Levica ne nasprotuje globalizaciji

Zahodna družba se razglaša za izjemno civilizirano in napredno, v kateri živijo razsvetljeni potrošniki. A če si stvari pogledamo bližje, vidimo, da je nekaj s to sliko hudo narobe. Kaj je tisto, kar ruši idealizirano predstavo o naši družbi?

Če preučimo stopnje tesnobe, stresa, depresije, nespečnosti, naraščajoče odtujenosti med ljudmi, vidimo podobo družbene pokrajine, ki se razkraja pred našimi očmi zaradi vseh pritiskov, izhajajočih iz pomanjkanja smisla. Naša družba postaja vse bolj tehnološka, torej vse manj človeška, hkrati pa smo priča izjemno hitremu uničevanju fizičnega okolja okoli nas. Gre za izjemne patološke procese in seveda so ti še najočitnejši v najrazvitejših državah, kot so denimo Združene države Amerike in Japonska. Tam vidite stvari, ki so preprosto neverjetne, vendar postajajo vse bolj normalne, in to je zastrašujoče. Človek se potem vpraša, kdaj se bo vse to preneslo v politično zavest, ko bo prišlo v poštev vprašanje: kaj je to napredek, prosveta, sodobnost? Ta vprašanja, ki zadevajo množično družbo, že poznamo; knjižnice so polne literature. Morda bi zdaj morali preiti k vprašanju konca te družbe, preden od nje ne ostane prav nič drugega kot popolna dehumanizacija in uničenje naravnega sveta.

Veljate za enega največjih kritikov tehnološkega napredka in tehnologije nasploh. Če takoj preideva k bistvu, katera je največja iluzija, ki jo imajo ljudje glede tehnologije?

Največja iluzija je najbrž ta, ki se pojavlja predvsem na urbaniziranih območjih, da je tehnologija nevtralna, value-free, da iz nje ni mogoče delati politike, torej da je pomembno zgolj to, kako jo uporabljamo. Po mojem je veliko pravilneje, če povemo, da tehnologija odseva vladajoče vrednote in izbire. Tako je vedno bilo. Tehnologije ni mogoče ločiti od družbene moči in na osnovi razvitosti ter usmerjenosti tehnologije lahko preučimo značilnosti določene družbe, tudi njene vrednote.

Današnja tehnologija nam vsiljuje neosebnost, hladnokrvnost, oddaljenost, nadzor strokovnjakov, izumetničenost. Neverjetno je, da ljudje načeloma o tem nočejo razpravljati. Vendar bi se morali vprašati, zakaj sistem nenehno ponavlja, da bo svoje številne probleme reševal s še več tehnologije, in to naj bi pač vsi morali sprejeti za dano, čeprav problemi pravzaprav izhajajo iz te tehnologije. Nenehno nam obljubljajo rešitve, a stvari se že dalj časa samo slabšajo. Ne moremo se več izogibati pojmom, kot je dehumanizacija. Naj dam klasičen primer iz ameriških medijev: nedavno je neki časnik poročal o prednostih žalovanja prek spleta, ker lahko tistim, ki so izgubili bližnjega, pošljemo elektronsko pošto s sožaljem. Še o nečem se splača razmisliti: tisti, ki zatrjujejo, da je tehnologija nevtralna hkrati trdijo, da je pozitivna, to dvoje pa se v celoti izključuje. A če za nekaj prvenstveno trdite, da je nevtralno, potem ste se že na začetku znebili večine kritik.

Ko kritizirate sodobno družbo/civilizacijo, pogosto uporabljate besedo Stroj. V tem vidimo vzporednice med vašim pojmovanjem družbe in Debordovim Spektaklom (La Societe du spectacle, 1967). Gre za podobno kritiko?

Tudi sam bi rad videl, da bi bilo tako, toda pošteno povedano, Debordova situacionistična teorija je preveč marksistična, zato mislim, da Guy Debord takrat, ko je napisal Družbo spektakla, ni kazal preveč zanimanja za tehnologijo ... Poleg tega se v tistih letih skorajda ni govorilo o okoljevarstveni krizi, torej to takrat ni bila preveč uporabna tema. Glavna razlika med situacionisti in anarhoprimitivisti je v tem, da so se situacionisti zavzemali za organizacijo delavskih svetov in samoupravljanja v tovarnah, za nas pa sta dejansko vprašljivi celotna industrija in industrijska proizvodnja.

Prej ste omenili, da bi morali preiti k vprašanju konca te družbe. Kako si torej anarhoprimitivisti predstavljate konec sodobne družbe?

Seveda kaj takega ni mogoče čez noč. Nekateri ljudje imajo glede anarhoprimitivizma v glavi karikaturo, češ da bi anarhoprimitivisti radi, da bi vsi v mestih umrli, da bi lahko preostali nato pobegnili v nekakšen Raj. Seveda to ni mogoče in na kaj takega ne smemo gledati kot na popolno rešitev problema.

A če bomo kot civilizacija nadaljevali v tej smeri skupaj z vsemi katastrofalnimi učinki, je jasno, da bo enkrat v prihodnosti sledilo množično izumrtje. K temu ne težimo navadni ljudje, temveč prevladujoči sistem. Zato obstaja potreba po drugi poti in morali bi se začeti pogovarjati o tem, kako se spoprijeti s tem umetnim svetom, ki zahteva tako visok smrtni davek, namesto da preprosto rečemo 'večina nas bo umrla'. Takšno razmišljanje namreč prav tako zatira pot do pravih vprašanj, ki si jih moramo postavljati.

Anarhoprimitivisti se pri teorijah idealne družbe precej opirate na arheološka in antropološka raziskovanja t. i. primitivnih družb, ki v nekaterih delih sveta, kot je splošno znano, še vedno obstajajo. Katere so najpozitivnejše stvari, ki jih prepoznate v teh skupnostih v primerjavi s sodobno družbo?

Ena izmed pomembnejših tem, ki se tu vzpostavljajo, je prav vprašanje same skupnosti. Verjetno je le v manjših, lovsko-nabiralskih plemenih možna osebna, neposredna komunikacija med ljudmi, v milijonskih družbah pa je nemogoče vzdrževati takšne vezi in nositi kolektivno odgovornost za slehernega posameznika. Zato nas še živeče primitivne skupnosti navdihujejo pri iskanju odgovorov na vprašanja, denimo: kaj smo ljudje počeli milijone let, preden smo začeli uničevati okolje in se organizirano vojskovati, kar je kroničen pojav pri vsaki civilizaciji že od samega začetka.

Zadnji čas smo priča, verjamem, da v splošno dobro vseh, temeljnim premikom v razmišljanju znotraj antropologije in etnografije. Ni še tako dolgo, kar so ljudje v glavah nosili Hobbesovo predstavo krutega prazgodovinskega sveta, v katerem je bilo življenje težko in kratko, zdaj pa na podlagi neštetih dokazov vemo, da je bil ta svet veliko prijaznejši: ni bilo treba veliko delati, več časa je bilo na voljo za igro, ljudje so bili izjemno bolj enakopravni.

Poleg tega v svojem pisanju poudarjate, da smo ljudje dandanes odtujeni ne le drug od drugega, temveč tudi od svojih čutov. Izgubili naj bi bili čut za vonj, sluh, okus, gledanje, celo dotik. Kako to mislite?

Zaradi vse več neosebnega komuniciranja, izumetničenosti nasploh in ločitve od naravnega prostora okoli nas so naši čuti zagotovo izgubili ostrino. Ne verjamem, da gre tu za enosmerno cesto, ne trdim niti, da je to nekaj dokončnega, a ravno o tem je treba govoriti, namreč o ponovnem povezovanju s svetom okoli nas. Ne gre zgolj za čute; kdo pa še ima čas uživati v sončnem zahodu ali nočnem nebu, pa pustimo ob strani to, da ga iz večjih mest niti ne moreš več dobro videti ... Izgubili smo tisto, v čemer smo nekoč uživali; sliši se nekako hipijevsko, vendar ni. V Afriki obstajajo plemena, katerih pripadniki vidijo Jupitrove lune brez teleskopov, njihovi čuti so še vedno izjemno izostreni, zato so tudi oni sami veliko bolj povezani s svetom kot mi.

Kdaj se je začel odmik od naravnega sveta k umetnemu?

Kar se tega tiče, je še vedno veliko ugibanj, vendar nekakšen konsenz že obstaja, namreč da sta odločilno vlogo odigrali delitev in nadaljnja specializacija dela, ki sta kot socialna dejavnika privedli do ustvarjanja družbene moči in razvrednotenja sistema enakopravnosti. To se je seveda dogajalo že davno, vsekakor veliko pred pojavom družb tehnološkega napredka. Z jasno delitvijo in specializacijo dela je prišlo do t. i. udomačitve, stalne naselitve in s tem, kot rečeno, do družbenih razlik med ljudmi in do prvih poskusov nadzorovanja narave, namesto da bi še naprej poskušali živeti znotraj nje. Takoj zatem smo seveda dobili prve civilizacije.

Veliko se ukvarjate tudi s človekovim uničevanjem narave in tu so verjetno negativni učinki tehnologije še najočitnejši in s tem najbolj znani širši javnosti. Vzemimo za primer tako imenovano zeleno revolucijo iz druge polovice 20. stoletja, ki naj bi odpravila lakoto v svetu. Povsem je propadla. Zdaj nam z istim izgovorom tehnologija ponuja biotehnološko revolucijo. Kako gledate na to?

To je že izjemno dobra razlaga sama po sebi. Zdaj jasno vidimo vedno več pozivov k uvajanju monokultur, k vedno bolj industrializirani proizvodnji hrane in vse to je zgolj repriza tako imenovane zelene revolucije s še globljo kolonizacijo naravnega sveta. Gre za ponavljanje enake katastrofe, s tem da bodo tu posledice še veliko hujše. Stvari pa so že sedaj izjemno problematične, tudi če ne upoštevamo vplivov na naravo.

Denimo?

Za začetek, stičišča političnih iger z interesi velikega kapitala ne bi mogla biti očitnejša. Na primer, prisilne selitve malih kmetovalcev z njihove zemlje v velemesta po vsem svetu, medtem ko velike korporacije povsem iracionalno vztrajajo izključno pri gojenju monokultur. Mogoče se vam bo zdel zanimiv podatek, da povprečna razdalja, ki jo hrana prepotuje do ameriškega potrošnika, presega 3000 kilometrov. To je noro, vendar globalni sistem to zahteva in tu gre za delitev dela na mednarodni ravni. Treba je torej poudariti, da trošimo ogromno energije, da nazadnje dobimo v roke hrano, ki sploh nima več okusa.

Monokulturo, če naj jo tako označimo, zaznavamo tudi pri urbaniziranem življenju. Vzemimo za primer mlade ljudi, ki se vse bolj množično oblačijo po t. i. zadnji modi, to pa jim vsiljuje zvezdniška pop kultura prek posrednikov, med katerimi najbolj izstopa MTV. Na misel pride napad klonov. Bi lahko rekli, da je Spektakel oziroma Stroj najprej ustvaril Kena in Barbiko ter ju potem naučil peti in plesati?

Natančno tako, dobro povedano. To vidimo v vseh večjih mestih, namreč da se ljudje oblačijo enako, gledajo iste televizijske programe in tako naprej. Vse to se dogaja neverjetno hitro. Če spet pogledamo sam proces industrializacije, recimo na Kitajskem, moramo zraven upoštevati še to, da se skupaj z njo in z enako hitrostjo razvijata množična potrošnja in kultura. Deset največjih nakupovalnih središč na svetu je prav na Kitajskem. To je dober dokaz, da ne moremo govoriti o nikakršnih tradicionalnih razlikah. Množično proizvodnjo spremljajo množična potrošnja, standardizacija, totalizacija našega globalnega sveta in še bi lahko naštevali.

Vse to seveda vodi v kolektivno apatijo, vendar sočasno vidimo tudi tokove, ki našo družbo počasi, a zanesljivo spreminjajo v družbo strahu. Dejansko prodajajo strah na globalni ravni in tudi to je globalizacija. Zakaj?

Gre za spektakularizacijo vseh možnih groženj. Vedno več strahu je prisotnega okoli nas, vojna proti terorizmu temelji na strahu. Znano je, da je strah eno izmed glavnih sredstev nadzora, najverjetneje že od samih zametkov prvih civilizacij. Poleg tega smo po 11.9.2001 v ZDA priče izsiljevanju v pogledu družbenega nadzora nad posameznikom, ki se mora odločiti, ali naj se počuti varnejšega ali ne. In ker so ljudje prestrašeni, izberejo varnost, torej nadzor, ki ga uveljavlja tehnologija.

Vprašanje pa je, koga to sploh še moti. Levico? Ne, levica ne nasprotuje globalizaciji. Zavzema se za nekakšne majhne reforme, sicer pa globalizacijo sprejema kot nekaj neizbežnega ali celo kot nekaj pozitivnega. Ne ponuja nobene resnične alternative, in to se mi zdi osupljivo. Tega vidim vedno več in več. Recimo Noam Chomsky. Govori o življenjskih standardih, pri čemer se zavzema za še več industrializacije, še več tehnologije. Neverjetno! Kljub temu ga imajo ljudje za radikalnega, za anarhista.

Vi sami pripadate struji tako imenovanega postanarhizma. Za kaj gre pri njej? Za še eno obliko 'predalčkanja' ali za kaj več?

V bistvu gre za še vedno ne povsem pojasnjen pojem, vsaj v Ameriki, kjer nasploh vsi anarhisti dandanes radi trdijo, da so postlevičarji. Pa sindikalisti in komunisti. A kar je še zanimiveje, je to, da vse več anarhistov nasprotuje civilizaciji. Očitno gre za nekakšno novo nagnjenje, ki iz ameriškega anarhističnega gibanja izriva klasično, razredno omejeno miselnost. Pomembno je predvsem, da svoje sile usmerimo proti današnji levici, ki se zavzema za globalizacijo in množično družbo. Osebno takoj povem, da sem protilevičarsko usmerjen.

Mimogrede, kakšno je vaše mnenje o gibanju Rainbow, ki nekako spominja na hipijevske komune iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja? Vse so seveda kmalu propadle, ker so mestni otroci uvideli, da le ne znajo pridelovati poljščin.

Ne vem veliko o tem gibanju, vendar so hipiji, ni jim do nasilja, nočejo se vključevati v politične upore, so pasivni. V Ameriki smo presenečeni nad tem, kako se je Rainbow razširil, a zadnje čase vključuje tudi radikalnejše elemente.

Po demonstracijah proti zasedanju Svetovne trgovinske organizacije leta 1999 v Seattlu ste postali tarča medijskega zanimanja.

Mediji so v bistvu pravilno ugotovili, da so bili protestniki, ki so uničevali prostore korporativne lastnine v središču Seattla, anarhisti. Seveda se je na to dogajanje dalo gledati z več vidikov. Nekateri smo vedeli, da takšne stvari privlačijo medije, a glavni skupni imenovalec vseh vprašanj je bil: zakaj ljudje to počnejo? Seattle smo izkoristili za to, da smo medijem pojasnili naša stališča, a to so nam nekateri anarhisti celo zamerili. Z mediji, pravijo mnogi med njimi, naj se sploh ne bi pogovarjali ...

Do katere točke je torej nasilje sprejemljivo?

Odvisno od situacije. A nekaj je treba takoj povedati: vi govorite o nasilju, toda zame uničevanje lastnine ni nasilje. Uničevanje nepremičnine ni isto kot nasilje nad živim bitjem. To stališče bodo vaši bralci lažje razumeli, če bodo denimo preučili delovanje skupine Earth Liberation Front, ki do zdaj še ni nikogar ranila, kaj šele ubila. So pa ljudje, ki konstantno lepijo oznako 'nasilno' na vse početje, za katerega so prepričani, da ne spada v to družbo. Vse, kar vam policist prepove na demonstracijah, ima to oznako. A če niste pripravljeni niti na uničevanje lastnine, potem ste že njihovi, igrate po njihovih pravilih.

Vprašajmo se še: kaj pa nasilje, ki ga ta družba izvaja nad posamezniki vsak dan? Živimo v viharju nasilja, pa vendar mediji obračajo stvari tako, da se ti nazadnje zdi, da nasilje prihaja zgolj od anarhistov.