In memoriam: Max Modic!

Vedno se mi je zdelo malce trapasto, ko govorec ali pisec nekoga, ki je umrl, naslavlja s ti. Kaj zdaj, človek je umrl, kakšen smisel ima, da o njem govorimo, kot da je še vedno med nami? Zdelo se mi je umetno, patetično in del predstave, namenjene bolj živim kot pokojniku. Vse dokler tega nisem doživel na lastni koži. Ko izgubiš nekoga, ki ga imaš rad, je drugače. Merila se spremenijo, nič več te ne skrbi, kako boš izpadel. Pozabiš na predsodke in se oklepaš ostankov tistega, kar ti polzi med prsti. Naenkrat postane povsem normalno, če namesto »on« še kar uporabljaš besedo »ti«. Druga oseba ednine pomeni nepripravljenost, da čez noč odpišeš nekoga, ki je bil še včeraj tu, del tvojega življenja. Ponuja ščepec tolažbe, ki lajša bolečino. In ustvarja blagodejno, čeprav kratkotrajno iluzijo, da se ni treba še čisto zares posloviti.