Nadina Štefančič  |  foto: Uroš Abram

10. 8. 2018  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Portret

Agata Tomažič, piska

... v iskanju boljše besede

Začelo se je kot nesporazum, kaj je novinarstvo. V novinarskem krožku na ljubljanski OŠ Riharda Jakopiča so namreč pisali domišljijske spise. Ko se je po poljanski gimnaziji vpisala na študij novinarstva in francoščine, še vedno ni vedela, da je v dnevnem novinarstvu bolj od veščine pisanja pomembna veščina pridobivanja informacij. Ona pa je hotela samo to, pisati, kar primerja s treniranjem športa ali igranjem inštrumenta. »Če klavirja ne igraš nekaj ur na dan, ti prsti zakrnijo. Pri pisanju je prav tako – brez treninga ti zakrni veščina iskanja prave besede.« Kljub vsemu trudu obstaja ena beseda, ki je še vedno ni našla. Lep izraz za pisočega, kakor je writer v angleščini. Pisko je »hecno izgovoriti«, pisateljica pa ji zveni »pretenciozno«. Agata (1977) je tako danes piska v iskanju boljše besede.

V pisanju se je začela uriti konec 90. let na Delu. Kot študentka je v času Natovega bombardiranja Beograda prevajala agencijske vesti, ki so jih pošiljali srbsko-hrvaško pišoči dopisniki zadnjo uro ali dve pred oddajo časopisa v tisk. Po 60 vrstic vojnih novic je včasih prevedla v 40 minutah. Kadar je delo končala predčasno, je vedno »kucala« dalje. Najraje je pisala svoje verzije člankov. »S stvarmi, ki bi se zgodile tako, kot bi bilo všeč meni.« Njeni fakenews članki so prerasli v kratke zgodbe. Iz rumenih časopisov je rezala naslove in pod njimi pisala zgodbe, nepovezane z naslovom. Hotela je pokazati, da objektivnost v novinarstvu ne obstaja. »Koliko skreneš, je tvoja osebna odločitev.« Zgodbe je prijateljem podarjala za novo leto in rojstni dan, sinu prijateljice Jelke Ciglenečki, urednice pri Založbi Goga, pa napisala pravljico. Ta jo je navdušeno vprašala: »Imaš še kaj takšnega?« in kmalu je izšla zbirka kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki.

Pripovedovanja zgodb se je nalezla od staršev. Dom opisuje kot okolje brez prisil, z veliko živalskimi družinskimi člani s človeškimi imeni, kot je bil zajec Taras. Kadar je zbolela, ji je mama pripovedovala zgodbe o virusih in bakterijah, ki odložijo prtljago v organizmu in se udomačijo. »Ko vzameš zdravilo, morajo spakirati svoje stvari in odpotovati. To sem si živo predstavljala in sočustvovala s povzročitelji, ki so morali oditi.«

Kot liki iz maminih zgodb je morala Agata leta 2016 spakirati kovčke in oditi – z Dela. Že leta 2001, ko so jo zaposlili, je vedela, da so zlata leta za tiskane medije minila. V štirinajstih letih dela je obredla mnogo nadstropij in redakcij, nazadnje je bila del uredniške ekipe Pogledov. A novinarstva ne pogreša, še posebno, ko se spomni na vsakokratni reality check v tujini. Ko je leta 2005 tik pred referendumom o evropski ustavni pogodbi v Franciji želela intervjuvati nekdanjega predsednika evropske komisije Jacquesa Delorsa, je mesece pisala sporočila njegovi tajnici. Kadar v Slovenijo pride znana oseba iz tujine, nad katero se zgrnejo mediji, še danes pomisli: »Reveži ubogi, vsi tisti novinarji, ki ga bodo moledovali za intervju. In celo če intervju uspe, je velika možnost, da bo intervjuvanec utrujen ali pa dolgočasen.« Novinarstvo je v svoj romaneskni prvenec Tik pod nebom (2017) vpletla skozi lik odgovornega urednika nekoč vplivnega časopisa. Prisega, da je povsem fiktiven.

Danes je piarovka ZRC SAZU, med novinarji znana kot avtorica duhovitih sporočil za medije. Z naslovi poskuša ohranjati »tanko mejo med neprimernostjo in smislom za humor«, čemur so sodelavci večinoma naklonjeni in ji tega ne zamerijo. Njen namen je seveda pritegniti pozornost novinarjev, saj dobro ve, kakšno gomilo PR-sporočil prejemajo vsak dan.

ZRC SAZU jemlje kot »pomanjšan svet, kar tudi je, z osemnajstimi inštituti in 250 raziskovalci«, svojevrstna raziskovalka pa je tudi sama – trenutno nabira gradivo za vodnik po največjih bizarnostih Istre, ki ga namerava izdati v samozaložbi skupaj s prijateljicami Tamaro Langus, Tejo Idejo in Milanko Fabjančič. V običajnih krajih išče čudaške in prezrte stvari, pa tudi čudovite železniške postaje. Pred tem »istrskim eksperimentom« je že izdala reportaže iz Pogledov, Sobotne priloge in zasebnih poti, zbrane v potopisni knjigi Zakaj potujete v take dežele?.

Komentarje svojih poti sproti objavlja na Twitterju, ki je zanjo »igrača, vaja v slogu in socialni laboratorij«, a se ga je dolgo bala in ogibala. Ne verjame namreč v državljansko novinarstvo. Poanta novinarja je, da je plačan iz neodvisnega vira, za objavami na družbenih omrežjih pa so pogosto interesi. »In še obrača se v grdo smer, v ksenofobijo in nestrpnost. Kup norcev je prilezlo izpod kamnov. Prej so bili v osami, zdaj pa so našli somišljenike, s katerimi zadovoljno debatirajo, da mogoče Zemlja res ni okrogla in da lahko še psi dobijo avtizem od cepljenja.« Včasih ji je dovolj iskanja besed in bi vse digitalno najraje ugasnila: »Koliko golobov pismonoš bi potrebovali, da bi razposlali vse te mejle? Bilo bi jih toliko, da bi zakrili nebo. Šele takrat bi dojeli, kakšne neumnosti si pošiljamo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.