Posel stoletja

Zdaj, ko smo pred šesto obletnico terorističnega napada na Ameriko, je čas, da se vprašamo: Ali se je 11. september izplačal? Ali je bil 11. september dobra investicija? Ali ima 11. september dober donos? Ali je bil 11. september dober za biznis? Če hočemo dobiti odgovor na ta vprašanja, je dovolj že to, da skočimo v največje podjetje, ki ga je ustanovil 11. september - hja, v Irak. Toda ne med Iračane v Iraku, ampak med Američane v Iraku, specifično - med ameriška podjetja, ki se jim je 11. september zelo, zelo, zelo izplačal. Če bi skušali 11. september unovčiti v Ameriki, pred očmi občutljive, zaskrbljene, žalujoče javnosti, bi hitro padli v nemilost, zato so raje sklenili, da 11. september unovčijo daleč od oči ameriške javnosti, pod radarjem, v Iraku, kjer lahko svoje bogatenje skrijejo pod sprejemljivi dežnik "ponovne izgradnje" in kjer lahko vedno rečejo, da delajo v izrednih, tako rekoč apokaliptičnih razmerah in da stalno - na vsakem koraku in pri vsaki poslovni odločitvi - tvegajo življenje.

Kar je po svoje res: izredne razmere so res dobre za biznis, celo idealne. In ko je človek življenjsko ogrožen, res postane zelo kreativen. Da je podobno s podjetji, dokazuje razvpito ameriško gradbeno podjetje Kellogg Brown and Root (KBR), ki je bilo do lani del mogočne korporacije Halliburton - glede na to, kaj vse je to podjetje počelo v Iraku, je moralo biti res življenjsko ogroženo, kajti njegova "kreativnost" je presegla vse meje in vsa pričakovanja, da ne rečem vse strahove. Kaj je počel KBR, je dobro znano. Recimo: gazirane pijače, ki jih je dostavljal, je dvojno obračunaval, s čimer je ameriškim davkoplačevalcem pobral 617.000 dolarjev. Dalje: gorivo, ki ga je dostavljal, je pretirano zaračunaval, in to za 600 odstotkov pretirano. In končno, kar je hkrati tudi vrhunec "kreativnega" poslovanja in vrhunski dokaz, da se je 11. september res izplačal: KBR je po Iraku sem ter tja, z enega konca na drugega, pošiljal konvoje tovornjakov, ki so bili povsem prazni. V njih ni bilo ničesar. Potovali so po Iraku in ustvarjali vtis, da so polni vitalne, nujne robe - hej, vedno so imeli bogato vojaško spremstvo. Sem in tja. Toda vse te "dostave" je KBR ameriški vladi oz. začasni okupacijski administraciji mastno zaračunal. Ne da je bilo to vse: v Faludži je zgradil rekreacijski center za vojake, pogodbo z vojsko pa je formuliral tako, da je bil plačan od vsakega vojaka, ki je uporabljal ta center - jasno, KBR je vsakega vojaka obračunaval po večkrat, tudi po šestkrat in sedemkrat. Da ne govorimo o tem, da je doktoriral iz tega, kako vladi zaračunati čas, ko nič ne počneš, in kako vladi zaračunati režijske, administrativne stroške. Vlada je podjetju KBR - in ne le podjetju KBR - za administrativne stroške pogosto plačala več kot za dejansko opravljeno delo. Matematika je bila preprosta: več ko so ta podjetja trošila, večji profit so imela.

Ergo: v Iraku se je ameriškemu podjetju najbolj izplačalo, če je dobilo pogodbo in potem nič delalo. Pri tem je imelo vedno dovolj ready-made argumentov, zakaj dela stojijo - lahko se je sklicevalo na varnostno situacijo in težke razmere, saj veste, na življenjsko ogroženost, lahko se je sklicevalo na Irak, v katerem nič ne funkcionira, lahko se je sklicevalo na stalno motenost vseh poslovnih procesov. Logično. In denar je kar letel. Irak ni bil le El Dorado, ampak že kar kolosalna izpolnitev ameriškega sna. Trik je bil torej v pogodbi: vsako podjetje, ki je z vlado sklenilo pogodbo, je imelo zajamčeno poplačilo vseh stroškov. In da bi lahko ta podjetja prikazovala še višje stroške, so vsa po vrsti najemala podizvajalce, in ti so le še enkrat potrdili, da se je 11. september izplačal. Revizorji so potem ugotovili, da dela sploh niso bila opravljena. Ali pa da so bila opravljena le napol, šlampasto, nestrokovno. Ali pa da z deli zelo zamujajo. Kul, bomo končali! Pomeni: novi stroški. Novo čakanje. Novi podizvajalci, nekateri kakopak fiktivni. Novi prazni tovornjaki. Včasih so plačevali celo "sovražniku", kot je v reviji Rolling Stone zapisal Matt Taibbi: iraškim upornikom so plačevali za "zaščito", ali bolje rečeno, plačevali so jim, da jih ne napadajo. Če te napadajo, težko delaš. In glede na to, da so vsa ta podjetja najbolje služila prav z deli, ki niso bila nikoli opravljena, lahko povsem upravičeno domnevamo, da so ta podjetja upornikom plačevala, da jih napadajo in da posledično čim bolj ovirajo delovni proces. Nič, 11. september se je izplačal - očitno tudi za Al Kaido. A po drugi strani, posel je dober, če sta zadovoljni obe strani. Ne?

Matt Taibbi je v svojem ekspozeju lepo pokazal, da je Irak, by-pass 11. septembra, res dežela priložnosti - dežela priložnosti za deregulirano kupčevanje, hitro bogatenje in strašne profite. Zelo plastičen primer sta Scott Custer in Mike Battles, nekdanja oficirja, sicer republikanca. Ustanovila sta podjetje Custer Battles, ki se ukvarja z varnostjo in ki nikoli ni delalo kakega silnega profita, dokler se nista preselila v Irak. Ko sta pripotovala v Jordanijo, sta si morala denar za taksi do Bagdada izposoditi, toda v hotelu sta potem na hitro spisala ponudbo za varovanje bagdadskega mednarodnega letališča - in dobila "patriotsko" multimilijonsko pogodbo. Za začetek sta dobila 2 milijona dolarjev v gotovini. Avans. Saj veste, za stroške, heh. Podjetju Custer Battles so dodelili varovanje civilnih letov, toda civilnih letov v času, ki ga je zajemala pogodba, ni bilo, zato so mu prepustili varovanje letališkega checkpointa - no, potem se je izkazalo, da so bili celo psi, ki jih je zrihtalo to podjetje, lažni. Vozil niso hoteli niti povohati. Ni čudno, da je podjetje Custer Battles vojski dostavilo zmahane, odslužene, pokvarjene tovornjake - v pogodbi je namreč pisalo le, da mora dostaviti tovornjake, ne pa tudi, da mora dostaviti tovornjake, ki funkcionirajo. Toda mali oportunisti so le imitirali velike korporacije. Pomislite le, kako je razvpita korporacija Bechtel gradila otroško bolnišnico v Basri: za gradnjo so ji odobrili 50 milijonov, toda stroški so leto kasneje narasli na 169 milijonov - potem se je Bechtel umaknil iz projekta. Je bila otroška bolnišnica zgrajena? Ne. Zakaj se je Bechtel umaknil? Ker je imel posebno pogodbo, ki pravi: delo je končano, ko zapraviš ves denar. In denar v Iraku ni bil nikoli problem: ko je službo nastopil L. Paul Bremer, prvi šef okupacijske administracije, je dal v Irak na paletah pripeljati 12 milijard dolarjev (360 ton gotovine!), da bi lahko vse te "kontraktorje" sproti plačevali. Eden izmed uradnikov okupacijske administracije je pred senatno komisijo celo priznal, da so s stodolarskimi bankovci, zavitimi v polivinil, igrali nogomet.

Ni kaj, Irak je postal nova "mitska" divjina, kjer se lahko Američan regenerira in na novo izumi - kjer lahko torej Američan izživi svojo z ustavo zajamčeno "pravico do iskanja sreče" in se čez noč magično prelevi iz malega, tavajočega, faliranega človeka v obsceno uspešnega, dobro povezanega, inkorporiranega giganta. Ko so direktorja enega izmed teh podjetij, ki so le pobrala denar in potem nič naredila, poklicali pred kongresno komisijo in ga med drugim vprašali, ali je kaj razmišljal o tem, da bi profite, ki mu jih je vrgel nerealizirani projekt, vrnil v državno blagajno, je mirno odvrnil, da o tem ni razmišljal - in da profitov ne bo vrnil. Sploh pa: le zakaj bi profite vrnil? Če kje, potem prav v Iraku ni več nobene meje med zasebnim in javnim sektorjem. Bush se mora v Ameriki še pretvarjati, da obstaja povsem jasna meja med zasebnim in javnim sektorjem - v Iraku se mu ni treba več niti pretvarjati. Transparentnosti tam nihče ne pričakuje - hej, vojna je! Irak ni le potrditev, da se je 11. september izplačal, ampak je tudi popolni laboratorij dereguliranega kapitalizma, v katerem je profiterstvo pogosto ozaljšano z idiotskim obrazom: James K. Haveman, republikanec iz Michigana, ki so ga v Irak poslali zato, da bi popravil povsem razdejan in disfunkcionalen iraški zdravstveni sistem, je po krajšem premisleku ugotovil, da bi iraški zdravstveni sistem rešila obsežna protikadilska akcija! Šur, konjenica že prihaja.

Novo podjetje

Vas ob vsem tem sploh še preseneča, da Bush za umik iz Iraka noče niti slišati? Da se upira, da grozi, da svari - da prede o "napredku", ki so ga naredili v Iraku? Le zakaj bi vas ob vsem tem presenečalo, da tudi kongres, ko je bil še pod kontrolo republikanske večine, ni hotel slišati za umik iz Iraka? In le zakaj bi vas presenečalo, da se kongresu tudi zdaj, ko je pod kontrolo demokratske večine, iz Iraka ne mudi. Vsi imajo sicer polna usta tega, da je Bush vojno zafural in da je Irak katastrofa, toda to ne pomeni, da se je treba iz Iraka umakniti. Če bodo republikanci prihodnje leto izgubili Belo hišo, bodo demokrati od njih resda podedovali vojno, toda hkrati bodo od njih podedovali tudi trenutno največje zasebno podjetje na svetu - Irak. Take dediščine pa ne mečeš skozi okno. Ne, umik iz Iraka ne pride v poštev. Le zakaj: Irak se izplača. Vsem. Še celo Al Kaidi. In tovornjakom, ki lahko vozijo prazni. In psom, ki lahko cele dneve le poležavajo.

V Iraku ni naključij. In tudi v tem, kar je povezano z Irakom, jih ni. Toda čas je za nov produkt. Pazite: če imaš na eni strani Irak, ki se je izkazal za sijajno podjetje, za investicijo z visokim donosom, zakaj ne bi na drugi strani odprl še enega podjetja, magari v neposredni okolici, tako rekoč v sosednji stavbi, da boš lahko v novo službo hodil kar v copatah? Saj res: če se izplača Irak, kdo pravi, da se ne bi izplačal tudi Iran? Podjetje mora rasti - in se diverzificirati. Iran je priložnost za rast - in diverzifikacijo. Ali bolje rečeno: Irak se tako bajno izplača, da je Iran povsem logična špekulacija. Napad na Iran je na mizi že vse tam od leta 2002, ko je o tem na veliko predel ameriški podpredsednik Dick Cheney, ki pa so mu ratingi in kredibilnost tako padli, da so stavek "Bojim se, da bo naša dežela v vojni z Iranom" raje prepustili Bushu, ki ima za spoznanje višje ratinge. Bush je to rekel 28. avgusta na pikniku, ki ga je priredila ultrakonservativna in ultrapatriotska Ameriška legija, kar pa ni bilo nič šokantnega - niti nič osebnega. Gre le za posel. Zato so Bush in bušiji zadnje dni poslali Iranu novo serijo stopnjevanih groženj, Ameriki in svetu pa novo serijo argumentov za nujni obračun z Iranom. Bush in bušiji so rekli, da Iran "aktivno išče tehnologijo", ki bi lahko regijo butnila "v senco nuklearnega holokavsta". V prevodu: Iran razvija orožje za množično uničevanje. (Lepo prosim, ga vi ne bi, če bi bili obkoljeni z atomskimi silami - s Pakistanom, z Rusijo, z Izraelom in z Ameriko v Iraku oz. Perzijskem zalivu?). Dalje, Bush in bušiji so rekli, da Iran oborožuje šiitske skrajneže, da jih tudi uri, in to v Iraku, in da jim celo asistira pri napadih na ameriško vojsko. V prevodu: Iran neposredno ogroža Ameriko. Dalje, Bush in bušiji so rekli, da je Iran "največji državni sponzor terorizma na svetu". V prevodu: Iran je povezan z Al Kaido.

Dalje, Bush in bušiji so rekli, da bodo septembra pritisnili na Varnostni svet Združenih narodov in da bodo kompletno iransko revolucionarno gardo razglasili za "globalno teroristično organizacijo". V prevodu: Irana ni mogoče disciplinirati po diplomatski poti. Bush in bušiji so rekli, da zavračajo optimistično poročilo Mednarodne agencije za jedrsko energijo, ker da nič ne kaže, da bi Iran ugodil zahtevam mednarodne skupnosti. V prevodu: Iran se ne razorožuje.

Točno, to retoriko dobro poznamo: to je le argumentacija za napad na Irak, spremenjena v argumentacijo za napad na Iran. Da je to res ista retorika, veste po tem, da bušiji s to argumentacijo pritiskajo na druge svetovne sile, da ameriški mediji tej argumentaciji že pojejo himne in da Bush in bušiji niso dejansko predložili nobenega dokaza. Še več: v Iraku so prijeli na tisoče šiitskih upornikov in njihovih tujih pomagačev, toda med njimi ni bilo niti enega Iranca. V Iraku so spektakularno - in pred TV-kamerami - prijeli le uradno iransko delegacijo, ki je prišla na povabilo iraškega ministra za elektrogospodarstvo. In tipično: prijeli so jo 28. avgusta, ko je imel Bush ravno tisti protiiranski govor. Ergo: iransko delegacijo so prijeli zato, da bi podkrepili Bushev govor. Britanski Telegraph je potem razkril, da ima Bush že pripravljen načrt za napad na Iran, ki vključuje bombardiranje in raketiranje 400 lokacij, izmed katerih so le redke povezane z iranskimi jedrskimi programi, britanski Sunday Times pa je razkril, da je tudi Pentagon pripravil načrt za napad na Iran, ki pa vključuje tridnevno bombardiranje in raketiranje 1200 lokacij, tako rekoč vseh iranskih vojaških baz. No, Heritage Foundation, znani republikanski think-tank, je z računalniško simulacijo izračunal, da bi se, če bi Iran zaprl Hormuško ožino, cena nafte podvojila in da bi Amerika v prvem četrtletju po napadu na Iran izgubila 161 milijard dolarjev in milijon delovnih mest. Že, toda pomislite, koliko novih delovnih mest bi Amerika pridobila v Iranu. To, da vam skušajo pri Iranu prodati isto argumentacijo, kot so vam jo prodali pri Iraku, pa naj vas nikar ne bega: ko ustanavljaš nova podjetja, izpolnjuješ vedno iste formularje.