Partizani v Iraku

Ameriška vojska je nedavno v Iraku izvedla helikopterski desant, enega izmed mnogih. In ko so tisto soboto tako jurišali na iraško mestece Ramadi, ki leži kakih 100 km zahodno od Bagdada, je iz zvočnikov na helikopterjih donele Wagnerjeve Valkire - ja, tako kot med helikopterskim desantom na vietnamsko vasico v filmu Apokalipsa zdaj. Kill! Kill! Kill! Go! Ride of the Valkyries! Manjkal je le kak polkovnik Kilgore, da bi filozofsko dahnil: "Zjutraj mi je najljubši vonj po napalmu!" Ni kaj, manjkal je le polkovnik Kilgore, pa bi bil citat popoln. Ni ga bilo, toda gotovo ga je nadomeščal njegov klon, kak divji, bučni, gobčni, brzostrelni seržant ali pa lojtnant I. bataljona 124. pehotnega regimenta, ki je naredil valove, na katerih bi bilo mogoče surfati. O tem ni nobenega dvoma. Premetali so mnoge hiše, demontirali nekaj vrat in oken, na dan zvlekli nekaj moških, toda aretirali so le nekaj orožja in računalniški disk, ki ga bodo ruknili v "goro dokazov". Kar je slaba uteha: z napalmom v nosovih in Wagnerjem v ušesih so namreč iskali fedajine, "Sadamove mučenike", ki do "osvobodilne vojske" - okej, do okupacijskih sil - nimajo nobenega rešpekta. Niso jih našli. Prestrašili so le trumo iraških civilistov, ki so dvigovali roke in se priporočali Alahu, ko so zagledali te full-metal fante, te robocope, te globocope, pri katerih se je že na daleč videlo, da niso inženirji, ki bodo na novo asfaltirali cesto, popravili vodovod ali pa kako drugače posegli v rekonstrukcijo Iraka. Rekli boste - poniževanju Iraka ni ne konca ne kraja. Le zakaj? Ameriškim vojakom se itak ni zdelo, da so tam, ampak v Vietnamu - 100 km zahodno od Saigona.

Ni čudno, da je Bush po napadu na Afganistan oznanil, da je Amerika "končno ozdravila vietnamski sindrom" - bušiji pač povsod vidijo Vietnam, to veliko "nacionalno travmo", ki jo skušajo za vsako ceno potolči. Izgubljeno vietnamsko vojno hočejo dobiti - pa naj stane, kar hoče. Hej, če je to Rambu uspelo v filmu, bo uspelo tudi njim - le fante morajo prepričati, da nastopajo v filmu. In lepo prosim, le kateri gušter ne bi hotel nastopati v Apokalipsi zdaj?! Še toliko bolj, ker so kostumi zdaj boljši - in še bolj wagnerjanski. Da ne govorimo o kvaliteti zvoka. Z vživetjem tako ni niti najtanjšega problema. Fantom namreč v glavi gotovo doni tudi to, kar je Ameriki in svetu pred časom "razkril" Tom DeLay, eden izmed najbolj ekstremnih, fanatičnih in steklih kongresnih republikancev - da bi Američani vojno v Vietnamu dobili, če bi bil George Bush tedaj ameriški predsednik! Vidite, ni štos le v Valkirah. Bušiji Iraka niso le okupirali, ampak so ga tudi vietnamizirali. Zato ne preseneča, da akcije oz. "racije", ki jih ameriška vojska izvaja v kontekstu operacije "Puščavski škorpijon", s katero skuša zatreti "gverilsko gibanje", izgledajo kot "search-and-destroy" misije, eden izmed zaščitnih znakov vietnamske vojne. In zato ne preseneča, da so v obtok spet prišli izrazi, ki jih je lansirala prav vietnamska vojna, recimo "counter-insurgency" (kar pomeni nekaj takega kot "dušenje vstaje"), "quagmire" (kar pomeni nekaj takega kot "obtičati v pasti", v Vietnamu oz. Iraku) ali pa "winning hearts and minds" (kar pomeni nekaj takega kot "ljudi pridobiti na svojo stran"). Čas je, da v obtok pošljejo še eno staro vietnamsko frazo - "body counts". Štetje ameriških trupel namreč postaja nova rdeča nit. Zdi se, kot da se je Irak prelevil v srhljivo, kalvarično, agonično deja-vu vietnamsko lokacijo, znano pod imenom Hamburger Hill - Hrib zmletega mesa.

Body Counts

Bush je 1. maja - po svojem slovitem pristanku na letalonosilki Abraham Lincoln - oznanil, da je Irak osvobojen in da je konec sovražnosti. Kar je bil seveda le še en bušizem. In nič več. Prvič, Irak se ne čuti osvobojenega, kaj šele svobodnega, prej narobe - čuti se okupiranega. In drugič, sovražnosti še zdaleč ni konec, prej narobe - kot kaže, se je šele začela. Če za motiviranje in mentalno formatiranje vojakov potrebuješ Wagnerja in Valkire, itak pomeni, da je z moralo vojske nekaj hudo narobe. Vojne je konec, toda ameriški vojaki še vedno umirajo. Kar se zdi Bushu verjetno kul - če fantje umirajo, se lažje vživijo. Tako ni namreč vsaj nobenega dvoma, da so res v Vietnamu - tudi v Vietnamu je okupaciji sledilo dolgo, epsko umiranje ameriških vojakov. Body counts. Ni miru, ki so ga pričakovali in napovedovali bušiji. In ni evforije, ki naj bi intonirala ponovno izgradnjo Iraka. Nič ne gre po načrtu. Iraških src niso osvojili. Vojaki padajo in padajo - in glede na okoliščine ne morejo reči, da padajo za svobodo. Po 1. maju - po "koncu vojne" - je v Iraku umrlo več kot 50 ameriških vojakov. Med začetkom vojne - 20. marcem - in 1. majem jih je umrlo 138. Če pa za mejnik vzamete 9. april, ko je padel Bagdad, dobite še bolj srhljivo in še bolj alarmantno sliko: do padca Bagdada sta padla 102 ameriška vojaka - po padcu Bagdada pa jih je padlo že skoraj toliko. Več kot 90. Bolje rečeno, več kot en na dan. And counting. Nekateri so resda umrli v prometnih nesrečah, nesrečah pri rokovanju z orožjem ali "prijateljskem ognju", toda samo po 1. maju so jih 20 pokončali Iračani - po partizansko. In partizanski napadi na ameriško vojsko se stopnjujejo: 23. in 24. junija jih je bilo 25, v torek, 24. junija, pa je en ameriški vojak tudi umrl, toda Pentagon trdi, da je šlo le za "nesrečo". Če seveda verjamete. Da je odpor proti okupatorjem vse hujši, ni dvoma: nedavno so Iračani na relativno mirnem, šiitskem jugu v dveh akcijah ubili 6 britanskih vojakov - tam po 1. maju ni padel niti en britanski vojak.

Ameriški vojaki so medtem padali kot glinasti golobi: 19. junija je raketa zadela vozilo, ki je v bolnišnico peljalo nekega ranjenca - med napadom je umrl 21-letni vojak iz Kalifornije. Dan prej so ustrelili 21-letnega vojaka iz Južne Dakote. Isti dan je umrl tudi 29-letni vojak iz Arizone, ki ga je zadelo mesec prej med desantom na domnevno "orožarsko tržnico" v Ar Ramadiju. Dan prej so vrgli ročno granato na 19-letnega vojaka iz Teksasa. Dan prej je krogla podrla 25-letnega vojaka iz Indiane. Šest dni prej je raketa pokončala 20-letnega vojaka iz Ohia. Dva dni prej so ustrelili 23-letnega vojaka iz Virginie. Dan prej je raketa ubila 19-letnega vojaka iz Indiane. Dan prej so detonirali 21-letnega vojaka iz Oklahome. Dan prej so zraketirali 20-letnega vojaka iz Ohia. Dva dni prej je fatalni raketi podlegel 27-letni vojak iz Kalifornije. Nekateri so bili na straži, nekateri v patrulji, nekateri v akciji, nekateri so usmerjali promet, nekateri so padli v zasedo - vsi so mrtvi. Irak je junija mutiral v klavnico. Ameriški vojaki padajo drug za drugim. Kot domine. Zdi se, da jih iraški "gverilci" - fedajini, baatisti, socialisti, suniti, islamisti in drugi "Sadamovi lojalisti", se razume - pobijajo sistematično. V maniri serijskega morilca. V Iraku je resda kaos, toda v pobijanju ameriških vojakov je neka logika. Očitno pa je tudi, da so iraški "partizani" neko drugo logiko obrnili na glavo - namesto da bi se ob "atentatu" žrtvovali tudi sami, žrtvujejo le ameriške vojake. "Mučeniške" samomorilske napade so opustili, hočem reči - v "mučenike" so spremenili ameriške vojake, ki imajo občutek, da umirajo za domovino in boljši svet. V resnici umirajo za škorpijone.

Zakaj padajo ameriški vojaki in zakaj bušijem ne uspe osvojiti iraških src, ni nobena skrivnost. Prvič, Sadama so zamenjali arogantni tujci, okupatorji, ki pravijo, da bodo v Iraku ostali "še dolgo časa", jasno, nedoločno dolgo, kar je žaljivo in ponižujoče za vsakega Iračana, ki ima brke. Drugič, ti okupatorji mislijo le nase (nafta), medtem ko Iračani le nemočno ugotavljajo, da se jim kvaliteta življenja ne izboljšuje, kvečjemu narobe, nazaduje (brezposelnost narašča, kmetje so izgubili subvencije, vode ni, elektrike tudi ne - okej, le na naftnem ministrstvu vedno gori luč!). Tretjič, okupatorji so obsedeni le z eno rečjo - z razkazovanjem moči, z vojaškim poziranjem, z razobešanjem ameriške zastave, z militarizacijo iraške družbe. Četrtič, desanti, racije, hišne preiskave in lovi na iraško orožje, vključno s samo operacijo "Puščavski škorpijon", so brutalni in represivni, niti malo taktni (umrlo je več kot 100 civilistov, ženskam in otrokom natikajo lisice, demolirali so palestinsko ambasado in aretirali diplomate ipd.), z eno besedo - bušiji počnejo vse tisto, kar priročniki za PR odsvetujejo. Petič, med ljudstvom in po časopisih nenehno krožijo zgodbe o Iračanih, ki da so umrli v ameriškem ujetništvu, o eksekucijah iraških gverilcev, o posiljevanju iraških najstnic, o ameriškem mučenju (elektrošoki, vodne kaplje ipd.): kaj od vsega tega je res in kaj ne, sicer ni jasno, a to v resnici niti ni pomembno - dejstvo je, da te zgodbe učinkujejo in da jim Iračani verjamejo, kar jih kakopak odvrača od tega, da bi svoje "hearts and minds" poslali Bushu, tako da po stenah raje pišejo: "Go home Americans!" Šestič, okupatorji niso sposobni zagotoviti varnosti, kaj šele demokracije in občutka svobode, prej narobe - Paul Bremer, civilni upravitelj Iraka, je prepovedal vse shode, izjave in publikacije, ki so proti ameriški okupaciji ali za vrnitev Sadamove socialistične stranke. In sedmič, ker so protestni marši v Iraku pogosti, se rado primeri, da ameriška vojska te protestne množice pričaka s kroglami, jasno, ne gumijastimi, ampak pravimi, ognjenimi, nemalokrat fatalnimi. Recimo, 18. junija so v Bagdadu streljali na protestnike, bolj ali manj nekdanje pripadnike iraške vojske, toda civiliste, ki so zdaj brezposelni, socialno ogroženi in jezni - obležala sta dva civilista. Streljali so na slepo, kar povprek, tja v tri dni, hja, panično, očitno iz strahu. In seveda, to niso bili kaki opozorilni streli, kje neki - Američani so streljali 10 minut. Ob koncu aprila so v Faludži, 60 km zahodno od Bagdada, na protestnike streljali dvakrat - in jih ubili 20. Nedavno so pri Faludži streljali na "podivjane" sunitske upornike in jih kopico pobili, potem pa se je izkazalo, da sunitski uporniki sploh niso bili sunitski uporniki, ampak člani šiitske družine, ki se je celo življenje upirala sunitom - in Sadamu Huseinu. Iračani so udarec vedno vrnili - le nekaj ur po ameriškem pokolu v Bagdadu so v Bagdadu ubili nekega ameriškega stražarja, v tednih po pokolih v Faludži pa so v Faludži likvidirali štiri ameriške vojake.

Bagdad D.C.

Iračani so vzeli retaliacijo v svoje roke. In ameriški vojaki padajo, pa četudi jim ni do tega. Vse bolj so frustrirani. In vse bolj so brez iluzij, kot recimo Matthew C. O'Dell, pripadnik I. brigade 3. pehotne divizije, ki je reporterju New York Timesa rekel: ''Pokličite Donalda Rumsfelda in mu povejte, da so naše riti pripravljene za vrnitev domov. Recite mu, da naj pride sem in preživi noč v naši stavbi." Minister Rumsfeld pa nič? O, motite se! Rummy je 18. junija Ameriko, ki se ji zdi umiranje ameriških fantov v Iraku po sondažah sodeč vse bolj "nesprejemljivo", hitro pomiril: "Ne pozabite, da bi imeli v Washingtonu 215 umorov na mesec, če bi bil tako velik kot Bagdad. V velikem mestu bo vedno nasilje." Razumete, ne: Bagdad je veliko mesto - in Washington je bolj nevaren od Bagdada! V iraških mestih je tako kot v ameriških mestih - ljudje umirajo. Umor je umor. No, razlika je v tem, da v Washingtonu ne umirajo ameriški vojaki. In da Washington ni pod iraško okupacijo. To, kar je navrgel Rummy, je bušizem - in to tretje, obsceno cinične vrste. Zdi se, kot da je hotel reči: A ni fino, da se Iračani obnašajo kot Američani? In hej, nič hudega, če ameriški vojaki umirajo v Bagdadu - to pride z jebenim teritorijem! Pač davek na življenje v velemestu.

Toda to, da je Rumsfeld s tako lahkoto in s tako poslovno aroganco odpravil vprašanje, zakaj ameriški vojaki umirajo v Iraku, ne preseneča. Iz preprostega razloga: umiranje ameriških vojakov, bazično uslužbencev ameriške naftne industrije, se lepo vklapljajo v Bushevo shemo - v zgodbo o depresiji, oživljanju ekonomije in konceptom nove "delovne etike", ki jo od svojih uslužbencev terja korporativna Amerika in ki jo sproti uzakonjuje Bushev kongres: delajte, kar vam rečejo... ubijajte se iz ljubezni do svoje službe... delajte nadure... in ne jemljite dopusta! Kaj bi se zdelo Bushu in njegovim idealno, si lahko mislite - da bi ljudje spali kar v službi, na delovnem mestu. In ameriški vojaki so v tem smislu idealni delavci: spalne vreče imajo s sabo! Še več - umirajo na delovnem mestu! Drug za drugim. Serijsko. Kronično. Epidemično. Le zakaj bi se čudili, če Bush v njih vidi le delavce, ki so se tvorno vključili v oživljanje ameriške ekonomije... ee, v ponovno izgradnjo Amerike. Ponovna izgradnja Amerike gre pač z roko v roki s ponovno izgradnjo Iraka. Ista reč. Washington, Bagdad - ista reč. Ironično je le to, da Američani v deželi, ki so jo "osvobodili", ne morejo več narediti niti koraka, ne da bi se bali za svoje življenje. Bush je končno dočakal svoj western... ee, eastern.