V kraljestvu televizorjev

Berlinski sejem IFA že z imenom (kratica pomeni mednarodno radijsko razstavo - Internationale Funkausstellung) razkriva svojo častitljivo starost. Prvega so priredili že leta 1924. Kronisti sejma se radi pohvalijo, da je sejem leta 1930 odprl nihče drug kot Albert Einstein, ali da je leta 1967 (zahodno)nemški kancler Willy Brandt na sejmu pritisnil na simbolični rdeči gumb in z njim vklopil barvno televizijo v Evropi.

A pustimo sedaj zgodovino. Nekaj več kot 1200 razstavljavcev z vseh koncev sveta je tudi letos v 26 velikih dvoranah na dobrih 100.000 m2 pokazalo tako rekoč vse, kar je trenutno zanimivega v svetu zabavne elektronike. In tako kot je pravzaprav že nekaj zadnjih let, je bil sejem tudi letos v znamenju televizorjev. Vsega skupaj jih je bilo menda razstavljenih več kot pet tisoč in številka se zdi, glede na to, da so bili razstavljeni vsepovsod, še skromna. Med njimi so najpozornejši obiskovalci sicer odkrili tudi nekaj dobro skritih klasičnih katodnih modelov, prevladovali pa so seveda ploski LCD in plazemski televizorji.

Polna visoka ločljivost

Še lani je bilo dovolj, da je bila na televizorju oznaka HD Ready, ki označuje podporo visoki ločljivosti, danes pa to ne zadostuje več. Televizor, ki kaj da nase, mora podpirati polno visoko ločljivost ali Full HD, kot ji neuradno pravijo. Prvi podpirajo samo visoko ločljivost s 720 vrsticami, drugi pa tudi še višjo, s 1080 vrsticami (1920 x 1080 pik). V tej ločljivosti oddajajo nekatere televizijske postaje, predvsem pa so tako posneti filmi na ploščah blu-ray in HD-DVD, pa tudi boljše videoigre za igralnika Xbox 360 in Playstation 3.

Še lani so bili televizorji, ki podpirajo polno visoko ločljivost, razmeroma redki in zelo dragi, letos pa jih je bilo mogoče videti že pri tako rekoč vseh izdelovalcih, tudi tistih malo manj uglednih kitajskih. Najcenejše je mogoče dobiti že za manj kot 1000 evrov, cene pa še kar padajo.

Televizorji postajajo tudi čedalje večji. Še pred nekaj leti so televizorji z 81-centimetrskim (32-palčnim) zaslonom veljali za zelo velike, danes pa manjše kupujemo samo še za otroške sobe, kuhinje in morda počitniške hišice. Ker polna visoka ločljivost pri manjših televizorjih ne pride do izraza, pa tudi tehnično jo je težje doseči, imajo, razen nekaj redkih izjem, najmanjši televizorji z oznako Full HD 94-centimetrske (37-palčne) zaslone.

Izdelovalci in prodajalci televizorjev se seveda trudijo prepričati kupce, da je večje boljše, in ker jim kupci pri tem radi prisluhnejo, je največja izbira med televizorji s 107-centimetrskimi (42-palčnimi) zasloni. Med zahtevnejšimi uporabniki so letos postali zelo priljubljeni modeli s 117- do 127-centimetrskimi zasloni (46 do 50 palcev). Cene so namreč postale sprejemljivejše (nekatere dobimo že za manj kot 2000 evrov), poleg tega pa jim izdelovalci posvečajo tudi največ pozornosti ter vanje vgrajujejo najnaprednejšo tehnologijo, ki pri manjših modelih pogosto (še) ni na voljo.

In potem so tu še velikani, ki jih lahko občudujemo samo na sejmih. Od blizu smo občudovali največji televizor LCD na svetu, Sharpov model z 274-centimetrskim zaslonom. Sploh največji televizor na sejmu pa je bil JVC-jev projekcijski model s še pet centimetrov večjim zaslonom.

Če se vam zdi, da tudi to še ni dovolj, so tu še videoprojektorji, seveda takšni, ki podpirajo polno visoko ločljivost. Tudi teh je bilo mogoče na sejmu videti veliko in se prepričati, da si lahko že za dobrih 3000 evrov omislimo projektor, s katerim bomo v svojem malem domačem kinu občudovali sliko, ki se je ne bi sramovala niti dobra kinodvorana.

Plazma ali LCD?

Ločljivost in velikost zaslona sta podatka, ki sicer pritegneta največ pozornosti, a o kakovosti slike ne povesta veliko. Obojim, plazemskim in televizorjem LCD se je v zadnjih letih uspelo otresti večine najbolj zoprnih otroških bolezni, a ker slika v nekaterih pogledih še vedno ni takšna, kot bi si želeli, v razvojnih laboratorijih največjih izdelovalcev televizorjev še naprej s polno paro izboljšujejo kontrast, barve, odzivnost in ostrino slike.

Poleg Full HD je bil letos med najpogosteje omenjenimi izrazi 100 Hz. S stoherčno tehnologijo izdelovalci bolj ali manj uspešno odpravljajo eno večjih pomanjkljivosti televizorjev LCD, nekoliko "zatikajočo" in manj ostro sliko premikajočih se predmetov.

Druga slabost sodobnih televizorjev je kontrast oziroma z njim povezano prikazovanje črne barve. Plazemski televizorji se pri tem v povprečju izkažejo nekoliko bolje od televizorjev LCD, najdlje pa so verjetno prišli pri Pioneerju. Ta je najnovejšo serijo svojih plazemskih televizorjev poimenoval kar Kuro, kar v japonščini pomeni črno. V Berlinu smo se prepričali, da imajo res izjemno sliko.

Pomemben korak naprej pri izboljšavi kontrasta televizorjev LCD so naredili pri Samsungu, z modelom, ki za osvetlitev zaslona namesto fluorescenčnih žarnic uporablja svetleče diode (LED). Doslej so takšno osvetlitev uporabljali le pri najboljših računalniških monitorjih, namenjenih predvsem poklicni rabi v grafičnih studiih.

Verjetno največ pozornosti med vsemi novimi modeli pa je bil deležen Philipsov televizor LCD Aurea, pri katerem svetlečih diod niso uporabili za osvetlitev zaslona, ampak njegovega okvira. Okvir televizorja se s tehnologijo ambilight barvno in svetlobno prilagaja sliki na zaslonu, zaradi česar je gledanje televizije do oči prijaznejše, pa tudi sama slika je videti kontrastnejša in boljša. Kot zanimivost omenimo, da so za promocijo televizorja pri hongkonškem režiserju Wong Karwaiu (My Blueberry Nights) naročili zelo umetniški osemminutni film noir There's Only One Sun, ki je skupaj z Aureo doživel svetovno premiero na berlinskem sejmu.

Televizorji pojutrišnjega dne

Sejmi, kakršen je IFA, so zanimivi tudi zaradi tega, ker je na njih mogoče videti, kaj se nam obeta v ne tako zelo bližnji prihodnosti. Zlasti razvojni oddelki velikih podjetij se radi pohvalijo s prototipi, ki še lep čas ne bodo zapustili njihovih laboratorijev. Na sejmu je bilo tako mogoče videti več zaslonov LCD z zelo prepričljivo trirazsežno sliko, in to brez posebnih očal. Takšni zasloni sicer niso novost, postajajo pa iz leta v leto boljši in pri Philipsu so povedali, da naj bi že v prihodnjih nekaj letih končno prišli tudi v trgovine. Seveda mora biti trirazsežno posnet tudi video, zato bodo zasloni 3D sprva namenjeni predvsem računalniški rabi, a samo vprašanje časa je, kdaj bo mogoče gledati trirazsežne televizijske oddaje.

Tudi televizija visoke ločljivosti, kakršno poznamo sedaj, ni največ, kar zmore sodobna tehnologija. Pri Sharpu smo si že letos ogledali, kako bo čez nekaj desetletij videti televizor s "supervisoko" ločljivostjo skoraj neverjetnih 4096 x 2160 pik. Ali 8,8 megapike, če povemo po fotografsko, oziroma štirikrat več od sedanje polne visoke ločljivosti. Kot pogled skozi (zelo čisto) okno.

HD-DVD ali blu-ray?

Z visoko ločljivostjo sta tesno povezana naslednika devedeja, HD-DVD in blu-ray. Ker je vsakomur precej jasno, da ima dolgoročne možnosti za uspeh le eden, zdaj med zagovorniki obeh zapisov poteka oster boj za prevlado na trgu. Na berlinskem sejmu ga je bilo mogoče dobro čutiti. Pripadniki enega in drugega tabora so pihali na dušo novinarjem in nas prepričevali o prednostih svojega zapisa. Pri Philipsu, ki je skupaj s Sonyjem glavni zagovornik plošč blu-ray, so poudarjali predvsem trenutno tržno prednost svojega zapisa. Po zaslugi Sonyjevega igralnika Playstation 3 je za zdaj v precejšnji prednosti po številu prodanih predvajalnikov, pa tudi po številu prodanih filmov.

Vendar so absolutne številke v primerjavi s prodajo navadnih devedejev za zdaj še tako rekoč zanemarljive, zato se lahko razmerje zelo hitro obrne. Tudi tabor HD-DVD ima v rokah močne adute. Najmočnejši med njimi je nedvomno cena. Na Toshibini tiskovni konferenci so napovedali nov model, ki bo v trgovine prišel oktobra in bo stal samo 350 evrov, kupci pa bodo zraven dobili še pet brezplačnih filmov. Še letos naj bi v evropske trgovine prišel tudi na kitajskem narejeni predvajalnik kanadskega podjetja Venturer, ki bo stal celo manj kot 300 evrov, kar je pol manj od najcenejših predvajalnikov blu-ray.

Razlike v zmogljivosti so morda res nekoliko na strani blu-raya, a razlike v kakovosti, kolikor jih sploh je, so tako majhne, da jih velika večina uporabnikov ne opazi. Nazadnje bo torej najverjetneje odločila cena, pri tem pa je očitno HD-DVD v prednosti. Na sejmu sta sicer LG in Samsung razstavljala tudi predvajalnika, ki znata predvajati obe vrsti plošč, a zaradi visoke cene najverjetneje ne bosta resneje vplivala na morebitni neodločeni izid tekme, kakršnemu smo bili priča pri računalniških ploščah DVD-RW in DVD+RW.

O zmagovalcu lahko za zdaj samo ugibamo, saj ne bo znan vsaj še dve ali tri leta, pisec teh vrstic pa bi kakšno pivo stavil na HD-DVD. In to nikakor ne zaradi tega, ker so pri Toshibi novinarjem podarili štiri filme na ploščah HD-DVD.

Prostorski zvok

Zabavna elektronika niso samo televizorji in video. Tudi ljubitelji dobrega zvoka so prišli na svoj račun. Nostalgiki in vsi tisti avdiofili, ki prisegajo na analogni zvok, so videli in slišali nekaj imenitnih gramofonov, na katerih so se vrtele črne vinilke, in blagoglasnih ojačevalnikov, v katerih so žarele elektronke, a klasični hi-fi je, kot že vrsto let, ostal v senci domačega kina.

Podobno kot pri televizorjih tudi tu cene padajo. Samodejna akustična kalibracija, ki pomembno prispeva h kar se da dobremu zvoku, na primer postaja že skoraj obvezen sestavni del vsakega prostorskega ojačevalnika, tudi tistih cenejših. Prav tako je čedalje več različnih zvočnih sistemov, ki prostorski zvok z različnimi digitalno-akustičnimi triki bolj ali manj uspešno izvabljajo iz samo treh, dveh ali celo enega samega zvočnika. Merijo predvsem na vse tiste, ki si doslej prostorskega ozvočenja niso omislili zaradi tega, ker v dnevni sobi nočejo imeti šest ali celo še več zvočnikov.

Na svoj račun so prav tako prišli ljubitelji pregrešno dragih naprav. Nemška revija Audio je predstavila po mnenju njenih piscev trenutno najboljši sistem za poslušanje glasbe, ki mu zaradi boljšega učinka pravijo kar najdražji, čeprav bi lahko, če bi naprave izbirali zgolj po ceni, sestavili še dražjega. A tudi tako jim je uspelo "zapraviti" skoraj neverjetnih 630.000 evrov (naprave so si seveda le sposodili). Samo Clearaudiev klasični gramofon Statement na primer stane 100.000 evrov. V sistemu je bilo še pet zvočnikov JBL Everest (skupaj 125.000 evrov), štirje Velodynovi globokotonci (38.000 evrov), pet Krellovih ojačevalnikov (skupaj 120.000 evrov), videoprojektor SIM2 za 50.000 evrov in še nekaj "malenkosti". Samo povezovalni kabli so bili vredni 10.000 evrov. In kakšen je bil zvok? Izvrsten, ampak na sejmu smo slišali tudi marsikateri odličen glasbeni sistem, ki si ga lahko omislimo že za odstotek te cene, za preostalih 99 odstotkov pa si okoli njega postavimo še lepo hišo.

Prihodnost bo full HD

Lahko bi se podrobneje razpisali tudi o vseh številnih novostih, ki jih je bilo mogoče v začetku septembra videti v Berlinu, od novih digitalnih fotoaparatov in videokamer (številne že snemajo v visoki ločljivosti, Hitachijeva celo na plošče blu-ray) do nezadržnega pohoda satelitske navigacije, ki bo zaradi čedalje cenejših naprav že v prihodnjih nekaj letih nedvomno postala obvezen sestavni del opreme vsakega avtomobila, pa tudi vsakega malo bolje opremljenega planinca, gobarja in kolesarja. Kaj pa lahko na podlagi na sejmu videnega sklepamo o prihodnosti zabavne elektronike? Očitno je, da bo v prihodnjih letih velik plazemski ali televizor LCD s polno visoko ločljivostjo postal osrednja zabavnoelektronska naprava v našem domu. Nekje v ozadju bo skrit in na televizor priključen takšen ali drugačen računalnik, ki bo skrbel za shranjevanje naših fotografij, glasbe in videa, pa tudi za brskanje po spletu, e-pošto, igranje ... Morda še večje kot pri samih napravah pa bodo spremembe v infrastrukturi. Digitalna televizija visoke ločljivosti, glasba, internet in telefonija se bodo, do neločljivosti prepleteni, prenašali po istem digitalnem vodniku, optičnem, brezžičnem ali kakršnemkoli že. A to je že druga zgodba.