Ubij me nežno!

Novomeški tajski boksarji, pravzaprav Iztok Vorkapič, alfa in omega tega športa v Sloveniji, nas je že večkrat povabil na ogled dvobojev ali treninga borilne veščine, ki se povprečnemu slovenskemu subjektu najbrž zdi ravno tako eksotična kot kakšen japonski sumo. Tega vidimo zgolj na satelitskih športnih televizijskih postajah, tajske boksarje pa na njih še redkeje pokažejo. Tudi popotniki, ki obiščejo Daljni vzhod, se vračajo polni zgodb o tajskem boksu kot izjemno grobem športu, ki pa je v tistih krajih zelo priljubljen. Z njim se menda moški prebivalci Tajske ukvarjajo ravno tako množično ali še bolj, kot se predstavnice nežnejšega spola ukvarjajo s prostitucijo. Na osrednjem bangkoškem štadionu Lumpini se neprestano tre množica ljudi, ki stavi na svoje favorite, krožijo pa menda tudi zgodbice o polilegalnih dvobojih, kjer se po starih pravilih skoraj do smrti pomerijo najboljši tajski in sosednji burmanski boksarji, ki ne uporabljajo rokavic, temveč si roke prevežejo le s konjskimi kožami in vrvmi ...Zgodb je veliko, tajski boks pa postaja eden najbolj priljubljenih borilnih športov. Še posebej po zaslugi hollywoodskih zvezdnikov, kakršen je Van Damme, ki so za podobne športe napravili toliko kot, denimo, Bruce Lee in kompanija za karate in kungfu v sedemdesetih letih.

SLO-borci

V Sloveniji si v polpretekli zgodovini nismo predstavljali, da bomo kdaj dobili tekmovalce svetovnega razreda v borilnih športih. Morebiti v kakšnem judu, kaj več pa je bila predvsem domena bratskih narodov. Toda tudi najbolj ustaljeni stereotipi se rušijo. Letos smo tako dobili profesionalnega evropskega prvaka v tajskem boksu Gašperja Cajnarja, ki je pred dobrim tednom še enkrat obranil naslov. Novomeščani so ob tem pripravili pravi spektakel v slogu boksarskih dvobojev s spremljajočimi kamerami od garderobe do ringa, videosteno, uvodnimi dvoboji, obrednimi plesi in mačicami, ki so približno poldrugi tisoč navzočih opozarjale (in spravljale v smeh), katera runda je na vrsti. Sreče ni bilo le z glasbenimi gosti, šlo je za nekakšno glasbeno-plesno skupino Final, sestavljeno iz mladca, ki je spominjal na mlajšo različico slovenskega ruralnega pop zvezdnika Zlatka Dobriča, in mladenke, ki ji držanje mikrofona ni šlo najbolje od rok. Zdelo se je, da pogreša kakšen drog za zviranje, saj je ob očitnem playbacku le s težavo odpirala usta. Ali pa sploh ni poznala besedil. Kakorkoli, glavni kritik - občinstvo - ju je za nastop na koncu nagradil z žvižgi. Zanimali so ga le dvoboji v ringu. Štirje Slovenci proti dvema Hrvatoma, Nizozemcu in Portugalcu. Gostje so bili videti precej milo v primerjavi z našimi tekmovalci, saj so ti spominjali na vunbacitelje iz kakšnih diskotek. Že prve runde so pokazale, da so tajski boksarji, pa čeprav le lokalni, vse prej kot nežni fantje in da gre res za enega najbolj ubitačnih borilnih športov. Pri tajskem boksu so prepovedani le udarci v genitalije in hrbet, če se nasprotnik obrne s hrbtom proti drugemu tekmovalcu. Dogajalo se je, da je sodnik večkrat reševal boksarja, ki je že padal, pred dodatnim udarcem z nogo v glavo. Slovenci pa so potrdili, da tako kot pri drugih športi tudi pri borilnih lezejo v svetovni vrh, saj so odnesli tri zmage. Vrhunec večera je bil seveda dvoboj za naslov evropskega prvaka. Gašper Cajnar je evropsko krono obranil v slogu Mika Tysona, saj je ubogi zvezdavi Portugalec že v drugi rundi ležal na tleh, v tretji pa se je pred silovitimi udarci z nogami in rokami komaj reševal s povsem razbitim nosom. Nazadnje ga je rešil sodnik in prekinil dvoboj s tehničnim knockoutom. Čeprav je Cajnarjev nasprotnik deloval precej nebogljeno in je bil videti bolj kot boksarska vreča, našemu športniku ne gre očitati njegovega uspeha. Z naslovom evropskega prvaka se je uvrstil v reprezentanco Evrope, ki se v Bangkoku vsako leto pomeri z reprezentanco Azije, natančneje s Tajci, najboljšimi borci, v domovini tega športa.

Vrste pretepov

Jugoslavija je imela v tajskem boksu in full contactu enega najboljših borcev na svetu Hrvata Branka Cikatića. Osvojil je več svetovnih naslovov, ti pa so mu odprli vrata v Hollywood, kjer so mu namenili nekaj vlog v filmih B-produkcije. Toda igranje mu očitno ni šlo najbolje od rok. Vseeno je zaslužen, da se je tajski boks uveljavil tudi v Sloveniji. Gašperjev trener Iztok Vorkapič je namreč Cikatićev osebni prijatelj: "V borilnih veščinah sem bil dvajset let, treniral sem vse od boksa do kickboksa, tekmoval sem tudi v full contactu do profesionalne ravni, kjer sem imel en profesionalen dvoboj. Vendar moja kariera ni bila kdove kako bliskovita. V tistih časih je bilo veliko težav, še posebej pri naših športih. Zanje je največ naredil Hrvat Branko Cikatić, ki mi je tudi odprl izhod v svet in me seznanil s svetovno organizacijo tajskega boksa, najprej z amatersko IAMTF, ki je edina amaterska organizacija tajskega boksa v svetu in združuje 60 držav. Zdaj kandidira za vstop v olimpijsko družino in že leta 2004 naj bi bil tajski boks ali muay thai po mojih podatkih promocijski šport na olimpiadi v Atenah, 2008 pa že uradna disciplina." Eden najbolj grobih športov v olimpijski družini? Sicer pa je razlika med amaterskim in profesionalnim tajskim boksom velika. Športniki so zavarovani podobno kot taekwondojci ali boksarji. "Tajski boks je najbolj grob borilni šport, ki je še v mejah normale in ima pred seboj še športno perspektivo, to se kaže v tudi v morebitni uvrstitvi med olimpijske športe. Razlika med profesionalno in amatersko različico je v opremi, pri drugi so tekmovalci zavarovani od nog do glave, podobno kot boksarji uporabljajo čelado in ščitnik za zobe, s ščitnikom je zavarovan tudi zgornji del telesa, potem pa so tu še suspenzer, podkolenski ščitniki in ščitniki za komolce. V tajskem boksu gre za udarce v polno, saj so tako kot v boksu zaželeni knockouti, uporablja pa se več kot sto kombiniranih tehnik. Merila pri sojenju so tudi precej blažja, tekmovalce pa varujejo pred poškodbami," pravi Iztok, ki ga pri vsem najbolj moti nenehno primerjanje tajskega boksa s kickboksom ali drugimi borilnimi športi. "To, kar mi počnemo, je tajski boks in se ne more zamenjevati z drugimi borilnimi športi. To je kot bi med seboj primerjal športe z žogo. Tajski boks je star 800-900 let, prinesli so ga iz Kitajske in nekoliko modificirali. Gre za nekakšno mešanico taekwondoja, kungfuja in angleškega boksa. Kickboks je, recimo, star le 30 let, izmislili pa so si ga Američani. Karateistom so dali na roke rokavice in uvedli nekaj prvin boksa. Tajski boks je tradicionalen, pred dvobojem morajo tekmovalci izvesti obredni ples Waikru, ki je predvsem posvečen trenerju, bogovom in občinstvu." Svojo različico tajskega boksa so si izmislili tudi inovativni Japonci, to je K-1, ki po Iztokovih besedah sicer ni čisti tajski boks, saj pri njem ne uporabljajo komolcev in se ne držijo dolgo v klinču. Toda stvar je postala pravi hit med zabave željnimi Japonci, tako da se na največjem turnirju v Tokiu zbere več kot 60.000 ljudi. Tam se med seboj pomerijo najboljši tekmovalci tudi iz drugih borilnih veščin in vsi nastopajo v enotni supertežki kategoriji. Morajo pa se boriti po pravilih tajskega boksa, vse skupaj je mogoče le malo manj grobo. Če smo že pri grobosti. Burmanski boks, ki je bolj lokalna stvar, je še veliko hujši od tajskega. Tam skoraj ni nič prepovedanega. Tekmovalci lahko nabijajo nasprotnika z glavo, poleg tega na rokah nimajo nobene zaščite ...

Svetovni tron

Tisto o redarjih in Van Dammu ni daleč od resnice. Gašper Cajnar se je od šestnajstega leta preživljal kot redar v diskotekah na Otočcu in v Krškem. Van Damme pa je bil v resnici kriv za njegovo zanimanje za tajski boks. "Tajski boks sem prvič videl v Van Dammovem filmu Kickboksar. Posneli so ga tudi v Bangkoku, tam so pokazali treninge njihovih boksarjev, njihove telovadnice in na koncu borbo na starodaven tajski način. Z borilnimi veščinami se sicer ukvarjam od šestnajstega leta, z vsako malo, s taekwondojem, karatejem, malo boksa, malo kickboksa. Konec leta 1996 sem se začel resno ukvarjati s full contactom, s tajskim boksom pa se ukvarjam šele dobro leto in pol. Tajskemu boksu sicer pravijo tudi kralj borilnih športov, ker je najbolj kompleten od vseh," pripoveduje Gašper o svojih začetkih. Preden je postal profesionalec, si je priboril ogromno lovorik v amaterskih kategorijah. Bil je tretji na evropskem amaterskem prvenstvu v tajskem boksu in evropski prvak v kickboksu, v najtežji disciplini low kicku, kjer se lahko tolčejo tudi po nogah, vendar brez uporabe kolen in komolcev. Gašperjevo sodelovanje v reprezentanci Evrope na Tajskem bo njegova največja promocija v tem športu, sam pa je bil že trikrat na pripravah na Tajskem. "Na Tajskem vsi živijo in trenirajo v enem prostoru. Notri so trije ringi in polno vreč naokoli. Nekateri tekmovalci tam preživijo vse življenje. Tam si lahko brez težav izbereš dobrega trenerja, saj je v kampih vsak dobrodošel. Tudi rekreativci. V bližini si ponavadi najameš bungalov, treningi pa so dvakrat na dan," pravi Gašper. Toda kakšne možnosti ima proti tamkajšnjim boksarjem? "Nekateri Evropejci so sposobni premagati Tajce. To pa predvsem zaradi zmeraj večje popularnosti tega športa v Evropi. Evropejci so morebiti tudi v majhni prednosti, ker več uporabljajo prvine boksa, saj Tajci ne delajo veliko z rokami, nevarni so s komolci, vendar pa premalo boksajo, ker se tam to ne točkuje. A Tajci so najboljši kickerji z nogami. Te boje je treba videti. Tam se tepejo s komolci na komolce, s piščaljo na piščal ..." Posledica grobosti pri tem športu so najbrž hude poškodbe. Po zadnjem dvoboju Gašper čuti bolečine v nogah. "Poškodbe se skoraj vedno pojavijo. V ringu se ne vidijo toliko, mogoče je še vedno prisoten adrenalin, vendar vse pride za tabo. Tako mene po zadnjem dvoboju še vedno boli noga. Telo se ohladi, in če ne miruješ, tega pa nikoli ne počnem, se pojavijo otekline. Včasih potem počivam tudi dva do tri tedne. Najbolj trpijo roke in noge zaradi blokad, na udaru so tudi rebra, druge poškodbe so podobne kot pri boksu. Tudi udarci v klinču so zelo močni in na treningu je treba narediti ogromno trebušnjakov z vzporednimi udarci. Moraš biti zelo utrjen, drugače ne gre. Brez fizične priprave postanejo poškodbe prej ali slej usodne," pravi Gašper. Sloveniji pa se drugo leto obeta ponoven spektakel v tem športu, saj naj bi se Gašper Cajnar boril celo za naslov svetovnega prvaka, katerega nosilec je zdaj temnopolti Britanec Masona.