Zoran Smiljanić

14. 12. 2018  |  Mladina 50  |  Kultura

Ivan Cankar, superstar

Ob stoti obletnici smrti Ivana Cankarja smo dobili kup razstav, knjig, stripov, slikanic, filmov, uprizoritev, performansov, predavanj, študij, pogovorov, simpozijev, spominov, prireditev in drugih dogodkov. Najboljše je prišlo na koncu.

Pohvaliti velja tudi ekspresionistično naslovnico Žige Valetiča, ki je sterilno realistični vrhniški spomenik (ki Cankarju zagotovo ne bi bil všeč) osvežil z divjim nanosom dveh najbolj nasprotujočih si barv, rdeče in zelene. Naslovnica, ki z vizualnimi sredstvi fino ponazarja intenzivnost, s katero je Štefančič zapakiral to knjigo.

Pohvaliti velja tudi ekspresionistično naslovnico Žige Valetiča, ki je sterilno realistični vrhniški spomenik (ki Cankarju zagotovo ne bi bil všeč) osvežil z divjim nanosom dveh najbolj nasprotujočih si barv, rdeče in zelene. Naslovnica, ki z vizualnimi sredstvi fino ponazarja intenzivnost, s katero je Štefančič zapakiral to knjigo.

Smrt.
V torek, 11. decembra, ob 1.15 je minilo točno sto let od smrti Ivana Cankarja. Možakar je že dolgo mrtev, a še vedno zelo živ. Bolj živ kot mnogi, ki še dihajo, govorijo in hodijo naokoli. Šele ko nekdo umre, se pokaže, kdo je bil in koliko je zares živel. Eden tistih, ki jih že dolgo ni več z nami, a so še vedno zelo prisotni, je Ivo Štandeker. Velikokrat se spomnim njegove legendarne rubrike Zadnja stran iz Mladine, še posebej tiste iz septembra 1990 Vsi Slovenci bodo umrli. V njej je na vsej strani naštel več kot sto imen znanih Slovencev, ki se bodo za vedno poslovili. »Milan Kučan bo umrl. Tudi Jože Pučnik bo umrl. France Bučar bo šel še prej ...« Tako se seznam začne, konča pa: »... Marijan Smode, koroški Slovenci, Blaž Ogorevc in Slavoj Žižek. Tudi moj pes (Runo, op. a.) bo umrl, kot vedno pravi Marcel Štefančič jr. Kajpada bom umrl tudi jaz. Umrli bodo vsi, ki jih imam rad. Marcel Štefančič jr. pa bo tudi umrl.«

Čeprav je naslov ene od knjig Marcela Štefančiča mlajšega Kdor prej umre, bo dlje mrtev, je on sam še kako živ. Živi in dela sto na uro, polje njegovega delovanja se nenehno širi, referenčne in poglobljene knjige se vrtinčijo kot listje v jesenskem vetru. Letos je izdal že 85. knjigo, to je Ivan Cankar: eseji o največjem. Preden se je lotil pisanja, je prebral tako rekoč vse, kar je Cankar napisal: »... eksal sem ga kot Netflixovo serijo, od prve pesmi do zadnjega pisma.« Kar pa še zdaleč ni tako preprosto in hitro, kot če bi v kosu odgledal kakšno TV-serijo, saj je Cankarjev opus tako obširen, zahteven in težko obvladljiv, da mnogi zanj porabijo vse življenje. Štefančič pa je vse prebral in za povrhu spisal še 557-stranski špeh v enem samem, Cankarjevem letu. Čeprav zveni že zlizano, smo se še enkrat vprašali, le kako, hudiča, mu vse to uspeva. Eno je gotovo: smrt je še daleč, daleč stran.

In to je šele začetek. Štefančičevo »poročilo o tej krokariji«, kot sam pravi, je presenetljivo, lucidno, precizno, radikalno in drugačno branje od vsega, kar smo o Cankarju vedeli doslej. V njem je temeljito elaboriral, zakaj je Cankar naš največji pisatelj in zakaj smo lahko upravičeno ponosni nanj. Se vam zdi to dejstvo nekaj samoumevnega, nekaj, česar ni treba posebej dokazovati? Verjetno, vendar je Štefančič dokazal, da smo Cankarja poveličevali iz pretežno napačnih razlogov, demantiral je uveljavljeni Cankarjev kanon in demontiral nekatere uveljavljene mite o njem, za povrhu pa je detektiral povsem nove dimenzije, pripovedne tehnike in ustvarjalne procese. Nekaj, kar cankarjancem ni uspelo v stotih letih. Odsihmal bomo na Cankarja gledali precej drugače.

Človek bi si med branjem zaželel malo predaha, zabave, crkljanja in prijaznosti, a te milosti pri Štefančiču ne bom deležen, on pač ni feel good avtor. Kot pred stotimi leti Cankar tudi on bralca nadleguje, je do njega zahteven, ga trpinči, priganja kot birič in izpostavlja ekstremnim izkušnjam.

Priznam, da nekoliko omahujem vsakič, preden v roke vzamem novo Štefančičevo knjigo. Malce zato, ker so tako na gosto posejane, deloma tudi zato, ker so tako debele, predvsem pa zato, ker so tako intenzivne. Tu ni bližnjic, preskakovanja ali diagonalnega branja, bralski posel je treba opraviti temeljito in pošteno. Ko ugriznem v Štefančičevo knjigo, se mu predam na milost in nemilost. In ko me avtor enkrat dobi v kremplje, ni nič kaj nežen z menoj; vlači me po neznanih, nevarnih in neprijaznih krajih, pahne me v nonstop pustolovščino, divjo ježo na pobesnelem biku, plovbo po viharju vseh viharjev, v reševanje vojaka Ryana, med rafale, obstreljevanje in baražni ogenj. Ja, ni se lahko prebijati skozi vse to. Človek bi si med branjem zaželel malo predaha, zabave, crkljanja in prijaznosti, a te milosti pri Štefančiču ne bom deležen, on pač ni feel good avtor. Kot pred stotimi leti Cankar tudi on bralca nadleguje, je do njega zahteven, ga trpinči, priganja kot birič in izpostavlja ekstremnim izkušnjam. In ko se jaz, bralec, končno prebijem skozi puščavo in goščavo podatkov, idej in tez, ko je vseh muk konec, sem za vse prestano hvaležen. Na koncu se zavem, da je bilo kljub vsemu vredno in da mi je bilo po svoje lepo. Da sem bil deležen vrhunske bralske izkušnje, da sem bogatejši za pomembna spoznanja in da imam občutek izpolnjenosti. Le pot do tja je bila dolga in naporna. Z vsako Marcelovo knjigo se moram vsakič znova povzpeti na Triglav.

Čeprav se podnaslov knjige glasi eseji o največjem, čeprav gre za zbirko razbitih, ločenih, mozaičnih in epizodnih delcev, se knjiga vendarle bere kot povezana zgodba, heh, skorajda kot film, ki ima zaplet, sredino in vrh. Že takoj v prvem poglavju Ali bi bilo treba Cankarja sežgati? Štefančič pove, s kakšnim junakom imamo opravka. Cankarja okarakterizira kot izobčenca, revolveraša, slovenskega Billyja the Kida, ki bi bil danes še bolj neznosen kot pred stotimi leti. Danes bi Cankarja vrgli na grmado, ker je bil politično (in na mnoge druge načine) nekorekten, saj je v svojih delih žalil Rome, Jude in Hrvate, še posebej rad se je spravljal na ženske. »Udaril sem jo v obraz. S pestjo sem jo udaril. Kaj niste videli, kako je zateklo njeno levo lice,« sprašuje protagonist novele Poet Peter, ki pretepa ženo, ker se ta posmehuje njegovi »poeziji«. Poleg izživljanja nad ženskami najdemo v Cankarjevih delih še razkošen venček slovenske psihopatologije: trpinčenje in pobijanje živali, družinsko nasilje, nasilje nad otroki, še posebej težko prebavljivi pa so pedofilija, otroški samomori in otroška prostitucija, ki je »produkt tedanje strašne, odvratne, uničujoče revščine,« pravi Štefančič.

»Tončka, dvanajstletna prodajalka vžigalic, ki že pije žganje, je tako obupno revna in zapostavljena, da ’dotik’ nekega gospoda razume kot ’kristusovsko’ dobroto. Nič lepšega se ji še ni zgodilo v življenju.« In če otroci niso bili žrtve, so bili pa sadistični mučitelji. Ni zapika, ni milosti, ni upanja. Cankar je šel v opisovanju strahotnih posledic revščine vedno korak dlje, čez mejo dobrega okusa in morale. »Tega danes v literaturi ni več. Bralci tega ne bi prenesli,« meni Štefančič.

Čeprav Cankar velja za težkega, nekomunikativnega in mračnega pisatelja, ki je bralce odbijal, pa je bil »literarni zapeljivec«, mojster začetnih, uvajalnih stavkov, s katerimi je bralca »zgrabil in uročil« ter ga prikoval k branju. Samo en primer: »Iz tistih krajev, kamor ne sije solnce, se je napotil Jakob, da bi se obesil.« Po takem uvodnem stavku iz povesti Jakobovo hudodelstvo bralec knjige zagotovo ne bo več mogel odložiti. In še veliko jih je, praktično na začetku vsake knjige, novele, črtice ... »Cankar pa ni bil le mojster uvajalnih stavkov, ampak tudi kralj lucidnih premis,« nadaljuje Štefančič. »Vse je delal, da bi vas zapeljal, pritegnil, osvojil. Zasvojil.« Poleg neubranljivih otvoritev je obvladal tudi suspenz, twiste (presenetljive preobrate), whodunit (kdo je morilec?), poigraval se je z naratorji in naracijo, uporabljal metafikcijske trike (preberite knjigo) in manipuliral je s happy endom. Z vsemi temi modernističnimi prijemi je bil Cankar pravzaprav zelo sodoben pisatelj.

V naslednjih poglavjih Štefančič vleče vzporednice med Cankarjevim in našim časom. Vsebinskih razlik skorajda ni, odcepitev in likvidacija socializma sta nas pospešeno katapultirali nazaj v Cankarjevo dobo, v leto 1900, na prizorišče divjega kapitalizma, ki brezobzirno izkorišča, ponižuje in uničuje svoj proletariat in ga pogreza v vse globljo revščino. Tako se drama Pohujšanje v dolini šentflorjanski lepo ujema z aktualnim odporom do tujcev, prišlekov, migrantov in beguncev vseh oblik in barv, Kralj Malhus in Kralj na Betajnovi sta presenetljivo precizni napovedi vzpona raznih tajkunov, političnih veljakov in samega Trumpa, v Hlapcih pa je razgalil večno slovensko potrebo po gospodarju: »Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal za vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan.« Hlapčevstvo, klečeplazenje, ponižnost in strah so temeljne lastnosti naroda, pred stotimi leti in danes. Ni skrivanja, ni laganja, ni zatajevanja. »Ni dvoma: Cankarjeva literatura je portal v Slovenijo leta 2018. Cankarjeve drame so bile resda fikcije, toda Slovenija 2018 je fikcija, v katero lahko vstopiš. Kot da je posneta po Cankarjevih dramah,« zaključi Štefančič.

Potem pa sledi vrhunec, velika, udarna trditev knjige: Cankar in film sta tesno povezana! Cankarjevo literaturo prežema filmsko občutenje in doživljanje! Cankar je odkril film! Cankar je bil eden največjih slovenskih filmarjev! Kako, prosim?! Saj kolikor vemo, Cankar ni bil nikoli v kinu, nikoli ni pisal o filmu, ki je bil na začetku 20. stoletja še v povojih, od kod zdaj to? Ali ni to le malo prehuda, nategnjena trditev, long shot? Da ni Marcel videl preveč filmov in vse gleda skoznje?

Kot bi se zavedal, da mu ne bomo kar tako verjeli na besedo, nam ponudi dokaze, kakor na sodišču s številnimi primeri in argumenti podkrepi trditev, kako in zakaj je Cankar svojo literaturo pisal, kot bi snemal filme: zelo rad je uporabljal veliki plan človeškega obraza, ki je imanenten filmskemu mediju; obseden je bil z očmi in pogledi; njegovi prizori so bili pogosto zmontirani in skadrirani; razumel je pozicijo »igralcev« v prostoru; uporabljal je filmske tehnike, kot so premikanje kamere, subjektivni pogled, elipse, flashback, split-screen (razdeljeni zaslon) in pa tipično filmske opise, kot je pogled skozi okno vozečega vlaka. »Vsak hip je podoba,« je nekje zapisal. Ali pa: »Umetnost je treba gledati z očesom, ne z jezikom.« In pa: »Resničen umetnik ustvari umotvor z očesom.« Cankar torej proze ne piše, ampak jo vizualizira. In režira.

Štefančič je iz svoje neizčrpne filmske malhe izvlekel kup ustreznic, ki povezujejo film in Cankarjevo pisanje. Njegova proza tako zaživi v prizorih, dialogih in motivih iz filmov Vigoja, Pabsta, Dreyerja, Renoirja, Bressona, Rossellinija, Wellesa, Hopperja, Altmana in Davida Lyncha, če omenim le najvidnejše. Še posebej blizu sta si Cankar in Hitchcock, ki jima je skupno mojstrsko uporabljanje suspenza, podzavesti, sanj, prikrite seksualnosti in MacGuffina (objekt, ki poganja zgodbo, a je v resnici nepomemben).

In ravno, ko smo se za silo navadili na misel o bizarni simbiozi Cankarja in filma, gre Štefančič še korak dlje in na mizo trešči novo, še drznejšo in provokativnejšo trditev: da obstaja tesna in usodna povezava med svetom Ivana Cankarja in filmi noir, ameriškimi črnimi kriminalkami, ki so zavladale v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja. To je pa še težje pogoltniti. A Štefančič vztraja: besede prvega in podobe drugega povezujejo »... mrak, pesimizem, odtujenost, tesnoba, fatalizem, paranoja, obsedenost, občutek ujetosti, izoliranosti, osamljenosti, nesmiselnosti in absurdnost človeške eksistence ...« Cankarjev ekvivalent Chicagu, Los Angelesu ali New Yorku je Dunaj. Dunaj je bil Cankarjeva »asfaltna džungla«, njegovo »mesto strahu«, »mesto senc«, »mesto, ki nikoli ne spi«, »mesto pogrešanih deklet« ... Skupne so jim številne stvari: trupla, ki pripovedujejo zgodbo, femme fatale (usodna ženska), pa večna noč, dež, sence in megla, mračne ulice in môraste sanje. In cigarete, veliko cigaret, junaki so ves čas oviti v cigaretni dim. Pa wisecracking (odrezave enovrstičnice), ki so zaščitni znak filmov noir, Cankar pa jih je prav tako suvereno obvladal: »Nekateri ljudje lažejo tudi po smrti« (Jesenske noči). »Ubil bi človeka in bi se nasmehnil!« (Na pragu). Pa še samota, vseobsegajoča osamljenost, ki ne golta le Chandlerjevih in Hammettovih junakov, ampak tudi Cankarjeve: »Človek je sam v vesoljstvu, sam v večni, neizmerni samoti« (Ottakring). In usoda, ali bolje Usoda, absurdna in ironična sila, ki junaka, čeprav se na vso moč bori proti njej, peha v propad, proti neizbežnemu koncu v kakšnem obcestnem jarku ali zakotni mračni ulici.

Dunaj je poleg tega mesto, kjer se je Cankar navzel svetovljanstva in izkusil boemsko življenje (»sex, drugs and rock’n’roll«), rabil pa mu je tudi zato, »da bi revolucioniral slovenski tekst,« kot pravi Štefančič. Prepričan je, da je Cankar ravno na Dunaju pri pisanju razvil ostrino, »hrapavost jezika«, ki bralca ob branju draži, peče in skeli. Po drugi plati pa je na Dunaju, natančneje v delavskem okraju Ottakring, kjer je bival, videl skrajno revščino, socialno deklasiranost, bolezni, razpadanje, gnilobo, ostudnost, grozo, umiranje in smrt. Ko je vse te travmatične izkušnje prelil v roman Hiša Marije Pomočnice, je pri takratni kritiki in sodobnikih naletel na val zgražanja, ogorčenja in resne dvome o avtorjevem duševnem zdravju. Niso ga razumeli. Niso se zavedali njegove prelomnosti, naprednosti, vsebinske in formalne inovativnosti, niso doumeli njegove socialne angažiranosti in revolucionarnosti. V njegovem delu so videli le »umetniško dovršeno pornografijo«.

Neki mladi zgodovinar, na katerega mnenje dam veliko, mi je ob poplavi raznovrstnih izdelkov zaupal tole misel: »Občutek imam, da skuša večina izdelkov, ki so se letos pojavili, Cankarju ugajati, se mu dobrikati, mu biti všeč.« Zanimivo. Sam pri Štefančiču nimam tega občutka: on noče biti všeč nikomur, še najmanj Cankarju.

Tudi Štefančič je pokasiral kar nekaj nerazumevanja in negodovanja, ko si je drznil podvomiti o tem, da je bila Cankarjeva mati še kaj drugega kot brezmadežna svetnica, ki se je vse življenje nesebično žrtvovala za številno družino in svojega Ivančka. V nekem intervjuju je zanjo rekel, da je »bolj kot ne pošast«, in dregnil v enega zadnjih tabujev, glede katerega med razdeljenimi Slovenci vlada vsesplošni nacionalni konsenz. Štefančiča pač ne zanima ponavljanje že znanih in uveljavljenih fraz, on vedno koplje tam, kjer ni še nihče poskusil. In seveda gre pri interpretaciji lika Cankarjeve matere za kompleksnejšo zgodbo od posplošenih etiket »svetnica – pošast«. Ali kot pravi Jože Pirjevec, »se pri Cankarju kot njegov nad-jaz, super-ego, ne pojavi oče, temveč mati«. »Njegovo pisanje,« pravi Štefančič, »je le nikoli končano vračanje dolga mrtvi materi, njegovi upnici«. Sam Cankar je v zbirki Moje življenje zapisal: »Na vsakem koscu kruha materina solza; v vsakem pogledu tiho očitanje; z vsako besedo grenek vzdih.« Cankarjeva mati se je očitno podrejala in poniževala, da bi nad sinom lahko dominirala. Cankarjeva literatura pa je eno samo dolgo kopičenje krivde, ki jo je sprejemal in nosil vse življenje, hkrati pa tudi neizčrpni vir motivacije za pisanje mojstrovin, ki izhajajo iz bolečine, krivde in nefunkcionalnih odnosov. Včasih je treba prebrati tudi kakšno knjigo, ne le časopisne naslove.

Na koncu sta priloženi še obširna bibliografija in filmografija, ki pričata, kako ambiciozno in široko je ta knjiga zastavljena. Pohvaliti velja tudi ekspresionistično naslovnico Žige Valetiča, ki je sterilno realistični vrhniški spomenik (ki Cankarju zagotovo ne bi bil všeč) osvežil z divjim nanosom dveh najbolj nasprotujočih si barv, rdeče in zelene. Naslovnica, ki z vizualnimi sredstvi fino ponazarja intenzivnost, s katero je Štefančič zapakiral to knjigo.

S tem, da je Cankarja povezal z najpomembnejšim medijem 20. stoletja, je njegovo nekoliko zaprašeno podobo na novo osmislil, revitaliziral, galvaniziral in ne spoliral, pač pa nagrbančil. Pri tem je, kot nekoč Cankar, hodil po robu, po neuhojenih poteh, tvegal, iskal tisto, kar je še neodkrito, nedefinirano in neizrečeno, brskal za Cankarjevim svetim gralom ter izzval uveljavljene, tako rekoč večne resnice o njem. In dokazal, kako zelo je Cankar vpet v našo sodobnost. Kar se tiče negativnih plati knjige, je treba povedati, da je nekaj repov verjetno odveč, da kakšen podatek ne drži povsem, da so nekatere trditve enostranske, samovoljne ali pa se tako oddaljijo od teme, da jim ni več mesto v knjigi, druge pa bo šele moral potrditi ali ovreči čas. Po drugi strani pa dopuščam možnost, da jaz, bralec, marsičesa nisem razumel. Tudi nerazumevanje je sestavni del branja knjig. Kakorkoli že, ostaja dejstvo, da gre za fascinanten prispevek, pionirsko delo v interpretaciji Cankarjeve zapuščine, ki se po izvirnosti, lucidnosti in prodornosti bistveno razlikuje od velike večine tako rekoč vsega, kar je prišlo, izšlo in se prikazalo v Cankarjevem letu. Pa še tole: neki mladi zgodovinar, na katerega mnenje dam veliko, mi je ob poplavi raznovrstnih izdelkov zaupal tole misel: »Občutek imam, da skuša večina izdelkov, ki so se letos pojavili, Cankarju ugajati, se mu dobrikati, mu biti všeč.« Zanimivo. Sam pri Štefančiču nimam tega občutka: on noče biti všeč nikomur, še najmanj Cankarju.

Leta 2118 bo Slovenija, če bo še obstajala, obhajala 200. obletnico Cankarjeve smrti. Do takrat bomo že vsi mrtvi. Živ bo edinole Ivan Cankar. In verjetno bo preživel tudi Marcel Štefančič mlajši.

Knjiga:
Marcel Štefančič, jr.: Ivan Cankar: eseji o največjem
Založnik: UMco, 2018
Cena: 26,90 evra

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.