Nadina Štefančič

  • Nadina Štefančič

    22. 11. 2019  |  Mladina 47  |  Kultura

    Zadnji cisspolni moški v vlogi transspolne ženske

    »Praviš, da se boš zdaj ves čas oblačil v žensko?« Sarah (Amy Landecker) vpraša očeta Morta Pfeffermana (Jeffrey Tambor) v prvi sezoni spletne serije Transparent. »Ne, ljubica ... vse življenje sem se preoblačila v moškega,« odgovori Mort, judovski intelektualec, ko poskuša svojim trem otrokom razložiti, da je pravzaprav Maura, transspolna ženska.

  • Bolhača

    TV-serija Fleabag britanske avtorice Phoebe Waller-Bridge bi lahko tudi pogorela. V scenarističnem rokavu ne skriva preverjenih trikov. Protagonistka Fleabag (igra jo Phoebe Waller-Bridge), kar lahko poslovenimo z Bolhača, je približno 30-letna punca, ki jokavega fanta vara s specialistom za analni seks. Čez dan v Londonu vodi propadajočo kavarno, okrašeno s slikami morskih prašičkov, zvečer pa masturbira na govore Baracka Obame. Njena najboljša prijateljica Boo (Jenny Rainsford) je umrla v kolesarski nesreči, v katero je zapeljala nalašč. Hotela se je poškodovati, da bi se zasmilila fantu. Oče Bolhači in njeni sestri Claire (Sian Clifford) po mamini smrti kupuje vstopnice za feministična predavanja, na katerih med drugim edini dvigneta roko, ko predavateljica vpraša, kdo v dvorani bi zamenjal pet let svojega življenja za popolno telo. »Slabi feministki sva,« z nasmehom komentira Bolhača.

  • Nadina Štefančič  |  foto: Uroš Abram

    7. 2. 2019  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Portret

    Eva Mlinar, vizualna umetnica

    Sredi devetdesetih je šel pisatelj Vid Pečjak na turnejo po osnovnih šolah: obiskoval je ure likovnega pouka in izbiral risbe, ki bi ilustrirale ponatis njegove knjige Drejček in trije Marsovčki. Ena izmed mladih zmagovalk natečaja je bila Eva Mlinar (1985), ki jo je risanja kot deklico učila že babica, mojstrica poslikave na kamniške majolike. Za nagrado je dobila polno košaro Kraševih sladkarij in svoje prve objavljene slike. Takrat se je odločila, da bo ilustratorka.

  • Nadina Štefančič  |  foto: Uroš Abram

    5. 10. 2018  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Portret

    Doroteja Nadrah, igralka

    Končno smo dobili skupinski portret mlade igralske generacije. Zanj so letos poskrbeli filmi Ne bom več luzerka, Posledice in Zgodovina ljubezni. Generacija, ki je čakala svoj veliki plan, ga je vendarle dobila. Ko mi Doroteja, glavna igralka Zgodovine ljubezni, drugega celovečerca Sonje Prosenc, prejemnika posebne omembe žirije na pomembnem festivalu v Karlovih Varih, zatrdi, da »mladi ne bomo postali živ in aktiven del družbe šele pri tridesetih«, misli resno. Pri 23 letih ( je letnik 1994) ima za sabo 13 filmskih vlog. In tako zrelo, kot gleda z velikih platen, tudi dojema svoje delo. Pravi, da moraš vedeti, kdo si, se s tem sprijazniti, to ceniti in razvijati, ker preprosto »nikoli ne moreš biti boljši, kot si v tistem trenutku«. Igra je bila zanjo v začetkih, v plesnih predstavah Mojce Horvat in v Šolski impro ligi na ljubljanski Gimnaziji Bežigrad, res le igra, zadnja leta pa začenja razumeti, da ima igranje tudi družbeno moč, ker lahko govori o zares pomembnih, pogosto zamolčanih stvareh.

  • Konec komedije

    Hannah Gadsby (letnik 1978) je edina komičarka, ki je po vsem svetu zaslovela s trenutkom, ko je napovedala slovo od komedije. Njen poslednji standup šov Nanette je takoj pobral več nagrad, ponovila ga je še več kot 250-krat na odrih in neštetokrat v televizijskih repetejih, saj ga je letos poleti odkupila mastodontska spletna videoteka Netflix. Gadsbyjeva v njem uprizori linč komedije, obenem pa s parolo »strah me je, če sem edina ženska v sobi, polni moških«, zareže v zeitgeist novega sveta v tranziciji po gibanju #JazTudi.

  • Nadina Štefančič  |  foto: Uroš Abram

    10. 8. 2018  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Portret

    Agata Tomažič, piska

    Začelo se je kot nesporazum, kaj je novinarstvo. V novinarskem krožku na ljubljanski OŠ Riharda Jakopiča so namreč pisali domišljijske spise. Ko se je po poljanski gimnaziji vpisala na študij novinarstva in francoščine, še vedno ni vedela, da je v dnevnem novinarstvu bolj od veščine pisanja pomembna veščina pridobivanja informacij. Ona pa je hotela samo to, pisati, kar primerja s treniranjem športa ali igranjem inštrumenta. »Če klavirja ne igraš nekaj ur na dan, ti prsti zakrnijo. Pri pisanju je prav tako – brez treninga ti zakrni veščina iskanja prave besede.« Kljub vsemu trudu obstaja ena beseda, ki je še vedno ni našla. Lep izraz za pisočega, kakor je writer v angleščini. Pisko je »hecno izgovoriti«, pisateljica pa ji zveni »pretenciozno«. Agata (1977) je tako danes piska v iskanju boljše besede.