Zoran Smiljanić

  • Zoran Smiljanić

    13. 6. 2019  |  Družba

    In memoriam: Max Modic!

    Vedno se mi je zdelo malce trapasto, ko govorec ali pisec nekoga, ki je umrl, naslavlja s ti. Kaj zdaj, človek je umrl, kakšen smisel ima, da o njem govorimo, kot da je še vedno med nami? Zdelo se mi je umetno, patetično in del predstave, namenjene bolj živim kot pokojniku. Vse dokler tega nisem doživel na lastni koži. Ko izgubiš nekoga, ki ga imaš rad, je drugače. Merila se spremenijo, nič več te ne skrbi, kako boš izpadel. Pozabiš na predsodke in se oklepaš ostankov tistega, kar ti polzi med prsti. Naenkrat postane povsem normalno, če namesto »on« še kar uporabljaš besedo »ti«. Druga oseba ednine pomeni nepripravljenost, da čez noč odpišeš nekoga, ki je bil še včeraj tu, del tvojega življenja. Ponuja ščepec tolažbe, ki lajša bolečino. In ustvarja blagodejno, čeprav kratkotrajno iluzijo, da se ni treba še čisto zares posloviti. Več

  • Zoran Smiljanić

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura

    Kaaaj?! Alan Ford v Narodni galeriji?!?

    Če bi kdo še pred desetimi leti napovedal, da se bo strip znašel na svetih stenah Narodne galerije, bi mu rekel, da sanja. Da je pomešal fikcijo in resničnost. Da je strip kulturni bastard, ki ga ne bodo nikoli sprejeli med elitno kulturo. Pa vendar ... Strip je v zadnjem obdobju vztrajno pripravljal, vrtal in mehčal teren za svoj dolgi pohod skozi institucije. Počasi, a zanesljivo je pronical v vse družbene pore, se infiltriral v medije, knjižnice, šole in muzeje, okupiral je Moderno galerijo, zasedel Cankarjev dom in penetriral v državni zbor. Nazadnje pa je zlomil odpor še zadnje nedostopne dame, Narodne galerije, ki je dahnila »da« in pripustila nekdaj osovraženega vsiljivca v svoje sobane. Več

  • Zoran Smiljanić

    7. 2. 2019  |  Mladina 6  |  Kultura

    Zagor iz Zagorja

    Ko sem bil majhen, sem povsod videl stripe. Prepričan sem bil, da v naselju Apače živijo Apači, da je pevka Elda Viler sestra Teksa Vilerja in da je moj priljubljeni stripovski junak Zagor doma iz Zagorja. A ko sem se enkrat zares znašel v Zagorju, sem videl le zanikrno naselje, polno zanemarjenih zgradb, črnikavih ulic in veličastno onesnažene reke. Nak, Zagor ni bil nikoli v teh krajih, sem razočarano ugotovil in vse skupaj odvrgel v ropotarnico izgubljenih otroških iluzij. Več

  • Zoran Smiljanić

    26. 10. 2018  |  Mladina 43  |  Kultura

    Strah pred ščegetavčkom

    Dolgo nisem pomislil na to besedo, je izgovoril ali napisal. Potem pa je nekega lepega dne moja življenjska sopotnica navrgla, kako trapasta beseda je ščegetavček. Res, zveni kot nekaj, kar se žgečka kakor podplat ali pazduha. Hihitala sva se njeni okornosti in kupu šumnikov, ki zapletajo jezik. Tudi klinično zveneči klitoris ni nič boljši; če bi eno ali drugo besedo uporabil med seksom, bi se čarovnija razblinila kot milni mehurček in udeleženca bi verjetno bruhnila v smeh. Le nekaj dni pozneje je ta beseda spet priplavala na površje, ko sem v Mestni knjižnici Kranj gostil pesnico, založnico in še kaj, Anjo Golob. Na vprašanje, kateri je naslednji strip, ki ga bo izdala založba VigeVageKnjige, je izstrelila, da je tik pred izidom risoroman (kot ona temu reče) Prepovedani sad, ki na nov način obravnava ženski spolni organ. »In ali veš,« je hlastno nadaljevala, »da je ščegetavček dolg kar 11 centimetrov?« Zajecljal sem, da tega nisem vedel, ona pa me je poučila, da je velika večina ščegetavčka pod kožo in da je razcepljen na dva kraka, ki objemata vagino. Uf, kot alien, sem pomislil. Več

  • Zoran Smiljanić

    14. 12. 2018  |  Mladina 50  |  Kultura

    Ivan Cankar, superstar

    Smrt.
    V torek, 11. decembra, ob 1.15 je minilo točno sto let od smrti Ivana Cankarja. Možakar je že dolgo mrtev, a še vedno zelo živ. Bolj živ kot mnogi, ki še dihajo, govorijo in hodijo naokoli. Šele ko nekdo umre, se pokaže, kdo je bil in koliko je zares živel. Eden tistih, ki jih že dolgo ni več z nami, a so še vedno zelo prisotni, je Ivo Štandeker. Velikokrat se spomnim njegove legendarne rubrike Zadnja stran iz Mladine, še posebej tiste iz septembra 1990 Vsi Slovenci bodo umrli. V njej je na vsej strani naštel več kot sto imen znanih Slovencev, ki se bodo za vedno poslovili. »Milan Kučan bo umrl. Tudi Jože Pučnik bo umrl. France Bučar bo šel še prej ...« Tako se seznam začne, konča pa: »... Marijan Smode, koroški Slovenci, Blaž Ogorevc in Slavoj Žižek. Tudi moj pes (Runo, op. a.) bo umrl, kot vedno pravi Marcel Štefančič jr. Kajpada bom umrl tudi jaz. Umrli bodo vsi, ki jih imam rad. Marcel Štefančič jr. pa bo tudi umrl.« Več

  • Zoran Smiljanić

    9. 11. 2018  |  Mladina 45  |  Kultura

    Jezus, ne jezi se

    Drugi del trilogije je po navadi najtežji. V prvem spoznavamo junake in odkrivamo pripovedno strategijo, vse je sveže, privlačno in obetavno. V tretjem dočakamo veliki finale, dramatični razplet, ki je usoden, čustven in spektakularen. Sredinski del pa je pogosto zgolj mašilo, duhamorno pešačenje, namenjeno le temu, da zgodbo pripelje od točke A do točke C. Mnogi, premnogi avtorji so se ujeli v to zanko in nabijali obseg ali minutažo z nepotrebnim pleteničenjem in praznim besedičenjem. Ter tako izgubili začetni zanos, zagon in s tem zanimanje bralcev/gledalcev. Več