Bolhača

TV-serija z ženskim podpisom

TV-serijo Fleabag je Phoebe Waller-Bridge (na fotografiji) ustvarila po svoji istoimenski monodrami, za katero je bila leta 2013 nagrajena na edinburškem mednarodnem festivalu Fringe.

TV-serijo Fleabag je Phoebe Waller-Bridge (na fotografiji) ustvarila po svoji istoimenski monodrami, za katero je bila leta 2013 nagrajena na edinburškem mednarodnem festivalu Fringe.

TV-serija Fleabag britanske avtorice Phoebe Waller-Bridge bi lahko tudi pogorela. V scenarističnem rokavu ne skriva preverjenih trikov. Protagonistka Fleabag (igra jo Phoebe Waller-Bridge), kar lahko poslovenimo z Bolhača, je približno 30-letna punca, ki jokavega fanta vara s specialistom za analni seks. Čez dan v Londonu vodi propadajočo kavarno, okrašeno s slikami morskih prašičkov, zvečer pa masturbira na govore Baracka Obame. Njena najboljša prijateljica Boo (Jenny Rainsford) je umrla v kolesarski nesreči, v katero je zapeljala nalašč. Hotela se je poškodovati, da bi se zasmilila fantu. Oče Bolhači in njeni sestri Claire (Sian Clifford) po mamini smrti kupuje vstopnice za feministična predavanja, na katerih med drugim edini dvigneta roko, ko predavateljica vpraša, kdo v dvorani bi zamenjal pet let svojega življenja za popolno telo. »Slabi feministki sva,« z nasmehom komentira Bolhača.

Fleabag, danes eden najbolj priljubljenih in nagrajevanih sitkomov, včasih žanrsko označen tudi kot tragikom, je dokaz, da živimo v najboljših časih za televizijo, še posebno za televizijo z ženskim podpisom. Ta je čez male zaslone 20. stoletja šinil le izjemoma, tako rekoč nikoli. Morda edini uspeh sta v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja doživela sitkoma Zlata dekleta TV-avtorice Susan Harris, zabava z upokojenkami, in šov Roseanne Barr, ki ga je poimenovala po sebi, hommage predmestnemu dolgčasu. Vse druge ikonične serije z ženskimi liki v središču, od Mary Tyler Moore Show in Ally McBeal do Felicity in Buffy – Izganjalke vampirjev, so ustvarili moški. Med neikoničnimi serijami ni bilo avtoric nič več.

Enaindvajseto stoletje je žensko avtorstvo TV-serij iz nišnega izdelka spodvilo v mainstream. Televizija je razpustila kult avtorja in serije smo nehali soditi po tem, da jih ustvarjajo ženske. Bolj jih definirata žanr in kakovost kot pa presenetljivost in redkost podatka, da za kreacijo stojijo avtorice, kot so Shonda Rhimes (Talenti v belem, Škandal), Amy Sherman-Palladino (Midve z mamo, Čudovita ga. Maisel), Jenji Kohan (Gandža, Oranžna je nova črna), Jill Soloway (Transparent, I Love Dick), Sarah Gertrude Shapiro (UnReal) in druge. Še več, ustvarjalke v svojih serijah tudi igrajo, so režiserke in producentke. Trendu lahko sledimo od tesnobnih Punc Lene Dunham, zadetih Ilane Glazer in Abbi Jacobson v Broad Cityju, izmučene Pamele Adlon v Boljših stvareh, živčne Tine Fey v 30 Rock, Nore bivše punce Rebecce Bunch, Negotove Isse Ray in vrste drugih.

Ženske so pograbile ponudbo takoj, ko jim je bil odmerjen košček primetima. Zlata dekleta so leta 1985 spregovorila, kot da se ne bojijo nikogar. Razgovorila so se o porokah istospolno usmerjenih, oskrbi starejših, diskriminaciji ljudi, okuženih z virusom HIV, ameriški politiki priseljevanja in evtanaziji. Istega leta se je v Londonu rodila njihova duhovna dedinja Phoebe Waller-Bridge: tudi njeni liki govorijo, kot da jih ni strah. Po literarni predlogi Luka Jenningsa je ustvarila prvo sezono vohunskega trilerja Ubij Eve in je avtorica dveh izvirnih TV-serij, poleg Fleabaga še Crashinga (v obeh igra glavno vlogo). Njena prva sezona serije Ubij Eve je bila lani nominirana za devet emmyjev, tudi za najboljšo dramsko serijo, letošnja druga sezona Fleabaga pa je nominirana za 11 emmyjev, tudi za najboljšo komično serijo in za najboljšo igralko – Phoebe Waller-Bridge. Letos je prav ona načela nedotakljivo moškost s soavtorstvom scenarija za 25. film o Jamesu Bondu, No Time to Die.

Bolhača je vzdevek, ki ga je Phoebe Waller-Bridge dobila v otroštvu. Vzdevku primerno ji dolgo ni kazalo najbolje. Po študiju dramske igre ni dobivala vlog in morda bi tako tudi ostalo, če ne bi na robu obupa spoznala režiserke Vicky Jones, s katero sta postali soustvarjalki in najboljši prijateljici. Leta 2013 sta naredili predstavo, monodramo Fleabag. Phoebe Waller-Bridge je po naročilu mreže BBC3 svojo dramo leta 2016 spremenila v šestdelno serijo, ki jo je odkupila ameriška platforma Amazon Prime. Tri leta kasneje so jo prepričali, naj naredi drugo sezono. Novembra izide še istoimenska knjiga.

Serija Fleabag je pravzaprav zmes feministične jeze in divjih frustracij ob omejitvah, ki jih družba postavlja mladim ženskam, še preden se lahko odločijo, kdo in kaj so.

»Kako si upam? Kdo sem jaz, da lahko napišem zgodbo?« opisuje Phoebe začetke pisanja. Ozirala se je za dovoljenjem, razlogom, ki bi razelektril strah pred mogočim sovraštvom občinstva in kritikov. Obrat, ki ga naredi Bolhača, je formula, ki jo poznamo že iz serije Punce, kjer glavna junakinja Hannah (Lena Dunham) pove, da je nihče ne bi mogel sovražiti bolj, kot sovraži sama sebe. Ravno to postane umetniško dovoljenje. Bolhača reče podobno: »Imam grozen občutek, da sem pohlepna, perverzna, sebična, apatična, cinična, pusta, moralno bankrotirana ženska, ki si niti feministka ne more reči.« Vam na misel pride kaj hujšega? »No,« ji ob tem reče oče (Bill Paterson), »vse to imaš po mami.«

S tem priznanjem nam lahko začne Bolhača pripovedovati. Z nami govori neposredno, s prebojem četrte stene non-stop izginja iz siceršnjega dogajanja v pogovor s kamero. Zdi se, da smo njeni zaupniki, a na koncu prve sezone postane jasno, da je govorila sebi, le odmevalo je v našo smer. S posmehljivim, neusmiljenim notranjim glasom je poskušala preglasiti občutek krivde za prijateljičino smrt. V drugi sezoni se četrta stena odpre navzven, njen opotekavi glas se odbije od nas in pristane v ušesih »vročega duhovnika« (igra ga Andrew Scott, bolj znan kot Moriarty iz serije o Sherlocku), v katerega se Bolhača zaljubi.

Ameriški sitkom Zlata dekleta z igralkami Beatrice Arthur, Betty White, Rue McClanahan in Estelle Getty v glavnih vlogah je male zaslone prežemal sedem sezon, med letoma 1985 in 1992.

Ameriški sitkom Zlata dekleta z igralkami Beatrice Arthur, Betty White, Rue McClanahan in Estelle Getty v glavnih vlogah je male zaslone prežemal sedem sezon, med letoma 1985 in 1992.

Prva sezona zasipa s konci ljubezni, v katerih se besede razlomijo pri vhodnih vratih, ko nekdo nepreklicno odhaja, druga sezona pa je ponovno vstajenje romantike: dati, česar nimaš, želeti vse in zahtevati nič. Serija ne poskuša rehabilitirati katoliškega duhovnika kot spolnega bitja, niti podvreči urbane (slabe) feministke verskim obredom, ki bi jo rešili vsega hudega. Namesto tega ju, anonimna lastnika zanemarjenih src, zgodba pušča sama v sobi, na prižnici, ulici in avtobusni postaji, da bi se pred nami iz vrveža zadrege iztisnilo njuno drhtenje. Ob duhovnikovem stavku »poklekni« se nepripravljeni zazremo globoko v lastno kulturo – dobra umetnost tudi iz najočitnejših punchlinov privleče vedno nove pomene. Trenutki zaljubljanja so bolj nadsvetni in iztrgani iz profanosti vsakdanjika kot katerakoli religija, ideologija, prepričanje ali duhovna praksa.

Sunkovitost, s katero si je občinstvo prisvojilo Bolhačine ihte, poraze, spolne želje, skrbi in tudi oblačila, izrisuje prazno mesto, ki je na TV-sporedih dolgo čakalo, da ga naseli bolšji ženski podpis.

Serija Fleabag svojih likov nikoli ne obsoja, čeprav so vsaj tako bolhačasti kot protagonistka. Njeno mačeho igra oskarjevka Olivia Colman, psihoterapevtko irska mojstrica igre Fiona Shaw, z menstrualnim manifestom pa postreže Kristin Scott-Thomas v vlogi poslovne ženske Belinde, ki med drugim slavi menopavzo kot najlepši dogodek v življenju ženske: pove, da takrat namesto poslovne ženske postaneš poslovna oseba. »Ženske se rodijo z vgrajeno bolečino,« pravi v najodmevnejšem monologu druge in tudi zadnje sezone. »Vse življenje jo nosimo v sebi. Moški je ne. Morajo jo poiskati. Vse te bogove in demone si izmislijo zato, da se lahko počutijo krive.«

Phoebe Waller-Bridge je kot izvirna Bolhača in brezposelna igralka na začetku ustvarjanja Fleabaga mislila, da je možnost za uspeh neznatna. Danes je nemogoče priti do vstopnic za ponovitve odrske različice, pa tudi obleke, ki jih nosi v seriji, so povsem razprodane (oboževalke so na spletu hitro ugotovile, kje jih kupiti). V enem od intervjujev pravi, da je serija Fleabag pravzaprav zmes feministične jeze in divjih frustracij ob omejitvah, ki jih družba postavlja mladim ženskam, še preden se lahko odločijo, kdo in kaj so. Sunkovitost, s katero si je občinstvo prisvojilo Bolhačine ihte, poraze, spolne želje, skrbi in tudi oblačila, izrisuje prazno mesto, ki je na TV-sporedih dolgo čakalo, da ga naseli bolšji ženski podpis. Ko se Bolhača na otožnem koncu serije ob spremljavi skladbe This Feeling skupine Alabama Shakes z nami še zadnjič zavezniško spogleda, se poslovi od TV-zgodovine, ki ni prenesla srečanja z žensko bolečino. Phoebe Waller-Bridge še zdaleč ni slaba feministka.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.