdravniško potrdilo o pretirani moči, tako da mi je prepovedano uporabljati jo v spopadih z ljudmi.

Kdaj si se začel zavedati tega, te energije?

Že zelo zgodaj, že v osnovni šoli sem začel ugotavljati, da se razlikujem od drugih otrok. Pri dvanajstih letih sem prvič spal s punco. Bil sem bolje vzgojen od drugih, rad sem imel boljšo hrano kot drugi otroci in sem se lepše oblačil. Pred odhodom v šolo so mi pripravili po pet do šest sendvičev, eden je bil zame, eden za sestro, preostali za prijatelje. Tega si druge družine niso mogle privoščiti. Nekateri bi rekli, da sem se že takrat začel ukvarjati s propagando in kupovanjem množic, toda v resnici sem si srčno želel deliti tisto, kar sem imel, z drugimi.

S čim so se ukvarjali tvoji starši?

Moj oče je že zelo zgodaj, ko sem bil še dojenček, odšel v Nemčijo in tam delal, to je, ukvarjal se je s kriminalom. Ko je moral v zapor, je začel risati, v 70. letih pa je za svoje izdelke prejel prvo nagrado na Unescovi razstavi tukaj v Beogradu, v centru Sava. Nadarjenost za risanje sem podedoval po njem. Resnično rad rišem in nekateri strokovnjaki menijo, da so moji izdelki zelo lepi in da sem nadarjen.

Kdaj si odšel v tujino in zakaj?

Prvič po osnovni šoli leta 1982. Tukaj so se že začele kopičiti težave in mama je bila prepričana, da bi moral zamenjati okolje. Šel sem v Trst k družinskemu prijatelju Giovanniju, ki je lastnik istoimenske verige veleblagovnic. Malo sem pomagal v trgovini, toda zaželel sem si Beograda in se vrnil. Potem sem se zapletel v nekaj pretepov in prvič pristal v Centralnem zaporu. Sicer v Jugoslaviji nisem nikoli kradel, tu sem se samo pretepal. In vedno sem se branil. Mesec in pol sem prebil v zaporu. Potem sem odšel v tujino, a sem se spet vrnil v Beograd, začel sem hoditi po diskotekah. Takrat se je vse začelo - znašel sem se v svetu, kjer sem bil najboljši, imel sem največjo karizmo, začel sem dobivati oblast in se znašel v nevarnosti, da postanem slaven kriminalec z rokom trajanja dve leti.

Kaj si počel v Grčiji?

Ko je sredi 90. let v Beogradu postalo dolgočasno, mi je Legija predlagal, da bi šel v Grčijo razvijat posel. V Beogradu so bili kriminalci ljubosumni na moj uspeh, zame je to pomenilo nevarnost. Moje dekle je zanosilo, zato sem se odločil, da si v Grčiji ustvarim družino. Posli tam so bili najrazličnejši. Zaradi kraje avtomobilov in vlomov sem bil obsojen brez dokazov. Sloves domnevnega vodje organiziranega kriminala sem si pridobil v Nemčiji. Grki so temu še malo dodali, čeprav nobena priča ni izjavila nič takega.

Kako so s tabo ravnali v grških zaporih?

Spoprijateljil sem se s pazniki v zaporu Koridalos in celo z upravnikom, skupaj sva plesala sirtaki. Pazniki so me oboževali, ker sem edini lahko zagotovil nadzor nad več kot sto albanskimi zaporniki, kolikor jih je bilo v začetku leta 2000 v tem zaporu. Zame je veljal "poseben režim". Imel sem mobilni telefon in v celici prho, celico sem spremenil v pravo hotelsko sobo s televizorjem, hladilnikom in z glasbenim stolpom. Imel sem celo mačko.

Kdo je streljal nate leta 1998, ko si prišel iz zapora?

To so bili neki kvazistrelci. Z dveh metrov so vame izstrelili več kot petnajst nabojev. Ranila sta me dva, v levo dlan in desno podlaket.

Kako si se spet znašel v zaporu?

Nadaljeval sem po starem, le da tokrat na visoki ravni. Prek mene je potekala prodaja ukradenih avtomobilov. Imel sem toliko strank, da niti dve kragujevški Zastavi, četudi bi zame delali 24 ur na dan, ne bi mogli zadovoljiti povpraševanja. Na vsakih vloženih 50.000 mark sem jih zaslužil 250.000. Na teden sem zaslužil tudi po 35.000 mark. Bil sem bolje organiziran, močnejši, nevarnejši in bogatejši kot kadar koli prej. Toda tistega večera sem v igralnici zaigral 55.000 evrov! Šel sem v hotel na Glifadi, da bi se preoblekel, in takrat se je začel pekel. Več kot dvajset specialcev grškega oddelka za zatiranje organiziranega kriminala v popolni bojni opravi je obkolilo hotel John's. Vdrli so v mojo sobo z maskami na obrazih in avtomatskimi puškami, pripravljenimi na strel. Nisem se upiral, ker aretacije sploh nisem pričakoval. Imel sem čisto vest. Vem, da so me imeli za surovega, vulgarnega in objestnega človeka. Hotel sem narediti konec temu zgrešenemu mitu o sebi in končno zaživeti normalno življenje. Toda spet so me zaprli. Zdaj pa sem svoboden, odslužil sem svoje.

Vrnil si se v Beograd. Kako se počutiš?

Srbija je bila pred desetimi leti ena sama norost, sestavljena iz nešteto norosti na enem samem mestu. Danes ni nič drugače. V dvajsetih dneh sem obiskal vse beograjske diskoteke in ugotovil, da je 97 odstotkov mladih pijanih ali zadrogiranih ali pa oboje. To je grozno, neverjetno! Kaj sploh lahko pričakuješ in iščeš tu - dekle, od katere boš dobil kako nalezljivo bolezen, in prijatelja, s katerim boš imel samo težave? Ti mladi bi morali biti vojaki, ki bodo jutri branili domovino, ta dekleta pa bi jutri morala postati matere naših otrok, ki bodo gradili to državo. Česa takšne matere lahko naučijo svoje otroke - tega, kako so pri šestnajstih ali sedemnajstih kadile heroin, kokain in travo, pile pivo? Fair playa ni več. Rad bi za nekaj časa odšel iz Beograda. Čakam na potni list, rad bi ga dobil pred olimpijskimi igrami, da bi lahko šel v Grčijo, obiskal svoje hotele in kazino. Grčija je država, kjer kroži veliko denarja, zato komaj čakam, da grem spet tja in najdem svoj mir, saj mi to tukaj nikakor ne uspe. Prijatelji so mi predlagali, naj grem v Slovenijo, pravijo, da se tam mirno živi, toda raje bi šel v Grčijo.

Ko so se 17. marca začeli nemiri na Kosovu, si se v Beogradu znašel na čelu demonstrantov. Imel si celo govor. Kako se je to zgodilo?

Tistega večera sem se vračal s poti in nekdo mi je povedal za zborovanje. Šel sem tja in izstopil iz avta, ljudje so napravili špalir in začeli vzklikati: "Kristijan, Kristijan! Kristijana za predsednika!" Začeli so me vleči, da bi se vzpel na tovornjak in nagovoril ljudi. Dejal sem jim, da ni več ne Arkana, ne Legije, ne Miloševića, da pa sem jih jaz, če bo treba, pripravljen voditi. Smrti se ne bojim, še manj se bojim Albancev. Če bi bilo treba, sem pripravljen z atomsko bombo na hrbtu skočiti iz letala nad Tirano. Tudi v tej vojni sem pripravljen biti Obilić, če pa to ni potrebno, naj tisti, ki odločajo, kakšna bo naša politika v času, ko nekje koljejo pripadnike srbskega ljudstva in jim požigajo hiše, odločijo, kakor mislijo, da je prav, pa bomo videli, kam bodo prišli. V politiko se nočem vmešavati, ker še nikomur ni prinesla nič dobrega.

Bi se šel borit na Kosovo?

Če srbsko ljudstvo potrebuje človeka Obilićevega kova, sem pravi. Na vsak poziv, brez vsakršnih predsodkov ali lastnih interesov, bi odšel na Kosovo branit vse, kar je srbsko, toda prepustimo raje to vprašanje politikom in se ne mešajmo v to.

Policija te je sumila, da si požgal Bajrakli džamijo.

To je popolna neumnost. Zaradi teh zgodbic imam hude težave. Zelo mi je žal zaradi tega in mislim, da gre za veliko napako. Ne smemo se vesti tako, kot bi si želeli v Evropski skupnosti, ker bomo sicer videti kot pravi divjaki.

Ti je zaradi česa žal?

Preprosto neverjetno je, kako sem zapravljal svoje življenje v negativni smeri. Moral sem se boriti za preživetje. Hodil sem na tekme in navijal za Partizana, toda nikoli nisem lomil in razbijal kot tile današnji huligani. Vsa kazniva dejanja sem zagrešil v tujini, nikoli v Jugoslaviji. Zapor me je utrdil, v njem sem v vseh pogledih dozorel. Za zlo vračam desetkratno, za dobro pa tisočkratno. Želel bi si, da mi nikoli ne bi bilo treba vračati za zlo, toda kaj hočemo, moje življenje je pač takšno. Taka je moja DNK. Rodil sem se, da postanem največji, da postanem don srbskega podzemlja. Moja zgodba je nenavadna. Imam karizmo, da lahko za sabo potegnem množico. V vsakem kraju in v vsakem položaju se znajdem, si najdem svoje mesto, se sporazumem, širim pozitivno energijo in ljudje to čutijo. Imel sem značaj Robina Hooda, vedno sem na druge gledal bolj kot nase. V kriminal sem pravzaprav zašel zaradi prijateljev in razmer, v katerih sem se znašel, čeprav se je to zgodilo popolnoma po nepotrebnem. Res sem izkoriščal čar svojega imena, seveda, za lepa dekleta, avtomobile, zlato, dobro garderobo, lokale in potovanja po svetu. Zapor me je po svoje rešil in oddaljil od vsega tega. Kristijan, ki so ga pričakovali, ni Kristijan, za katerega pravijo, da je surovina, lopov, kriminalec nedojemljivih razsežnosti, neandertalec v človeški podobi. Sem rojeni don.

Vse je usoda in nič ni naključje. Vodila me je božja roka, čeprav po nekoliko čudnih poteh. Če bi živel na kakem boljšem kraju, bi bil tudi sam najbrž boljši človek. Dvakrat sem šel okoli sveta, od Japonske do Los Angelesa, in brezumno zapravljal na milijone najrazličnejših valut v družbi večinoma lažnih prijateljev in na tisoče žensk takšne in drugačne morale. Adrenalina sem imel toliko, da bi se lahko postavil po robu besu vseh zveri na planetu. Žal pa je tam, kjer je lepo, tudi grdo, tako da sem poleg vse lepote in užitkov zelo močno občutil tudi bolečino, trpljenje, žalost in krivice. Prav te krivice in človeška zloba so bile pravzaprav edino, kar je zaviralo mojo življenjsko silo. Res pa je, da sem kradel, tepel, morda ubijal.