Vatikanska kultura sprenevedanja

Čeprav papež Benedikt XVI. med svojimi prvimi krstnimi obredi prejšnjo nedeljo ni posebej razlagal pomena besedne zveze kultura smrti, izrazito ljube tudi bodočemu slovenskemu kardinalu Francu Rodetu, se že od pontifikata Janeza Pavla II. naprej ve, da omenjena sintagma v vatikanski terminologiji prvenstveno označuje pravico do splava in uporabo kontracepcijskih sredstev. Prav po zaslugi pravice do splava in kontracepcije naj bi bila spolnost oropana odgovornosti, še več, postala naj bi vir lažne sreče in nič drugega kot sredstvo za dosego zadovoljstva. No, le dan pred odmevno Benediktovo pridigo, ki so jo povzeli takorekoč vsi mediji, se je v osrednjem slovenskem časniku na straneh črne kronike pojavila novička, ki je ni povzel takorekoč nihče. Naj jo povzamem jaz. Na ljubljanskem okrožnem sodišču so upokojenemu župniku sodili za kazniva dejanja (da, v množini) spolnega napada na osebe, mlajše od 15 let, za kar je v skladu s slovenskim kazenskim zakonikom zagrožena kazen od enega do desetih let zapora. Upokojeni župnik, ki se menda bliža sedemdesetim letom, je med letoma 1995 in 2000 spolno nadlegoval štiri deklice, stare od osem do deset let, ki so pri njem obiskovale verouk. Po koncu verouka jih je zadržal pri sebi, jim ponudil sladkarije, jih posadil na kolena ter božal po prsih in otipaval po spolovilih. Skratka, dušni pastir in simbol nesporne moralne avtoritete je štirikrat zapovrstjo zlorabil svoj položaj in vpliv, da bi se izživljal nad mladoletnimi osebami. Štiri deklice so naposled spregovorile in se kljub vsemu izpostavile na sodišču. Koliko je še deklic, ki o nadlegovanju niso smele ali mogle govoriti, lahko samo ugibamo.

Tisto, kar v tem primeru močno preseneča, je razsodba ljubljanskega okrajnega sodišča, ki se očitno odkrito požvižga na “naše deklice z vžigalicami”, bele kroge ter civilno medijske iniciative z namenom ustaviti nasilje nad otroki. Upokojenega župnika, ki se je zagovarjal z očetovskimi nagibi (!?), so namreč zaradi starosti (!), nekaznovanosti (!!) in časovne odmaknjenosti kaznivih dejanj (!!!) obsodili pogojno na leto in tri mesece zapora z dveletno preizkusno dobo. Spomnimo se, pred nekaj več kot desetimi leti je bila avstrijskemu nadškofu in kardinalu Hansu Hermannu Groerju dokazana ena sama spolna zloraba, ki jo je storil pred časovno odmaknjenimi 25 leti, in pol milijona avstrijskih vernikov je podpisalo zahtevo po spremembah v Rimskokatoliški cerkvi.

A vrnimo se k novemu pontifeksu. In kulturi sprenevedanja. Da bo vladal dogmatično in s trdo roko, je Joseph Ratzinger dal urbi et orbi vedeti takoj, ko si je nadel papeške insignije. Dva meseca po njegovi posvetitvi so v Italiji izvedli referendum o odpravi štirih členov zakona o medicinski pomoči pri oplojevanju, kar naj bi parom in posameznikom, ki si želijo otrok s pomočjo znanosti, olajšalo birokratsko zapletene postopke. Tisto junijsko nedeljo je na volišča prišlo samo 25,9 odstotka volivcev, kar predstavlja najnižjo udeležbo v bogati referendumski zgodovini naših zahodnih sosedov. Po italijanskem zakonu so referendumi veljavni le, če se jih udeleži najmanj polovica volilnih upravičencev. Analize so pokazale, da je omenjeni poskus uveljavljanja volje ljudstva propadel zaradi strateško vodene kampanje za bojkot referenduma, ki jo je organizirala italijanska škofovska konferenca. Kampanjo je vodil in nadziral kardinal Camillo Ruini, duhovno pa jo je usmerjal novi papež Benedikt XVI., kar je po mnenju analitikov poglavitni razlog, da sta referendum bojkotirali kar dve tretjini volilnih upravičencev.

Pred dobrima dvema mesecema je izza vatikanskih zidov prišumela trenutno najodmevnejša listina v novem papeškem obdobju Benedikta XVI. Dokument je kratek, obsega namreč samo osem strani, njegov naslov pa dolg: “Kriteriji poklicne razsodnosti v zvezi z osebami s homoseksualnimi nagnjenji pred njihovim sprejemom v semenišče ali med redovnike”. Če povzamemo, nam dokument najprej polaga na srce strpnost, spoštovanje in nediskriminatoren odnos do istospolno usmerjenih, v nadaljevanju pa homoseksualne pojave razdeli na homoseksualna nagnjenja in homoseksualna dejanja, ki jih kakopak utemeljuje z razlagami iz svetega pisma, uvede pa tudi posebno kategorijo, ki se ji reče prehodna homoseksualnost, značilna pa naj bi bila za odraščajoče mlade ljudi. Sveti sedež se je odločil krepko arhaična stališča Rimskokatoliške cerkve do istospolno usmerjenih še zaostriti, saj tisti, ki podpirajo gejevsko kulturo, prakticirajo homoseksualnost ali so zaznamovani s homoseksualnimi težnjami, v bodoče ne bodo mogli več postati duhovniki, moralno presojo in selekcijo pa bodo vršili škofje in predstojniki redov. Na kakšen način bodo ugotavljali prisotnost spolnih motenj, ki niso kompatibilne z duhovniškim poklicem, zaenkrat ni podrobneje pojasnjeno.

Poznavalci razmer ocenjujejo, da gre za stihijsko reakcijo cerkve, ki očitno ne loči med homoseksualnostjo in pedofilijo in poskuša z grotesknimi administrativnimi ukrepi ublažiti posledice seksualnih škandalov, ki so zadnja leta krepko zamajali finančne temelje te institucije, saj so odškodnine žrtvam številnih pedofilskih afer samo v ZDA že zdavnaj presegle milijardo dolarjev. Olja na ogenj naj bi prilile tudi neuradne ocene in ugibanja, da je med duhovniki kar petina homoseksualcev. Zanimivo, rezultati raziskav, ki so jih nedavno predstavili na zasedanju brazilske škofovske konference, da več kot 40 odstotkov brazilskih duhovnikov ne spoštuje celibata in bolj ali manj redno prakticira spolne odnose, ni sprožila nobenih premikov v smeri odprave enega največjih kamnov spotike znotraj Katoliške cerkve. Nekaj podobnega naj bi pokazale tudi ankete na Hrvaškem, kjer naj bi odpravo celibata podpiral vsak drugi duhovnik. Iz brazilske raziskave je med drugim razvidno tudi to, da kar 62 odstotkov vprašanih duhovnikov nasprotuje stališču Svetega sedeža, ki trdi, da je homoseksualnost v nasprotju z božjimi zakoni.

Zgodovina se torej ponavlja. Pred dobrimi enajstimi leti se je v Genovi dvema lezbijkama rodil otrok, ki je bil spočet z umetno oploditvijo, in kmalu zatem je papež Janez Pavel II. na Trgu svetega Petra spregovoril o temi, ki se ji v svojih nagovorih ni prav pogosto posvečal: spolnosti. Poudaril je, da Cerkev zagovarja stališče, naj bi ljudje imeli spolne odnose šele po poroki, kajti spolnost naj bi bila govorica v službi ljubezni, zato človek v tem pogledu ne sme živeti nagonsko. Gre za občevanje med možem in ženo, ki je namenjeno rojevanju novega življenja. V luči te resnice so homoseksualnost, svobodna ljubezen in kontracepcija moralno nedopustna dejanja, ki spreminjajo smisel spolnosti in preprečujejo, da bi bila v službi posameznika, občestva in življenja. Delo Stik je ob tej priložnosti opravilo javnomnenjsko raziskavo, v kateri je sodelovalo 531 računalniško izbranih telefonskih naročnikov. S papeževim izrecnim nasprotovanjem spolnim odnosom pred poroko se ni strinjalo 57,1 odstotka vernih Slovencev in Slovenk, ki se redno udeležujejo verskih obredov, 86,5 odstotka vernih, ki se občasno udeležujejo verskih obredov, in kar 94,7 odstotka tistih, ki niso verni. Spolne odnose pred poroko je imelo nekaj več kot 73 odstotkov prvih, dobrih 90 odstotkov drugih in skoraj 94 odstotkov tretjih. Telesno združitev neporočenega moškega in neporočene ženske Katekizem Katoliške cerkve označuje kot nečistovanje, nečistovanje pa hudo nasprotuje dostojanstvu oseb in človeške spolnosti.

Čista ženska

Preverimo, kaj o homoseksualnosti, pa tudi o nečistovanju pravi Biblija, na katero se v svoji najnovejši okrožnici sklicuje Benedikt XVI. V tretji Mojzesovi knjigi beremo: “Če kdo prešuštvuje z ženo drugega moža, če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, morata umreti prešuštnik in prešuštnica.” (20,10) In: “Če kdo gre k moškemu, kakor se gre k ženi, sta oba storila gnusobo: morata umreti, smrt zaslužita.” (20,13) Na vprašanje, kje se tu skrivata znamenita ljubezen do sočloveka in odpuščanje, ki naj bi krščanstvo dvigovala nad druge veroizpovedi, moralna teologija običajno odgovarja, da gre za predpise iz Stare zaveze, družba, v kateri je nastajala Stara zaveza, pa je bila izrazito patriarhalna. Zapovedi in predpisi dobijo novo razsežnost šele, ko nanje pogledamo z vidika Nove zaveze in z vidika zapovedane ljubezni do bližnjega in Boga. Prav, pa odprimo Novo zavezo in berimo Matejev evangelij, kjer Jezus na gori govori o prešuštvu: “Slišali ste, da je bilo rečeno: `Ne prešuštvuj!' Jaz pa vam pravim: kdor gleda žensko s poželenjem, je v srcu že prešuštvoval z njo. Če te desno oko zapeljuje, ga izderi in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da zgubiš en ud, kakor da bi bilo celo tvoje telo vrženo v pekel. In če te desna roka zapeljuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da zgubiš en ud, kakor da bi celo tvoje telo prišlo v pekel.” Stvar v bistvu postane še bolj morbidna. Da ne govorimo o tem, da je ženska tako v Stari kot v Novi zavezi vseskozi obravnavana kot lastnina moškega, ki pri vsem skupaj nima nobene besede, z njo se lahko prosto razpolaga in se jo po potrebi kaznuje, pretepa, kamenja in kako drugače maltretira.

Edina ženska, ki ji v Katoliški cerkvi pripada častno mesto, je Jezusova mati Marija. Kot mati učlovečenega Boga je od nekdaj navduševala in navdihovala vernike, ženskam pa naj bi služila kot identifikacijska točka in tolažnica, ki naj jim pomaga nositi breme tako imenovane izrazito patriarhalne družbe. “K Mariji so se lahko zatekale kot k materi in sestri, včasih celo stran od Boga, ki je bil zanje vse preveč zgolj jezni moški Bog,” pravi Uta Ranke-Heinemann, avtorica izčrpne in odmevne knjige Katoliška cerkev in spolnost ter prva ženska na svetu, ki je imela stolico za katoliško teologijo, nato pa ji je Katoliška cerkev prav zaradi interpretacije Marijinega poroda prepovedala predavati. To pa je Ranke-Heinemannovo spodbudilo k še podrobnejšemu raziskovanju odnosa Katoliške cerkve do žensk in spolnosti. “Mariologije, se pravi cerkvenega nauka o Mariji, niso razvile ženske, temveč moški, poleg tega še neporočeni moški, takšni torej, ki z zakonsko zvezo niso imeli nobene zveze. Nasprotno, zatrjevali so celo, da je njihov samski stan, ki so ga imenovali deviški stan, večvreden,” razlaga Ranke-Heinemannova, ki je prepričljivo dokazala tudi, da je najslavnejši izdajalec Juda Iškarijot v bistvu literarni lik, ki so ga evangelisti s poljubom vred sestavili iz starozaveznih likov, ker noben protagonist ne more biti dovolj junaški brez zahrbtnega antagonista. “Marija je prisiljena živeti življenje, ki ga utesnjujejo in dogmatizirajo moški. Vse, kar ima karkoli opraviti z žensko spolnostjo, vse, kar pomeni naravno zaplojevanje in rojevanje otrok, so ji odvzeli. Sina ni smela dobiti z moškim, biti je moral Sveti duh in zgoditi se je moralo brez sle. Sina ni smela roditi po naravni poti, kajti pri porodu je morala ostati nepoškodovana in kasneje ni smela imeti nobenih otrok več, kajti to bi pomenilo ranitev in poškodovanost. Tako so iz nje naredili brezspolno bitje, na odrešenjsko-zgodovinsko funkcijo reducirano senco žene in matere.” Jasno, če bi kako žensko slavili in častili zaradi nje same, bi bil to gotovo celibatističen greh. Marija je pomembna in časti vredna samo kot funkcionalna izvrševalka načrta.

Stebri katoliške morale

Zatiranje in demoniziranje spolnosti, značilno za Katoliško cerkev, se je začelo s cerkvenim učiteljem, filozofom in prvim vplivnim katoliškim politikom Avguštinom (354-430), ki je bil poleg briljantnega uma zaznamovan tudi z orjaškim libidom. Že kot mladenič je obiskoval prostitutke, pri osemnajstih pa je postal oče. Enajst let je živel z žensko, s katero ni bil poročen, in medtem ko je čakal, da njegova izbrana žena postane polnoletna, se je tolažil pri ljubici. Kot piše v Izpovedih, je kipel kot voda, razvnemale so ga lastne pregrehe, pri tridesetih letih pa se je spreobrnil v krščanstvo, kar je s seboj prineslo mnoga odrekanja. Spomini na prepovedane ljubezni so ga polnili z občutki bridkosti in krivde, zato je zapisal, da nič ne spravi moškega duha tako nizko kot ženske nežnosti in telesni odnos, ki je del zakonskega življenja. V svojih pridigah je svaril može, naj sicer ljubijo svoje žene, a naj jih ljubijo čisto. “Mesenemu poželenju se prepustite le toliko, kot je potrebno, da zaplodite otroke. Ker ni drugega načina, da bi spočeli otroke, se morate proti svoji volji spustiti v to, kajti to je kazen Adama.” V poznejšem življenju ni dovolil nobeni ženski, niti svoji starejši sestri, da bi stopila v njegovo hišo ali spregovorila z njim brez prisotnosti prič, saj se je bal, da bi ga prevzelo poželenje.

Avguštinova interpretacija je na zahodu prevladovala do visoke sholastike v 13. stoletju, do zlate dobe teologije in vrhunca poniževanja žensk, kot pravi Uta Ranke-Heinemann. Takrat je štafeto prevzel Tomaž Akvinski (1224-1274), najpomembnejši predstavnik sholastike, ki je povzel Aristotelove izjave o ekstazi in prevzetosti duha ob orgazmu ter s tezo, da je spolni odnos, s katerim se prenaša izvirni greh, okužen in pokvarjen, še ojačal Avguštinov seksualni pesimizem.

Za Tomaža Akvinskega je zakonski spolni odnos predstavljal smotrno izločitev semena z namenom, da se zaplodi otrok, to pa se mora izvršiti v točno določeni obliki oziroma položaju, saj je spolni akt naraven samo tedaj, kadar ustreza pravemu redu. Odklone od normalnega položaja, ki ga dandanes poznamo kot misijonarski položaj, je Akvinski uvrščal med največje grehe. Bil je namreč prepričan, da je na ta način oploditev znatno otežena, če ne že kar onemogočena. Ženski denimo v bočni legi seme zelo težko prodre v maternico; če je žena na možu, je maternica postavljena na glavo in vsebina izteče in podobno. “Tudi vsi kasnejši moralni teologi, ki so sledili nauku Tomaža Akvinskega, so odstopanja od normalnega položaja šteli med največje grehe čistosti,” piše Ranke-Hainemannova. “To se dogaja celo v našem stoletju, čeprav so medtem dognali, da je bilo biološko mnenje o oteženi zanositvi zmotno. Poželenje je ostalo v očeh teologov prekleto.”

Tako Avguštin kot Tomaž Akvinski sta utemeljevala, da je žena pridružena možu samo za rojevanje, medtem ko je kot tolažba v osamljenosti moškemu bolj koristen drug moški. Ženske menda niso sposobne prijateljstva, ki je kot najvišje stanje povezanosti med odraslimi ljudmi možno le med moškimi. “Katoliško krščanstvo je v lastnih vrstah v skladu s svojim seksualnim pesimizmom deseksualiziralo homoseksualnost in jo gojilo dalje v podobi moške družbe, ki zaničuje ženske,” zaključi Ranke-Hainemannova. In pomaga osvetliti okrožnico Benedikta XVI. še z druge strani.