Avguštin veliki

Kratica SDF (sans-domicile-fixe, brez stalnega bivališča) je v francoščini sopomenka za skrajno revščino. Esdeef je človek, ki nima kje bivati, ki torej spi na ulici, v trgovskem središču, podzemni železnici ali na železniški postaji, parkirišču, v zapuščenem vagonu, čolnu, na gradbišču, skratka v prostoru, ki sicer ni namenjen prebivanju. Besedna zveza se je pojavila konec 19. stoletja v policijskih registrih, v začetku 90. let prejšnjega stoletja pa so jo začeli množično uporabljati mediji, politika in ljudje nasploh. V najožjem pomenu označuje človeka, ki nima na voljo pokritega prostora, kamor bi se zatekel pred vremenskimi vplivi; ta izraz je nadomestil prej zakoreninjeno oznako clochard, klošar (v pogovornem jeziku Francozi zanj radi uporabljajo besedo clodo), saj naj bi si ta folklorna figura urbane krajine svoj položaj izbrala sama, brezdomec pa naj bi bil žrtev hitrega gospodarskega in socialnega razvoja. Cecile Brousse z Nacionalnega inštituta za statistiko in ekonomske študije (INSEE) v študiji o definiciji brezdomstva ugotavlja, da ta položaj definira kombinacija dveh meril: vrsta prebivališča, ki je morfološko merilo, in status prebivalca, ki je pravno merilo. Brezdomec tako ni nekdo, ki sicer nima svojega bivališča in trenutno biva pri prijateljih ali v hotelu, vsekakor pa je brezdomka ženska, ki prebiva v materinskem domu, oziroma kdorkoli, ki je na izbrani dan preteklo noč prenočil na ulici ali v enem od centrov za socialno pomoč. Takih oseb naj bi bilo po nekaterih podatkih leta 2005 v Franciji okrog 90 tisoč (od tega kar 19 tisoč otrok), število pa naj bi zadnja leta naglo naraščalo. Prav tako naj bi v Franciji živelo več kot 3 milijone ljudi, ki prebivajo v neprimernih bivališčih, skupno pa kar 7 milijonov ljudi na pragu revščine, torej z manj kot 700 evri mesečnih prihodkov, in prav ti lahko, če gre kaj narobe, v nekaj dneh končajo na ulici. Tako večina esdeefov pristane na ulici zaradi izgube dela, občutnega povišanja najemnine za stanovanje, bolezni, mladi pa, ker ne najdejo dela, izgubijo stik z družinskim okoljem in s tem kakršno koli možnost za dostojno življenje. S tem okoljem so močno povezani tudi alkoholizem in neurejene družinske razmere v otroštvu, saj analize kažejo, da je med brezdomci kar 23 odstotkov takšnih, ki so bili v mladosti v rejništvu, nasproti nacionalnemu povprečju, ki je en odstotek otrok, odraščajočih v rejniških družinah. Povprečna življenjska doba brezdomcev je 48 let.

Don Kihot v šotoru

Augustin Legrand je 32-letni francoski igralec, za katerega je pred koncem leta 2006 vedel le malokdo. Organizaciji Les enfants de Don Quichotte (Don Kihotovi otroci), ki jo je skupaj z bratoma Josephom in Jean-Baptistom in ob pomoči mame in žene, ustanovil šele novembra 2006 iz močne altruistične potrebe pomagati nemočnim, na smrt prezeblim in odrinjenim, je v nekaj mesecih ob podpori nekaj vidnih javnih osebnosti in pod težo prihajajočih predsedniških volitev uspelo prisiliti vlado Dominiqua de Villepina, da je začela ukrepati, da je po hitrem postopku v zakonodajno proceduro vložila zakon o pravici vsakogar do stanovanja in da je dejansko našla in še išče začasne ali trajnejše rešitve za vse, ki nimajo kje bivati. Za številne je v državnem proračunu našla celo intervencijska sredstva za začasno bivanje v cenejših pariških hotelih in zasebnih sobah ter manjših najemniških stanovanjih. Predvsem pa je javnost Legranda spoznala iz javnih občil 16. decembra 2006, saj so v noči s 15. na 16. december Don Kihotovi otroci ob pariškem kanalu Saint-Martin za esdeefe postavili dvesto enakih novih šotorov vinsko rdeče barve, v katere so se ti še isto noči in zjutraj preselili iz kartonskih škatel in drugih neustreznih pribežališč. Takoj se je začelo medijsko obleganje tega urbanega kampa, 208 centimetrov visoki Augustin Legrand je postal zvezda vseh poročil, "Augustin le grand" (francosko Avguštin Veliki), kanal Saint-Martin pa je bil nekaj dni za medije, turiste in radovedneže, kar je bil pred leti iz povsem drugačnih razlogov pariški most Alma. Legranda sta takoj podprla socialistični pariški župan Bertrand Delanoe in generalni sekretar socialistov (PS) Francois Hollande, pridružil se jima je še desnosredinski predsedniški kandidat Francois Bayrou, premier de Villepin pa se je zganil šele, ko mu je predsednik Chirac javno namignil, naj čim prej pripravi omenjeni zakon. Napovedal ga je v prvih dneh letošnjega leta in pospremil v zakonodajno proceduro komaj mesec dni po postavitvi šotorov. Prav tako je premier poskusil obračunati z levico, češ da socialisti in vlada Lionela Jospina v preteklem mandatu niso pravočasno in ustrezno reševali brezdomske problematike, da so obljubljali pospešeno gradnjo socialnih stanovanj, a so jih zgradili bore malo. Legrand se je sprva bal odzivov nacionalne policije, a takratni notranji minister in sedanji predsednik Nicolas Sarkozy je izrabil priložnost in povlekel všečne poteze tudi tako, da je novonastali začasni naselbini namenil enote, ki naj bi "domovanja" brezdomcev varovale pred morebitnimi nepridipravi. Tako rekoč čez noč je na izpostavljeno mesto v svojem programu uvrstil gradnjo 120 tisoč socialnih stanovanj na leto, kar mu Segolene Royal pogosto očita, saj so bila prav stanovanja za tiste z najmanjšimi možnostmi eden prvih stebrov njene predsedniške kampanje. Zanimivo je predvsem, kako je Legrandu uspelo v pravem trenutku tisto, česar niso zmogle številne organizacije, ki se že leta bolj ali manj uspešno nesebično trudijo zagotoviti najrevnejšim slojem prebivalstva osnovne možnosti za bivanje. Seveda veliko več truda kot Don Kihotovi otroci v svoji ultrakratki zgodovini že leta vlagajo v kompleksnejše programe, trajnejšo reintegracijo te populacije v družbo, v iskanje zaposlitve zanjo in še kaj, a vseeno se zdi, da jim je Legrand kot kaka vžigalna vrvica dokazal, da je mogoče, če bodo obljube predsedniških kandidatov po volitvah "meso postale", stvari premakniti na bolje tudi na hitro. V nekaj tednih so se na različnih televizijah pojavile reportaže o posameznih brezdomcih, ki so po dolgih letih brezupa dobili ključe "svojih" novih bivališč, si v njihovem varnem zavetju skuhali topel obrok, se umili in ponovno našli upanje v boljšo prihodnost. Francozi, ki veljajo za enega bolj socialno naravnanih evropskih narodov, to radi vidijo, nekateri politični komentatorji pa menijo, da če se Legrand ne bi pojavil sam od sebe, bi si ga morala sedanja desna oblast preprosto izmisliti, saj niso redki tisti, ki trdijo, da gre za izrabljanje plemenitih ciljev za bolestno predvolilno propagando, iz katere bo nemara največ potegnil Sarkozy, najmanj pa brezdomci, ki bodo do izvolitve novega predsednika gojili prazne upe, nato pa se bodo ti spet razblinili.

Oba smrdiva

V Parizu živi od 10 do 15 tisoč brezdomcev, zaradi občasnih ekstremnih pojavov naj bi to število začasno naraslo na 20 do 30 tisoč. Ogromno jih živi v podvozih in drugi infrastrukturi notranje, deloma tudi zunanje pariške obvoznice, saj imajo le tako dostop do mestnih okrožij, kjer čez dan naprosijo nekaj denarja oziroma na raznih tržnicah po koncu delovnega časa naberejo nekaj ovenele zelenjave, ki ni šla v promet. Na obrobju Pariza je precej domov za brezdomce, a svoja vrata čez dan praviloma zapirajo, tako da se morajo zjutraj vsi izseliti in dan preživeti kjerkoli. Pozno popoldne jih z avtobusi poberejo na zbirnih mestih v mestu, v domu poleg postelje dobijo tudi večerjo, lahko se umijejo in dobijo nekaj oblačil. Veliko jih živi v posameznih mestnih četrtih, tam so s prebivalci in trgovci praviloma v dobrih odnosih, zanje opravljajo manj zahtevna priložnostna dela na črno in v zameno dobijo nekaj hrane, kako oblačilo ali kak liter glavoboljca. Cristopha iz okolice Nantesa, esdeefa v zgodnjih tridesetih, sem spoznal neke noči pred devetimi leti, ko sem se od Bastilje peš vračal v študentski dom v Daumesnilu v 12. pariškem okrožju, kjer sem nekaj časa stanoval. Na kovinski rešetki, iz katere je prihajal vroč zrak iz metroja, je v sicer soparnem večeru sušil oblačila, ki mu jih je, medtem ko je taval naokoli, zmočila nočna nevihta. Željan pogovora me je prosil za cigareto in začel se je klepet, ki je trajal dobri dve uri. "Največja sovražnika esdeefa nista mraz in zima. Veš, kaj je? Dež, ki ti zmoči stvari, ki zmoči potencialna prenočišča, namoči naravo, dobrohotnim ljudem pa potisne v roko dežnik, da ti ne morejo stisniti kovanca," je rekel. Govoril je o svojem otroštvu slehernika, o srednji šoli, prijateljih, ljubeznih in o tem, kako se je naposled odločil, da domače okolje zamenja za Pariz, kjer naj bi bile možnosti za zaposlitev večje kot drugod. S cimro si je najel manjše stanovanje, kmalu je našel tudi zaposlitev v bližnji trgovini, zdelo se mu je, da mu je nekako uspelo. Imel je dobre odnose s sosedi, pekom, gospo iz trafike, lastnikom bara, prodajalci na stojnicah. Trgovino, kjer je delal, so morali zapreti, ker je lastnik hišo prodal, najemnik pa se je upokojil. Christophe je verjel, da bo našel drugo službo, a tokrat ni imel sreče in se je moral izseliti iz stanovanja. Kljub priljubljenosti pri obrtnikih iz četrti mu, zaradi slabih izkušenj z brezdomci, nihče ni bil pripravljen dovoliti, da bi se začasno naselil v kaki kleti ali drugem pomožnem prostoru. Starejša gospa iz kondominija, kjer je prej stanoval, mu je dala na voljo dnevno bivanje v svoji kleti, celo uporabo električnega priključka, a vseeno ga je vsak večer prišla pospremit na cesto. Noči je sprva preživljal pred bari, nato pa vsepovsod, pozimi na rešetkah s toplim zrakom, poleti v parkih, v bližnjem gozdu ali na ulici. Imel je nekaj svojih stvari, med drugim računalnik in nekaj cedejev, začel jih je presnemavati in prodajati na nekakšni stojnici na pollegalni četrtni tržnici. Igral je na emocionalne note, tako je Portugalcem prodajal slabe kopije plošč Amalie Rodrigues, Arabcem branje korana in komaj prepoznavno glasbo Youssouja N'Dourja, zapitim lokalnim starkam Edith Piaf, Georgesa Brassensa in še marsikaj. A tudi ta "sreča" ni trajala dolgo, lastnica kleti je umrla, njeno stanovanje, ne pa tudi njene dobrote, so podedovali otroci, bivanja v kleti in presnemavanja cedejev je bilo konec. Od takrat živi na ulici (če še?), prosi za denar in se razen drobnih darov dobrih ljudi in družbe mešanca ničesar več ne veseli. Psa ima tako kot številni francoski brezdomci zato, da ga, če pride navzkriž z zakonom, ne morejo zapreti (ker psa pač ni mogoče zapoditi ali stlačiti v prepolne pasje azile), in zato, "ker tudi pes nima kje bivati, kaj jesti, lahko pa vsaj skupaj smrdiva".

Tudi odločitev Augustina Legranda, da bo pomagal brezdomcem, in zamisel za ustanovitev organizacije Les enfants de Don Quichotte sta dozoreli ponoči, ko njegova zdaj dveletna hči ni in ni zaspala in se je z njo sprehajal po ulicah 10. pariškega okrožja. Igralca, ki je to postal precej pozno, prej pa je magistriral iz davčnega prava, so nočna srečanja in pogovori z brezdomci tako ganili, da je moral ukrepati. Sam pravi, da od nekdaj ni prenašal nikakršne avtoritete in da je moral vedno do konca. Njegova mama, ki jo ta hrust še vedno kliče "moja mamica", pravi, da ljudem, kot je njen sin, preprosto moraš pomagati v doseganju ciljev, saj jih sicer tako ali drugače dosežejo brez tebe. Ko so ob Saint-Martinu postavili šotore, se je sam naselil v enega od njih, nanj izobesil velik napis "SDF" in z brezdomci vztrajal v, na srečo, ne prehudi zimi. Dajal je intervjuje, bil na voljo vsem in vsakomur, najpogosteje z mobilnikom, saj je neprestano komuniciral s podobnimi organizacijami in vladnimi službami. Don Kihotovi otroci so podobne kampe postavili in jih še postavljajo v drugih francoskih mestih, lokalnim županom grenijo življenje in zagrenjenim delijo srečo. Čeprav so za zdaj pod streho spravili le peščico tistih najbolj pomoči potrebnih, so edini, ki niso nič obljubljali, le prijeli za delo.