Vstopnica v zaporniško transcendenco

"V bloku je bila močna zadevaška ekipa. Deset nabritih tipov lahko dobro buta sceno, in ti so jo. Nenehno ekstaziji in trava, vmes še kakšna pijača. V soboto zvečer, po obiskih, in potem ko se ponavadi zaklenejo rešetke do nedelje zjutraj, je pač veselo. Vpadeta dve desetini paznikov. Totalna racija! Bili pa so tudi okrog bloka, če bi kdo kaj metal ven. En zapornik je to opazil in se pričel dreti drugemu, ki je bival nadstropje nižje. Da mu bo spustil vrečko pa 'ono'. Na 'ono' so vse uniforme v bloku skočile na pošiljatelja, ki je poslal klobaso. Prava roba se je medtem že poskrila. To pa je bilo očitno šele v ponedeljkovem jutru, ko je komandir taistega bloka dobil kuverto, naslovljeno iz črk, ki so bile izrezane iz časopisa. In v kuverti - pol džojnta ..."

Ne, to ni roman ali scenarij filma. Je pričevanje zapornika iz Doba. Ali poznate kateri koli dolgočasnejši kraj, kjer bi bilo zadevanje prijetnejše, kot zapor? Daleč od doma in ljubih, daleč od normalnosti in svobode, daleč od česarkoli oprijemljivega. Daleč od pameti. Ena najbolj konkretnih reči je ščepec prahu, ki doseže osnovno lagodje - odmišljanje zaporniške sivine. Za okolje in prostor, rešetke in tričetrtmetrski zid, razgled na reflektor in stražnico na zidu ... Razlogov, kolikor jih melanholične misli zmorejo ustvariti, odgovor pa univerzalen in preprost.

V zaporih so se na osvajalni pohod mamil različno odzvali. Na Obali, kjer je vprašanje narkomanije malodane lokalna tradicija, že od leta 1992 poteka organizirana obravnava odvisnikov v koprskih zaporih. V zaporih v Dobu pa so dolga leta zanikali, da bi sploh imeli problem. Priložnostno so sicer prijeli koga, ki se je pečal s prepovedanimi substancami. Obnašali so se kot družine, ki si preprosto nočejo priznati, da imajo pod isto streho narkomana, sledeč filozofiji če nečesa ne priznaš, ne obstaja! Uprava težko prepreči vnos in uživanje mamil, se pa do samih uživalcev mamil obnaša bolj humano kot do kurirjev ali preprodajalcev. Samega uživanja ne sankcionirajo. Morda tudi zaradi tega, ker se zavedajo, da je v zavodu težko ponuditi uspešen program zdravljenja. Zavod pa izvaja urinske teste (za katere je potrebno privoljenje preverjanega) in ostrejši nadzor nad sumljivimi obsojenci.

Dilerji in džankiji

Osnovni sistemi narkomanskega boja za vsakdanji odmerek se tudi v zaporu pravzaprav ne razlikujejo od svobodnjaških. Tudi zaporniki džankiji prodajajo vse svoje borno premoženje pod ceno. Tehniko, nakit, oblačila ...Kraje in prostitucija, glavni narkomanski obrti, pa sta v zaporu bolj občasni dejavnosti. Marsikateri vstopi tudi v posel. Ker so mamila na svobodi precej cenejša, lahko s prodajo dela pošiljke ostanek konča v preprodajalcu.

Vendarle pa je denarni dobiček glavni razlog za vstopanje v krog tihotapcev in preprodajalcev. S poslom se ukvarjajo tako tisti, ki to počnejo vse življenje, kot tisti, ki se z mamili prvič srečajo v luknji. V zaporu pa je za preživetje dovoljeno vse. Povprečen zapornik z delom zasluži med 5 in 15 tisočakov mesečno. Toliko denarja zagotavlja kavo in cigarete. Posamična tableta stane nekaj sto tolarjev, folija ali črtica heroina stane od dva do tri tisočake. Za travo je manj povpraševanja, cene na drobno pa so okoli tisočaka za džojnt. Za deset gramov heroina, ta na ulici stane kakšnih 70 prešernov, se da v zaporu - v idealnih okoliščinah - iztržiti do 400 tisočakov.

Od posameznikov, ki so mamila tradicionalno prinašali predvsem za uživanje in morebitno preprodajo, je sčasoma na prestajanje kazni prišlo vse več profesionalcev. A dilerjev med sabo ne gre enačiti. Tisti, ki so zaprti zaradi preprodaje večjih količin, praviloma ne prodajajo. Kvečjemu ... "Cigo me je prosil, da mu prinesem malo heroina, da poskusi," pravi fant, ki je odsedel skoraj dve leti zaradi preprodaje pol kilograma. "Na obisku sva sedela skupaj. Vzel je odprte cigarete, ki jih je prinesla moja žena in položila na mizo, ter na koncu odšel. Pazniki niso razstavljali vsake cigarete posebej ..." In koliko mu je računal? "Nič. Ne bi bistveno obogatel, če bi vedno vse računal."

Med dilerji obstajata dve šoli. Stari na mladce gledajo malce s prezirom, pa čeprav delajo tudi zanje. Temeljna razlika med obema je vidna v odnosu do represivnih institucij - stara šola jih iskreno sovraži, med mladimi pa ni tako striktne opredelitve, ker uporabljajo tudi sovražno stran za poravnavo lastnih računov. Tako je pazniška služba nekega dne v kuverti prejela informacijo, da ima neki obsojenec mamila. Takojšnji akciji je sledil zaseg nekaj gramov heroina. Izdani obsojenec je imel srečo, da mu soobsojenci niso dobro podtaknili mamila. Še bolj škodljivo (za posel in prestajanje kazni) je širjenje govoric in cinkarjenje pedagoško-svetovalni službi. Organizirano tihotapljenje je višja stopnja. Za ta del posla se ponavadi uporablja kurirčkova pošta. Rekruti, ki se javijo sami ali jih angažirajo pametnejši, prenašajo večje količine za provizijo, najmanj 1000 tolarjev na gram dospelega mamila. Za kurirčke so najprimernejši tisti, ki imajo izhode in tudi potrebujejo več denarja. Ti so redna tarča pritiskov. Z ene strani nanje pritiskajo delavci zavoda. Večinoma jih povprašujejo o ilegalnih dejavnostih zaporniškega podzemlja in incidentih, o soobsojencih in sostanovalcih ... Po drugi strani pa na srečneže, ki kak dan meseca preživijo izven zidu, prežijo soobsojenci. Od povsem prijateljskih napeljevanj soseda narkomana, da mu z izhoda prinese kak ščepec sreče, pa do prisile. Skoraj vsakdo, ki ima izhode, velja za cinkarja. Nato pa slednji dobi priložnost, da pokaže pogum in pripadnost.

Špedicija in distribucija

Droge so v zaporu - ob mobitelih in alkoholu - najbolj nezaželena lastnina obsojencev. Ker so znotraj žic in zidov še bolj preganjane kot na ulici, je kontrabantovstvo ena adrenalinsko najžlahtnejših, sicer pa najnevarnejših iger na srečo v zaporu. Vnašanje in preprodaja sta po hišnem redu hujši kršitvi, ob tem pa o najdbi obveščajo policijo. Kazenska ovadba lahko pripelje še kakšno prikolico (novo, svežo obtožnico in na koncu obsodbo). Delavci zavoda ponosno postrežejo s podatkom, da je bilo lani v 24 primerih zaseženo 30 g, letos pa že 104,29 g droge. Količina je za ščepec večja kot letošnja (dosedaj!) največja pošiljka heroina, ki je spomladi prispela v zavod. Ta je povzročila kratkotrajen padec cene grama na 80 DEM, nato pa se je cena znova dvignila. Aktualna cena je 200 DEM, ki dilerju znotraj ograje prinese 15 folij za kajenje.

Pri vnosu gre za eno samo dilemo - ali ima kurir mamila v/pri/na sebi ali skrita v kakšnem paketu, predmetu, vozilu ... in da slednje pač prispe znotraj ograje, kjer je možno pobrati dragocen zavojček. Logika je docela preprosta - če je skrito kje drugje, se je še moč sprati odgovornosti. Če pa kaj takega nosi pri sebi, nihče ne verjame, da ni njegovo. Sicer komu uspe obramba v slogu "vzel sem bratovo jakno, ko sem se vračal z izhoda", toda le izjemoma. Zadeve v paketih, pismih, prinesenih torbah ipd. pa imajo lepotno pomanjkljivost - še bolj so pod drobnogledom. Včasih skoraj mikroskopom. Zato je povsem nepredvidljivo, ali bo paznik odprl (sicer tovarniško zaprt) puding, kekse ali cigarete. Torej: "Vračal sem se z izhoda in ostal mi je vršiček za dva džojnta. Predvideval sem temeljit pregled, zato sem ga stisnil v notranjo stran votlega prstana. Ravno primerno velik je bil. Pridem za žico in napotijo me v sprejemni oddelek. Samo še godba na pihala je manjkala! Vsa pazniška ekipa z dežurnim na čelu. Odpeljali so me v samico, kjer trave ne bi mogel odvreči nikamor. In če bi jo skril, kakor sem jo pred leti, v ovitke CD-jev, bi jo našli. Razstavljali so kemične svinčnike, šampon, hrano, vse! Ampak imel sem srečo! Se vrnil v celico, počakal na šklocanje ključavnice in si ga zvil ... "

Drugi obsojenec se je pred izhodom hvalil, da bo prinesel robo v tradicionalnem narkomanskem skrivališču - svoji riti. Ko se je vrnil, so ga napotili v samico. "Najprej pregled, nato pa zajeb - WC so mi prekrili z desko, mi dali vedro in pri odprtih vratih čakali, kdaj bom opravil veliko potrebo vanj." Ko jo je, so našli zavojček z dvema gramoma heroina za lastno uporabo.

Ko tovor prispe na cilj znotraj zidu, se blago prepakira. Od tam se prenesejo do najbolj frekventnih točk zapora: sprehajalni krog, delavnice in jedilnica. "Grem z dela in paznik mi pravi, če imam kaj pri sebi. Jaz pa v žepu par paketov. Stisnil sem jih v pest in rekel: 'Mamile imam.' Paznik pa se smeji in pravi. 'Ti moraš non-stop zafrkavati.'"

Čeprav je uprava v zadnjih letih precej omejila gibanje znotraj zapora, so kanali ostali funkcionalni. Po njih blago prispe do žil in nosov.

Heroin je no.1

S čim se onstran zavesti prestavljajo dobski gostje? Medtem ko sta domorodcem lokalni tradiciji cviček in sadjevec, prebivalci na pogled idilične dobske doline niti ne prisegajo na alkohol. Tudi če se kakšna steklenica žgane alkoholne pijače pretihotapi v zapor, z njo ne poteka kaj prida trgovanja, ker se ponavadi takoj izpije. Drugače za pijačo veljajo podobne cene kot v boljših lokalih, kupuje pa se, kolikor jo je na voljo.

Za najlažje dosegljivo in cenovno najbolj ugodno vstopnico v zaporniško ekstazo veljajo enkratni ali nekajdnevni odmerki medikamentne terapije. Uporabljajo jo tako tisti, ki si s pisanimi tabletkami krajšajo čas ali ustvarjajo atmosfero, pa do tistih, ki tako inscenirajo samomore. Tablete so tudi najlažje dostopno blažilo tegob narkomanske krize.

Toda pravi zaporniški kralj je heroin. Zaradi dolžine učinka in transcendence resničnosti se zdi, kot da so H ustvarili za zapor. Celo posamezniki, ki ga niso uživali pred začetkom kazni, se v zaporu navlečejo na njegovo lagodnost. Tisti, ki so ga uživali že prej in so morebitno telesno odvajalno krizo prestali v priporu, se v Dobu lahko zadenejo hitreje, kot pričnejo delati. Nekateri odvisniki sicer kupujejo heptanon in metadon, "ampak najprej se je tip teden dni čistil s tem, kar sem prinesel, potem pa je prišel po novo črtico horsa".

Marihuana je neredno prisotna v vseh različicah. V začetku buma dobskega tržišča se je z njo trgovalo tako donosno, da bi dobičku zavidala tudi internetna podjetja. "Iz desetih gramov skunka se je naredilo sto paketkov, ki so se prodajali po tisočaka." Čez čas pa so preprodajalci dojeli, da je heroin precej bolj dolgoročno mamilo za odjemalce. In elegantnejše za vnos in mešanje. Marihuana se je umaknila v drugi plan. Pri kajenju obstaja težava - zaznaven vonj. "Razvili smo sistem, da smo lahko kadili v celici. Spustiš zaveso, odpreš okna in kadiš ob strani, da gre dim ven. Zunaj diši, ob vstopu v celico pa skoraj nič. Najraje smo kadili v tovarni. Odprti prostori in precej skrivališč. Na strehah, kamor smo prišli brez težav, smo polegli in prižgali. Potem smo postali predrzni in kadili kar na odprtem." In če se bi kak paznik preveč približal? "Odbiješ žerjavico in ga poješ. Potem pa ti naj kaj dokaže!" V novejši dobi je neki obsojenec celo kar v delavnici, v plastični kanti, zasadil domačo travo. Pa bilka ni obrodila sadu. Je pa nenehno nagovarjanje obsojencev pripeljalo do tega, da so nekega dne v zavodski kantini pričeli prodajati tobak in papirčke.

Kokain ter amfetamini sta priložnostni poživili, ki ju je v zaporu težko zaužiti s polnim užitkom. Predvsem poživljajoči učinki teh mamil namreč kaj hitro pripeljejo do opazne spremembe obnašanja. "Osnovna uživaška metoda z ekstazijem je zelo preprosta. Ne pogoltneš ga, ampak prežvečiš skupaj s kavo. Počakaš, da te raztrga na sprehodu. Ko te čez kakšno uro neha povsem trgati, pa v celici nabiješ glasbo in počivaš." Rave v zaporu? "Kakšen rave! Južnjaški narodnjaki so pravi za čustveno razuzdanje ..." Iz podobnega razloga se v zaporu tripa izjemoma. Ne gre namreč pozabiti na dejstvo, da je večino časa obsojenec pod ključem in ima omejeno gibanje. "Najprej poješ trip, za vsak primer pa imaš v žepu dve tableti apaurina. In če prične preveč šopati, poješ tableti, da neha šopati."

Zdravljenje

V odisejah omame, praviloma v kakšni fazi brez denarja in premoženja, narkomani na trenutke izgubijo celo ambicijo po zadevanju. Nekateri od njih (zaradi dolgov ostalim obsojencem) pristanejo v sprejemnem oddelku ali zavodski ambulanti, da vsaj fizično niso v stiku z ostankom populacije. Takrat pričnejo s telesnim čiščenjem od drog in se lahko vključijo v kakšno zavodsko skupino ali program.

Sedaj je na obravnavi odvisnosti (OO) od drog 57, na alkohološki pa 22 odvisnikov (od 350 dobskih stanovalcev). Alkohološka OO med obsojenci velja za slabo šalo, saj ni priznana izven zavoda. Kar pomeni, da jo lahko obsojenec obiskuje leta, pa se bo (v primeru sodno odrejenega zdravljenja) po prestani kazni znova moral napotiti v kakšno ustanovo, ki se ubada z odvisneži. Večini s časom, v mesecih zaporniške sivine, uplahne volja za življenjem brez drog. V okolju, kjer je odbitost prednost, pot nazaj ni težka. Dovolj je zdrs v slabih trenutkih. Podobnih kot v zgodbi, ki je prvega septembrskega dne letos pricurljala iz Doba. Obsojenca, ki sta bila dolgoletna narkomana ter vsaj eden od njiju tudi okužen s hepatitisom, sta bivala v t. i. dvojčku - manjši sobi. V pritličnem traktu podobnih sob, ločena od večine soobsojencev. Moža sta bivala skupaj že nekaj mesecev in sta se dobro razumela. V noči s četrtka na petek sta bedela kar dolgo, nekje okoli pol četrte zjutraj pa sta prižgala vžigalnik pod folijo. Nato je enemu zmanjkalo filma, drugemu pa življenja. To je bila prva uradna smrt zaradi mamil v zavodu po letu 1991. Ponavadi so zgodbe ob prevelikih odmerkih manj tragične: "V petek sem imel prosti vikend, in jaz, mona, grem v Kranjsterdam namesto domov, v Gorico. Prišponal sem se kar v kafiču, padel dol, in normalno, da so poklicali rešilca. Pa sem bil v soboto, namesto pri mami, na kosilu v Dobu."

Obstajajo pa tudi ljudje, ki so se v zaporu odvadili uživanja heroina in ga še leta po vrnitvi na svobodo ne uživajo. Toda gre predvsem za posameznike, ki so - zelo praktično - pokazali moč lastne volje.

povezava