Manca G. Renko
-
31. 7. 2020 | Mladina 31 | Kultura
»Hočem uživati v bleščicah in se postavljati po robu dvojnim merilom družbe. Hočem nositi rožnato in govoriti o politiki,« je Taylor Swift rekla v dokumentarcu Miss Americana, ki je bil letos premierno predvajan na festivalu Sundance. Konec preteklega tedna je svoj osmi album, folklore, napovedala le nekaj ur pred izidom. Brez intervjujev, blišča in promocije je v prvem dnevu predvajanja podrla rekord najbolj predvajane izvajalke na platformi Spotify, saj si je album zavrtelo več kot 80 milijonov poslušalk in poslušalcev. Že naslednji dan je prodala več kot 1,3 milijona albumov, pri tem pa se je, ko je na Instagramu predstavila po albumu poimenovani filter, sepijo z bleščicami, spet vrnila k svoji priljubljeni temi: združevanju nepričakovanega – ne pa tudi nezdružljivega. Bleščice in bolečina, milina in odločnost, naivnost in profesionalnost, sreča in obup, političnost in pop – vse to je Taylor Swift, 30-letnica, ki jo je glasbena revija Billboard lani razglasila za umetnico desetletja. Pri tem, da že polovico življenja gradi svoj glasbeni imperij, skuša tudi čustveno preživeti: kot punca, mlada ženska, ženska nasploh, ki dela umetnost iz upovedovanja lastnega življenja. Taylor Swift, ena najboljših pisk sodobnega popa, je znana po tem, da piše skoraj izključno o sebi; njena diskografija je topografija življenja: propadlih zvez, prevelikih upov, javnih linčev, družinskih dram, prijateljskih sporov in političnih impulzov. Zato je bilo toliko presenetljiveje, da je album folklore napovedala z besedami, da gre za manj intimen album, na katerem pripoveduje zgodbe drugih, za katere naj bi navdih črpala iz zgodovine in domišljije. Poleg stalnega sodelavca in producenta Jacka Antonoffa sta se ji na tej plošči pridružila zlata dečka indie glasbe, Aaron Dessner (The National) in Justin Vernon (Bon Iver).
-
18. 9. 2020 | Mladina 38 | Kultura
»Zdaj, ko smo skupaj, je bolje«
V petek, 4. septembra, je SNG Drama Ljubljana začela sezono s Požigi v Libanonu rojenega kanadskega dramatika, pisatelja, igralca in režiserja Wajdija Mouawada. Uprizoritev v režiji Nine Rajić Kranjac (1991) je ena boljših predstav sodobnega gledališča, kar smo jih v zadnjih letih videli v Sloveniji, poleg tega je, kot se zdi, v delovanju ljubljanske Drame začrtala novo, mlado smer. Ob režiserki je novo moč v osrednjo gledališko institucijo prinesla tudi izjemna mlada ekipa igralcev (Nejc Cijan Garlatti, Benjamin Krnetić in Timon Šturbej) ter igralke (Nataša Keser, k. g.), ekipa, ki je ob starejših, izurjenih kolegicah in kolegih poskrbela za prepričljivo, iskreno in svežo igro.
-
21. 12. 2018 | Mladina 51 | Kultura
Mineva Cankarjevo leto, leto, po katerem si bomo lahko za hip oddahnili in pozabili na Cankarja ter vse, ki so nam ga v preteklem letu skušali razložiti: v stripih, filmih, esejih, biografijah, predstavah in na razstavah. Spet so se vsi skupaj ukvarjali s Cankarjem samo zato, da so o njem povedali, kar so govorili že vsi pred njimi.
-
9. 11. 2018 | Mladina 45 | Kultura
Konec oktobra je v slovenščini pet let po italijanskem izvirniku izšel tretji (predzadnji) del neapeljskega cikla Elene Ferrante O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo (prevod Anita Jadrič, Cankarjeva založba). Slovenski prevodi literarnih mojstrovin so seveda razlog za veselje, vendarle pa ob tem ne moremo mimo vprašanja, zakaj je v slovenščini tako malo prevodov del sodobnih kanonskih avtoric in zakaj, tudi če izidejo, zamujajo več let.
