Nadina Štefančič  |  foto: Uroš Abram

5. 10. 2018  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Portret

Doroteja Nadrah, igralka

... ki verjame, da morajo mladi sami govoriti svoje zgodbe

Končno smo dobili skupinski portret mlade igralske generacije. Zanj so letos poskrbeli filmi Ne bom več luzerka, Posledice in Zgodovina ljubezni. Generacija, ki je čakala svoj veliki plan, ga je vendarle dobila. Ko mi Doroteja, glavna igralka Zgodovine ljubezni, drugega celovečerca Sonje Prosenc, prejemnika posebne omembe žirije na pomembnem festivalu v Karlovih Varih, zatrdi, da »mladi ne bomo postali živ in aktiven del družbe šele pri tridesetih«, misli resno. Pri 23 letih ( je letnik 1994) ima za sabo 13 filmskih vlog. In tako zrelo, kot gleda z velikih platen, tudi dojema svoje delo. Pravi, da moraš vedeti, kdo si, se s tem sprijazniti, to ceniti in razvijati, ker preprosto »nikoli ne moreš biti boljši, kot si v tistem trenutku«. Igra je bila zanjo v začetkih, v plesnih predstavah Mojce Horvat in v Šolski impro ligi na ljubljanski Gimnaziji Bežigrad, res le igra, zadnja leta pa začenja razumeti, da ima igranje tudi družbeno moč, ker lahko govori o zares pomembnih, pogosto zamolčanih stvareh.

Obraz v tišino potisnjenih zgodb je postala že konec tretjega letnika gimnazije, ko je v Razrednem sovražniku Roka Bička nastopila v vlogi gimnazijke, ki se sooča s samomorom sošolke. Smrt bližnjih jo je zgodaj »zadela in razrukala« tudi v zasebnem življenju. Kasneje je odigrala še več vlog, ki pogled usmerjajo v tematike smrti in žalovanja. Svojih vlog pa se je vseskozi poskušala lotevati s spoštovanjem in radovednostjo do likov. »Vsakega človeka smrt bližnjega zadene nekje drugje.« Z vedno več vlogami se uči ločevati like od sebe in pridobiva distanco do igre. Včasih se še »zaleti vase«, a vedno manj. Tudi teksta ne poskuša prilagajati nase, saj bi s tem izgubila priložnost vedeti, o čem govori lik. Privlačijo jo predvsem avtorski projekti, pri katerih se ne počuti le izvajalka, temveč tudi soustvarjalka. Njeni najljubši trenutki gledališkega dela so takrat, ko iste predstave igra tako dolgo, da začnejo liki živeti sami od sebe.

Zahodna popkultura je ne zanima preveč, čeprav jo kdaj navdihuje, predvsem filmi Andree Arnold, s »surovo emocijo«, ki je režijsko in igralsko podana brez sodb. Zadržana je tudi do starejših gledaliških tekstov, ki so pogosto moški svet, v čemer vidi veliko izgubljenih priložnosti za mlade igralke. »Ženske se samo ošvrkne. Vidi se jih toliko, kolikor se ob njih obregne vloga moškega.«

Kot študentka dramske igre na AGRFT pri mentorici Jožici Avbelj se je skupaj s sošolci naučila, da je igra vedno del odnosa, del ekipe. »Ne moreš delati sam in po svoje, in to je ravno poanta.« Letos je nastopila v petjezični uprizoritvi Pirandellovih Velikanov z gore v režiji Paola Magellija, ki je nastal v sodelovanju petih evropskih manjšinskih gledališč. V procesu je ugotovila, da »jezik ni nekaj, kar bi oviralo pri delu«, kar jo je navdušilo že z vlogo v kratkem filmu Sanjala si da si sretna (Ivana Škrabalo, 2015), v katerem je govorila hrvaško.

Jezik se vedno nevsiljivo zlije z njeno igro. Še več, tako »naravne« govorke med slovenskimi igralkami morda še ni bilo. Opaža pa, da jo slovenstvo ovira v čustvu. »Nezavedno se vlog lotevam z občutkom, da nekaterih stvari ne smem pokazati, ker bi to lahko koga v zelo majhnem slovenskem prostoru motilo. Skrb, da bo kdo užaljen ali jezen, me cenzurira pri čutenju. Igralka pa sem le toliko dobra, kolikor si pustim čutiti.« To samocenzuro želi preseči, saj jo pretresa, o čem vsem še nismo pripravljeni govoriti. Tega se je še posebno zavedla po poniževalnih odzivih moških gledalcev, ko je v filmu Vztrajanje (Miha Knific, 2017) odigrala erotični prizor. Začela je še bolj odločno vztrajati v svojem preseganju vloge žrtve in neaktivnosti.

Cankar bi vedel, o čem govori. Zato se mu je počutila še posebno blizu, ko je lani v ljubljanski Drami Janez Pipan režiral Hlapce in jo izbral za vlogo Jermanove nesrečne ljubezni Anke. Družbeno ukleščeno Anko, ki se odloči za selitev v Ameriko, opisuje kot punco z »drajvom«, ki ga doma ne more izživeti. Sama se nasprotno od Anke počuti, da svoj »drajv« lahko živi v Sloveniji. Predvsem zato, ker je v njeni generaciji veliko punc, ki »se s svojim delom borijo za prostor v slovenski umetnosti«. Z njimi si želi delati. V Prago, kamor ravno te dni odhaja na celoletno študijsko izmenjavo, bo tako s seboj vzela poetično-filozofski tekst mlade ustvarjalke Neve Lučke Zver, ki jo navdihuje pri delu na magistrskem projektu.

Generacija jemlje zalet in njen ženski del ne misli več mirno prenašati, da se »morajo punce veliko bolj od fantov truditi, da jih jemljejo resno«. Doroteja zato vsakič znova glasno opozori, če je kdo kot soustvarjalke ne vzame resno. »To ni nekaj, kar lahko prepustim drugim.« Verjame, da morajo mladi, še posebno mlade punce, same govoriti svoje zgodbe, saj je umetnost občutenje časa. In trenutek je njihov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.