Zoran Smiljanić

7. 2. 2019  |  Mladina 6  |  Kultura

Zagor iz Zagorja

Dušan Kastelic je začel s stripi, presedlal na animirane filme, nekje vmes postal velik in za kratki animirani film Celica pokasiral nagrado Prešernovega sklada. Tako preprosto je to. Mar res?

Zastrašujoča vizija podzavesti: prizor iz filma Celica (2017).

Zastrašujoča vizija podzavesti: prizor iz filma Celica (2017).

Ko sem bil majhen, sem povsod videl stripe. Prepričan sem bil, da v naselju Apače živijo Apači, da je pevka Elda Viler sestra Teksa Vilerja in da je moj priljubljeni stripovski junak Zagor doma iz Zagorja. A ko sem se enkrat zares znašel v Zagorju, sem videl le zanikrno naselje, polno zanemarjenih zgradb, črnikavih ulic in veličastno onesnažene reke. Nak, Zagor ni bil nikoli v teh krajih, sem razočarano ugotovil in vse skupaj odvrgel v ropotarnico izgubljenih otroških iluzij.

Minila so leta in v revolucionarni celici Mladininih stripovskih avtorjev, ki jo je rekrutiral urednik Ivo Štandeker, sem spoznal Dušana Kastelica. Zaradi njegove blage nature smo ga drugi striparji pogosto zbadali, še posebej radi smo zabavljali nad tem, da še vedno živi v tisti vukojebini Zasavju. Duško, kot smo mu ljubkovalno rekli, je vse napade stoično odbijal, svoj kraj in knapovski rod pa dostojanstveno branil.

Desetletja pozneje je Kastelic končal 13-minutni animirani film Celica (The Box, 2017), ki je po domačih in mednarodnih filmskih festivalih do sedaj nabral več kot 50 nagrad, nazadnje pa je prejel še nagrado Prešernovega sklada. Kar nikakor ni naključje. Celica je namreč film, ki z gledalcem ostane še dolgo po ogledu. Film, ki ne samo da prenese, pač pa terja večkratni ogled. Film, ki mu je s prečiščenim načinom pripovedovanja, univerzalnim filmskim jezikom in elementarnimi simboli uspelo najti direktni prehod do naše kolektivne podzavesti. Z vznemirljivimi podobami, morečim razpoloženjem, strašljivimi kriki in klavstrofobičnim prostorom je zadel pravi živec, zadrgnil grlo ter pospešil dihanje, bitje srca in izločanje telesnih tekočin. Oblikovno premore nekaj bizarno biološkega, kot bi evolucija zaradi naših zablod zavila nekam v tri krasne in ustvarila nova bitja, križance med ljudmi in drevesi. Vsebinsko gre za lucidno, depresivno, pa tudi duhovito diagnozo našega sveta in nas samih. Sporočilno je težak in pesimističen, a vseeno ponuja vsaj upanje, če že ne happy end. Tehnično je, čeprav je produkt le dveh ljudi, Kastelica in Mateje Starič, razkošen, ambiciozen, osupljiv, zapeljiv in v mnogočem inovativnejši od multimilijonskih Pixarjevih ali Disneyjevih izdelkov. Pa ni ameriški, ampak čisto naš, iz Zagorja.

Kastelic je prehodil dolgo pot od skromnih začetkov do Celice. Začel je iz ničle, se vsega učil sam, padal, se pobiral, se prebijal skozi džunglo tehničnih in finančnih težav ter ustvarjal najprej preproste, potem pa vse zahtevnejše in kompleksnejše filme. Ko gledam Celico, v njej prepoznam avtorja in njegovo pot. Vidim sledi mladostnega zgleda Mirka Ilića. Vidim stripe, ki jih je Kastelic bral ali risal. Vidim Zasavje, trdo, zaprto in zatohlo skupnost, ki ne dovoli, da bi se kaj spremenilo. In vidim malega Duškota, na prvi pogled prenežnega in preobčutljivega za to grobo okolje, ki poskuša narediti in postati nekaj več. Vidim, kako je s trmo, ki meji na fanatizem, ustvaril nekaj novega, drugačnega, lepšega. S tem ni le presegel svojega okolja, ampak je iz njega naredil boljši kraj. Hkrati je spregovoril tudi o vseh nas in naših malih vukojebinah. Zato so ljudje doma in v svetu Celico prepoznali, razumeli in jo vzeli za svojo.

Ob zasluženem prejetju Prešernove nagrade smo – malce tudi našega – slavljenca pobarali o njegovem delu, bolezni, obdobju pri Mladini in kakopak o Celici. Po iskreni čestitki za nagrado smo ga takoj napadli z vprašanjem, na kateri organ mu je ta najbolj udarila. »Nagrada me je najbolj udarila po nosu, ki je še edini trden in pokončen organ v mojem telesu,« je ustrelil Kastelic.

Zaradi njegove blage nature smo ga drugi striparji pogosto zbadali, še posebej radi smo zabavljali nad tem, da še vedno živi v tisti vukojebini Zasavju. Duško, kot smo mu ljubkovalno rekli, je vse napade stoično odbijal, svoj kraj in knapovski rod pa dostojanstveno branil.

Nekdanji novinar Mladine Ali Žerdin je ob podelitvi nagrade v Delu napisal kratek, a čustven komentar, kako je Kastelic izšel iz ustvarjalnega gnezda, ki ga je spletel naš nepozabni urednik Ivo Štandeker, ki se je poslovil že pred, uh, 27 leti. Ko je Žerdin napisal, da bo poleg Kastelica na odru Cankarjevega doma videl tudi Štandekerja, so mi šli mravljinci po hrbtu. Kako je to doživel Kastelic? »Kljub svoji možatosti sem se skoraj razjokal,« je priznal. »Lepšega članka o mojem delu (ki pa v bistvu sploh ni bil o meni, ampak o Ivotu) si ne bi mogel želeti. Neverjetno, kakšen vpliv je imel Ivo na našo generacijo striparjev. Večkrat razmišljam, kakšno bi bilo moje življenje, če me takrat ne bi povabil med Mladinine striparje. Verjetno bi bil danes svinjsko bogat grafični oblikovalec z jahto v Portorožu in kupom vajencev, ki bi delali zame …«

Ne dvomimo. Kasteličevo ustvarjanje (pa tudi življenje) označujejo presenetljivi preobrati, že večkrat je nepričakovano zapustil uhojeno stezo in zakorakal v neznano. Na začetku ustvarjanja je risal, kot je sam rekel, »lepe stripe, lepe risbice, ilustriral sem prilogo Mlada pota«, potem pa je iz teh moralno-(po) etičnih višav zgrmel v Mladinino stripovsko leglo umazane politike, spolnosti, nasilja in izprijenosti vseh sort. Čeprav je bil eden prvoborcev, je Mladini že kmalu po Ivotovi smrti obrnil hrbet in naslednje stripe (Butalci in Mat & fotr & mulc & pes & PC) objavil drugje. Ko je prišel snubitveni klic z obljubljenega Zahoda, je spet rekel »ne« in se posvetil animiranemu filmu. Debitiral je s hedonističnim škratom Perkmandeljcem (2002), nadaljeval pa s hiperuspešnim Čikorija an’ kafe (2008), s katerim nam je uspešno dražil solzne mešičke. In ko smo pričakovali, da bo poslej štancal le še visokočustvene filme, je spet presenetil s hladno, depresivno in odtujeno Celico. Kako to, da spremeni smer vsakič, ko se dokoplje do uspešne formule? »Ne vem. Moji ženi gre to zelo na živce. Pravi, da me zadeve nehajo zanimati takoj, ko mi začnejo prinašati denar. Verjetno bo res kaj na tem,« prostodušno prizna Kastelic. Ko sva pri ženi, zaradi vsega prestanega je vsaj del Prešernove nagrade tudi njen, mar ne? »Ja, to pa res! Že 35 let me prenaša. Včasih dobesedno. Zaradi mojih ambicij in projektov se je večidel morala odreči lastnim. Vsaj štirje vogali te nagrade so njeni.« Čestitamo in pozdravljamo tudi Alenko!

Dušan Kastelic, veliki animator in junak iz Zagorja.

Dušan Kastelic, veliki animator in junak iz Zagorja.

Druga Kasteličeva neprostovoljna spremljevalka je bolezen, zaradi katere je veliko pretrpel in preležal v bolnišnicah. Kako je vplivala nanj in na njegovo delo? »Hočeš nočeš sem se moral prilagoditi omejitvam. Včasih sem bil deloholik in mašina za proizvodnjo idej in risb. Naredil sem ogromno stvari – nekaj dobrih in ogromno slabih. Zdaj sem veliko bolj selektiven. Delam bistveno manj, ampak v povprečju precej boljše stvari.«

Ko sem izdal album Afera JBTZ, me je po telefonu poklical glavni junak mojega stripa – Miran Frumen! Seveda sem bil šokiran! To je tako, kot bi Mikiju Mustru telefoniral Zvitorepec.

Kastelic je član društva Eko krog, ki je odnesel pomembno zmago proti cementarni Lafarge, leta 2017 pa so ga razglasili za Zasavca leta. Vendar v lokalni skupnosti ni bil vedno tako priljubljen, kot se zdi zdaj ... »Počasi gre na bolje,« pove. »Lokalci začenjajo lepše gledati na člane Eko kroga. Ljudje, ki so še pred leti udrihali po nas, nas zdaj prosijo za pomoč. Mislim, da se naš status počasi spreminja skupaj z miselnostjo ljudi. Še pred kratkim je veljalo, da sta rudnik in industrija srce in duša Zasavja. Ko so to začeli zapirati, so ljudje imeli občutek, da jim trgajo srce in dušo. Ali jim vsaj jemljejo identiteto. Jaz pa pravim – hvalabogu, da je tega konec!« Torej je potomec pravih knapov? »V moji družini je bilo precej rudarjev in vedno so mi govorili, naj se pridno učim, da mi ne bo treba iti delat v rudnik. Spominjam se, da niso našli Slovencev, ki bi hoteli delati v njem, zato so šli s konvoji avtobusov v Bosno in tam delavcem obljubljali raj. Ko so ti prišli k nam, so z njimi delali kot z drekom. To je zelo dobro opisal Mehmedalija Alić v knjigi Niko i ništa. V Zasavje so ga pripeljali z enim od takih avtobusov pod pretvezo, da se bo lahko šolal. Potem pa so ga, otroka, poslali v rudnik.«

Nazadnje je v rudnikih zmanjkalo premoga, iz dimnikov se ni več sukal dim in »... nastala je panika! Takrat se je neki pametnjakovič spomnil, da bi lahko v teh dimnikih kurili odpadke namesto premoga. To je sicer super zamisel s stališča profita – marsikdo je pripravljen plačati ogromno denarja, da njegova svinjarija izpuhti v luft. Potrebuješ samo naivne ljudi, ki so pripravljeni tako svinjarijo prenašati v svojem kraju. Zato Lafarge ni kupil samo stare cementarne – kupil je predvsem okoliške ljudi. Zasavci smo idealni – brezposelni, obupani … poleg tega smo se na svinjarijo tako navadili, da brez nje ne znamo več živeti.«

Vrnimo se k Mladini. Ko je leta 1992 risal strip Afera JBTZ, ki je izhajal v nadaljevanjih, je udarila vest o Ivotovi smrti ... »Ivo je imel ogromnega psa Runota, ki smo se ga malo bali, čeprav je bil dobričina,« se spominja Kastelic. »Striparji smo imeli interni štos, da smo v stripih radi Runota malo mučili; mu odtrgali rep, ga brcnili v jajca, Ivo pa se je potem delal užaljenega. Ravno takrat sem Runota narisal v posebej grdi pozi in se zraven na glas režal, kako bo Ivo jezen, ko se vrne iz Bosne ... potem pa so povedali tisto novico po radiu … ta strip je bil zame ena najbolj travmatičnih izkušenj. Že začel se je slabo, potem pa je šlo samo še na slabše …« Zatem je udarila še bolezen, zaradi katere je Kastelic komaj preživel ... »Dolgo se nisem mogel znebiti slike, kako Ivota s preluknjanim črevesjem več ur vozijo naokoli in iščejo pomoč, ki pa je prišla prepozno. Ironija – nekaj tednov kasneje sem sam končal v bolnišnici s hudimi krvavitvami iz črevesja.«

Uf, grdo. Ta strip je bil sploh ena čudna zadeva, v njem je Kastelic kontriral tudi Mladini, saj je za junaka izbral agenta Frumna in Isajlovića, ki sta Janšo aretirala, in v njiju našel človeško, da ne rečem pesniško plat. »Ja. Strip Afera JBTZ je bil risan pod prisilo. Ideja se je porodila, ko so Francija Zavrla izpustili iz zapora. Takrat so na Mladini naredili veliko žurko in pri meni in Tomažu Lavriču naročili serijo plakatov Križev pot Francija Z. Plakati so postali mali interni hit in na Mladini so se domislili, da bi bilo iz te teme fajn narediti strip. Lavriča in mene so silili, da strip nariševa. Lavrič jih je zavrnil, in ker je bil že takrat velika zvezda, mu niso upali težiti – so se pa spravili name. Meni res ni bilo do tega in sem se zelo otepal. Nazadnje je šlo tako daleč, da so v Mladini objavili napoved, da Dušan Kastelic že riše strip o aferi JBTZ. Temu so takrat rekli ’politika svršenog čina’. Nazadnje sem nejevoljno privolil, ampak sem rekel, da bo zadnja moja! Čeprav so na Mladini pričakovali, da bom naredil strip o pogumnih mladcih z Mladine, ki brijejo norca iz UDBE in JNA, sem se odločil, da bom naredil strip o pogumnih agentih UDBE, ki se borijo proti tujim plačancem z Mladine, ki poskušajo razbiti Jugoslavijo.«

Menda je eden od agentov pozneje s Kastelicem celo navezal stik? »Glavni junak afere JBTZ je bil Miran Frumen, agent UDBE, resničen človek, ki je aretiral Janeza Janšo. Nekaj let kasneje sta Janša in Bavčar postala ministra za obrambo in notranje zadeve. Seveda je bil Frumen prvi, ki je dobil odpoved. V tistih časih sta bila Janša in Bavčar nedotakljiva državna heroja. Danes to sicer malo pozabljamo, a takrat so ju brez izjeme VSI (!) Slovenci kovali v zvezde. Frumen je imel zelo težko obdobje, saj je veljal za Judeža, ki je izdal in v zapor poslal našega Janeza. Vsi so ga sovražili, prijatelji in sorodniki so se ga odrekli … Potem pa kar naenkrat en Kastelic nariše strip, v katerem je bil on glavni junak, Janša pa negativec! Ko sem izdal album Afera JBTZ, me je po telefonu poklical glavni junak mojega stripa – Miran Frumen! Seveda sem bil šokiran! To je tako, kot bi Mikiju Mustru telefoniral Zvitorepec. Frumen je bil navdušen. Sestala sva se, povedal mi je nekaj zgodb iz udbovskih časov, ki so spominjale na avanture Jamesa Bonda. Nazadnje je celo organiziral veliko promocijo stripa v kavarni hotela Union. Bil je hud žur! Prišla sta županja Vika Potočnik in minister Školč, Orleki so špilali, prišli so vsi iz četverice JBTZ – razen Janšata … V temnem kotu zadaj pa so sedeli bivši Frumnovi kolegi z njegovim šefom vred. Na koncu me je Frumen predstavil še njim. Tudi oni so bili polni zanimivih zgodb, kot ustvarjenih za strip. Škoda, da se mi je ta takrat že precej priskutil in sem se od njega poslavljal …«

Še dva stripa, ki ju je risal za Mladino, sta bila danes kultna Partizani (1988) in Domobranci (1989), ki pa nikoli nista izšla v samostojni albumski obliki. Čeprav trume oboževalcev zahtevajo strip in se založniki pulijo zanj, on še kar cinca. Zakaj ljudstvu noče dati stripa, ki mu po vseh človeških in božjih postavah pripada?... »Glavni razlog je ravno v tem, da je strip ponarodel in se ga po vseh teh letih ljudje spomnijo veliko boljšega, kot je bil v resnici. Pred časom sem naletel na nekega ljubitelja stripa, ki je ob podatku, da sem avtor Partizanov, začel na glas vriskati. Potem pa mi je jel pripovedovati o svoji najljubši epizodi. Zelo doživeto mi je povedal res dobro zgodbo, … ki pa je nisem nikoli narisal! Očitno so se okoli mojega stripa začele spletati legende. Z objavo stripa bi ljudem samo pokvaril iluzijo,« pribije Kastelic.

Mladostnega vzornika Mirka Ilića, nekoč člana hrvaške skupine Novi kvadrat, danes pa slavnega oblikovalca in ilustratorja iz New Yorka, je imel priložnost osebno spoznati. Kako je bilo? »Mislim, da nisem pustil posebej dobrega vtisa. Ko sem se mu predstavil, sem se počutil kot polulana najstnica, ki je spoznala Justina Bieberja. Nekaj sem jecljal … in celo malo zacvilil … Ilić je bil sicer zelo prijazen, ampak se je videlo, da me ima za malo bebastega,« se srečanja spominja Kastelic. No, kar se pisca teh vrstic tiče, je učenec, če že ne presegel, pa vsaj nadgradil učitelja. Ilić je vseskozi gravitiral proti filmu, a se nekako nikoli ni odlepil od dveh dimenzij, Kastelicu je to uspelo. »Ni čisto res,« meni, »zadnja leta se njegova firma veliko ukvarja z izdelavo uvodnih špic za visokoproračunske hollywoodske filme (npr. Čaka te pošta s Tomom Hanksom in Meg Ryan). Ilića iz mladih let, ko je bil pravi vulkan originalnih idej, je nemogoče prekositi. Škoda, da se v živo nisva ujela … Z veseljem bi kakega od njegovih stripov spravil v film.«

Naslovnica stripovskega albuma Afera JBTZ, kjer se je že začelo slabo, potem pa je šlo samo še na slabše.

Naslovnica stripovskega albuma Afera JBTZ, kjer se je že začelo slabo, potem pa je šlo samo še na slabše.

Je pa zato naredil Celico, v kateri je nekaj ilićevske DNK. Kako je sploh nastala zamisel zanjo? Je to njegov najbolj oseben film? »Verjetno res. Ko smo se v Eko krogu tepli z Lafargeem, ni bilo lahko. Domorodci so nas obtoževali, da nam gre samo za denar, da smo plačanci cementarne iz Anhovega, da želimo ljudem jemati delo … Bilo je precej groženj. Veliko večino jih je prestregel šef Eko kroga Uroš Macerl, ki ima k sreči debelo kožo. Sam sem zaradi tega bolj slabo spal. Ponoči sem se v morastem polsnu znašel v temnem prostoru, v katerem so stali ljudje, ki so bili z nogami vraščeni v tla. Razpoloženje je bilo zelo moreče in zelo podobno tistemu iz filma. Ljudje so bili v nekakšnem katatoničnem spancu, jaz pa sem jim poskušal nekaj dopovedati, jih prebuditi, vendar mi ni uspelo. Nato so se naenkrat vsi zbudili in začeli na ves glas vpiti. Takrat sem se zbudil. Te sanje so se mi večkrat ponovile. Dokler se nisem odločil, da iz njih naredim film.« Delovna terapija je očitno delovala, saj so more prenehale.

Oskar je za igralce, ki igrajo v povsem drugi ligi kot jaz. To ni za nekoga iz Zagorja ob Savi, ki dela filme v dnevni sobi.

Celico so predvajali tudi na festivalu Cinequest v kalifornijskem mestu San Jose, kjer je zmagala in si s tem priborila pravico do tekme za oskarja! Sam sem bil trdno prepričan, da bo Kastelic dobitnik prvega slovenskega oskarja, a se to ni zgodilo. Kako komentira eno najhujših napak Ameriške filmske akademije? »Oskar je namenjen predvsem promociji ameriškega filma, poleg tega akademija kratkih animiranih filmov ne jemlje čisto resno. Zanjo so to filmi, namenjeni otrokom, zato praviloma zmagujejo Pixarjevi, Disneyjevi filmi ipd., ki so sicer fantastično narejeni, a tudi predvidljivi in politično korektni. Že na začetku sem vedel, da moj film nima šans. Med drugim liki v njem kažejo lulčke!« Je po zmagi na Cinequestu prišel kakšen klic iz Hollywooda? »Kar nekaj promotorjev in PR-ovcev se je oglasilo z obljubami, da bodo moj film spravili do finala. Seveda ne zastonj! K sreči nisem za promocijo zapravil niti ficka. Sem pa po internetu spremljal konkurente, ki so najeli te promotorje. Celotna filmska ekipa se je za nekaj tednov preselila v Los Angeles in tam so dobesedno trkali na vrata članov akademije in jim predstavljali svoje filme. No, tudi oni niso prišli v finale.« Šlik, šlak! Vseeno je ostal grenak priokus zaradi izgubljene priložnosti. »Oskar je za igralce, ki igrajo v povsem drugi ligi kot jaz. To ni za nekoga iz Zagorja ob Savi, ki dela filme v dnevni sobi.«

Po vsem zapisanem si niti približno ne upam napovedovati, kam bo Kastelica pot zanesla v prihodnosti. »Moja velika želja je celovečerec. Ti imajo vsaj stokrat več publike: odpre se ti prikazovanje v kinu, po TV … vsi ti mediji so za kratke filme zaprti. Kratki film se prikazuje tako rekoč samo na temu namenjenih festivalih. V predalu imam nekaj že narejenih scenarijev in cel kup osnutkov. Imam pa čedalje manj upanja, da to kdaj uresničim. Za slovenske razmere je celovečerni animirani film predrag ...« Še kaj? »Zelo me privlači virtualna resničnost. Čez nekaj let bomo tam preživeli večino časa.« Če to pravi Dušan Kastelic, potem si lahko kar kupimo virtualne čelade.

In če se vrnem k svojemu mladostnemu spominu na Zagorje, sem se verjetno motil. Zagor že ves ta čas živi tam, le da ni čisto tak, kot sem si ga predstavljal. Namesto mišičnjaka v trapastem kostumu s sekiro je bolj podoben malce negotovemu piflarju z očali. Ki pa je ravno tako pogumen, odločen, pošten, zabaven in neustrašen borec za pravico kot pravi Zagor.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.