Konec komedije

Standup šov Nanette avstralske komičarke Hannah Gadsby je že vse poletje eden največjih televizijskih hitov, sploh med tistimi s feministično vsebino

Hannah Gadsby v mikrofon med drugim rjove, da Amerika ne bi izvolila Trumpa, če bi komiki opravili svoje delo – če bi pravočasno zasmehovali pozicije moči.

Hannah Gadsby v mikrofon med drugim rjove, da Amerika ne bi izvolila Trumpa, če bi komiki opravili svoje delo – če bi pravočasno zasmehovali pozicije moči.
© Netflix

Hannah Gadsby (letnik 1978) je edina komičarka, ki je po vsem svetu zaslovela s trenutkom, ko je napovedala slovo od komedije. Njen poslednji standup šov Nanette je takoj pobral več nagrad, ponovila ga je še več kot 250-krat na odrih in neštetokrat v televizijskih repetejih, saj ga je letos poleti odkupila mastodontska spletna videoteka Netflix. Gadsbyjeva v njem uprizori linč komedije, obenem pa s parolo »strah me je, če sem edina ženska v sobi, polni moških«, zareže v zeitgeist novega sveta v tranziciji po gibanju #JazTudi.

Avstralska komičarska disidentka v Nanette najprej plaho zbada homofobno periferijo in LGBT-centralo in pove zgodbo o svojem lezbičnem coming-outu na deželi. Predstavi se nam kot nadzornica napetosti, ki jo odmerja in uravnava s šalami. Komedijo nato v 17. minuti pretrga s stavkom: »Moj najljubši komik je bil Bill Cosby.« Odpove se poklicnemu obvladovanju napetosti v dvorani – pusti, da se tenzija razlije in razrase brez nadzora. Zabrusi nam: »To je zadnja šala, ki jo dobite. Ne bom vam več pomagala.«

Na oder raje pripelje zgodovino umetnosti, ta »elitistični šport«, in ji priredi zaslišanje, na katerem slikarja Pabla Picassa posede ob Weinsteina, Cosbyja in druge umetnike, ki so ženske uniformirali kot »cvetlične vaze za tiče«. Nasproti jim postavi Van Gogha, ki bo očitno eden redkih preživel zgodovinsko sojenje moškemu slovesu, glavnemu obsojencu 21. stoletja. »Ti moški nadzirajo naše zgodbe,« ona pa bi svojo rada povedala prav – standup naracije so jo doslej le zamrznile v večni čas najstništva.

Odraščala je na Tasmaniji, kjer je bilo istospolno razmerje do leta 1997 kaznovano z zaporom. »Sedemdeset odstotkov ljudi, ki so me vzgojili in imeli radi, je bilo prepričanih, da so homoseksualci odvratni, podčloveški pedofili. Do takrat, ko sem ugotovila, da sem lezbijka, sem bila že homofobna. In to ni nekaj, kar lahko kar tako odklopiš.« Ko so jo zatem v najstniških letih pretepli in posilili, svojega odziva ni znala zapakirati drugače kot v samoponiževalno komiko. Rojeno iz vsem nam sistemsko vsajene homofobije, mizoginije in rasizma in iz prezirljivega pogleda nase skozi oči teh istih moških, ki so jo trpinčili. Do sedaj.

V mikrofon rjove, da Amerika ne bi izvolila Trumpa, če bi komiki opravili svoje delo. Če bi pravočasno zasmehovali pozicije moči, če bi namesto ikonizacije Monice Lewinsky skozi neskončno verigo šal smešili Billa Clintona. (Družbeno izločena Lewinskyjeva se je Gadsbyjevi za to javno zahvalila, Clinton pa je ravno prejšnji teden na pogrebu Arethe Franklin v prvi vrsti zadovoljno požiral s pogledi mlado pop pevko Ariano Grande.) Če je delo komedije podtikanje prevrata, strmoglavljenje strahu pred pozicijami moči, razbremenitev klišejev in stereotipov o marginalcih, v odnosu do žensk ni opravila svoje naloge.

Zato je Hannah Gadsby zelo jezna. Ko se po 12 letih nastopov pred nami izpuli iz davečega stiska sadistične družbe in se kot »zlomljena ženska na novo sestavi«, zaprepadena obstane pred lastnim besom. Prvič bi lahko govorila s pozicije moči, pa je za to preveč dostojna. Občinstvo bi rada povezala z domišljijo Johna Lennona, čuti pa samo bes. A občinstva ne želi združiti v jezi, kot ga je na začetku predstave s smehom. »To, da sem žrtev, ne pomeni, da je moja jeza konstruktivna,« pravi, ko se poslavlja.

Kriza komedije Gadsbyjeve je postweinsteinovska kriza ženskega pogleda nase, torej pogleda na prepihu zloma sistema neštetih mor, poniževalnih erekcij in kislih fantazij. In navsezadnje Hannah Gadsby še ni izrekla zadnje besede, samoukinitev je po množičnem odzivu in odmevu preklicala. Zdaj bi se sama sebi zdela nora, če bi nehala. Zato lahko upamo, da je Nanette le njen uvod v ženski prevzem diskurza o sebi – stran od falocentrične naracije, naprej od travme.

Televizijska oddaja:
Nanette
Kdo: Hannah Gadsby
Kje: Netflix

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.