• N'toko

    N'toko

    6. 7. 2018  |  Mladina 27  |  Žive meje

    Brez velikih zgodb, prosim!

    V torek sem si skoraj pogrizel vse nohte ob enajstmetrovkah v precej dolgočasni tekmi dveh reprezentanc, ki jih do zdaj nisem niti enkrat gledal in za katere mi je sicer precej vseeno. Vprašanje, ali bo v četrtfinale svetovnega prvenstva napredovala Anglija ali Kolumbija, ne bi moglo manj vplivati na moje življenje. Vseeno bi bilo celo, če bi bil Anglež ali Kolumbijec. Kljub temu pa sem skupaj z milijoni ljudi zadrževal dih, zatiskal oči, si brisal švic in mrmral nerazumne molitve bogovom, ki imajo vso pravico biti užaljeni, da se ob takšnih neumnostih obračam na njih. Fuzbal je res nor – ne glede na to, kako brezpredmetna je tekma, ti preznojeni in trpeči obrazi igralcev lahko pričarajo občutek, da sodeluješ pri nečem presežnem. Kot da si na Kristusovem pasijonu. Sploh me ne preseneča, da ob uspehih svojih reprezentanc tisoče ljudi poseže v žep, kolikor globoko je pač treba, in se odpravi na oddaljena prvenstva, da lahko vsaj enkrat tudi oni premočeni in zaripli kričijo v podporo svojim mučenikom, se objemajo ali tepejo z neznanci na ulicah, izgubljajo denarnice in jih spet najdejo v žepih smrdečih jaken ter se v ponedeljek še zmačkani vračajo na šihte. Fuzbal ustvarja občutek skupinske transcendence, ki so nam jo naša vsakdanja življenja odrekla.

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    6. 7. 2018  |  Mladina 27  |  Hrvaška

    Domovinska bolezen

    Eh, če ne bi bilo vojne … in tranzicije iz teme v svetlobo, iz revščine v obilje. Vendar ne za ljudske množice – te so vse revnejše, ljubljena domovina pa jim tone v bedo in brezup –, le za izbrance. Bojevnike in junake. Ki so menda edini zaslužni za nastanek neodvisne & suverene Republike Hrvaške. Recimo Ante Gotovina, general in največji junak tako imenovane domovinske vojne. Kje bi bil danes, če te vojne ne bi bilo? Kje v Franciji, v tamkajšnji Tujski legiji, v družbi plačancev, kjer je bil, ko se je vojna na Hrvaškem začela? Dobival bi njihovo penzijico ali nemara tičal v kakem zaporu. Tako pa so ga po nekaj letih, ki jih je, obtožen hudih vojnih zločinov med akcijo Nevihta 1995, prebil v haaškem priporu, na Hrvaškem pričakali z vsemi državniškimi častmi. Medtem mu je skrbna država postavila gromozansko hišo v rojstni vasi, sam pa je povedal, da se bo v prihodnje ukvarjal z ribolovom! Še ena lažna romantična zgodbica o mogočnem generalu, ki si natakne stare hlače, vzame ribiške palice in mreže in se odpravi na morje v nonotovi barki, da bi nahranil družino, čeprav ima brez dvoma zavidanja vredno pokojnino zaradi neznanskih zaslug za osvoboditev Hrvaške in bojnih veščin, s katerimi je v beg pognal več deset tisoč srbskih civilistov. Toda ne, Gotovina je v zgolj nekaj letih »ribičije« obogatel, postal je lastnik številnih donosnih ribogojnic, nobenih težav ni imel z dobivanjem koncesij in kupovanjem sodobnih ribiških čolnov, pridobivanjem državnih subvencij in ugodnih posojil ... Pripadniki državne elite so pogosto gostje njegovih obratov, med njimi tudi nekdanji vodja socialdemokratov Zoran Milanović.

  • EU se seseda vase

    Politična kriza v Nemčiji je postala ogledalo EU, problem migracij ogroža njeno politično stabilnost. Migracije niso zunanji problem EU, temveč notranjepolitično vprašanje članic. Politični nacionalizem je postal kontrapunkt ekonomskemu globalizmu, politični populizem je upor proti ekonomskemu elitizmu. Finančna in ekonomska kriza sta sprožili politično vprašanje krivca, politična nomenklatura pa je frustracije ljudi usmerila v migrante in begunce. Postali so temelj političnih volilnih preigravanj, središče negotovosti na trgu dela, grožnja slavni evropski krščanski identiteti. Podobe so lažne, temeljev EU ne ogrožajo »drugi«, temveč sami Evropejci. Sklepi zadnjega vrha EU prinašajo zgolj gnile politične kompromise in slabe rešitve. EU se seseda vase, vsak dan je je manj.

  • Janko Lorenci

    Janko Lorenci

    6. 7. 2018  |  Mladina 27  |  Kolumna

    Mišelovka

    Šivanje koalicije je pričakovano težavno, šivilje se zbadajo v prste in ne vedo, kaj bodo skrpale. Nad združbo, ki jo sestavlja Šarec, visijo tri temne sence.

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    6. 7. 2018  |  Mladina 27  |  Pamflet

    Vidni in nevidni škandali

    Medtem ko se za novega premiera potegujeta Janez Janša in Marjan Šarec, pa iz ozadja še naprej vlada Miro Cerar, ml. s svojimi ministri. V inačici koalicije med LMŠ ter SMC, SD, Desus, SAB ter NSi dogovori potekajo nenavadno, ko svoje poglede predstavljajo zdaj NSi, zdaj SD, zdaj SMC etc. Če seštejemo glasove te formacije, ima večino stara vlada SD 10, SMC 9, Desus 5, h kateri lahko prištejemo tudi SAB (5), saj je polovica njenih poslancev v prejšnjem mandatu prestopilo v vladne stranke (Jani Möderndorfer, Peter Vilfan), ob koncu mandata pa je koalicija z izglasovanjem zakona v prid upokojencem, ki ga je predlagala Alenka Bratušek tej darežljivo pomagala dvigniti popularnost. Torej 29 poslancev ekipe vlade v odstopu proti 13 Šarčevim. Ergo, logično bi bilo, da k programu poražene Cerarjeve vlade piše svoje pripombe Marjan Šarec …

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    6. 7. 2018  |  Mladina 27  |  Dva leva

    Koalicija incesta

    »Je povsem nekorektno do volivk in volivcev, da pred volitvami obljubljajo, da so pripravljeni iti v koalicijo, potem pa se kasneje obnašati tako, kakor da koalicija ne obstaja in se že vnaprej odločiti za opozicijo.«
    — Dejan Židan je kritičen do Levice, ker se je že vživela v vlogo, ki ji jo je določila Šarčeva druščina, vključno z SD (Odmevi TVS)

  • Grega Repovž

    Grega Repovž

    6. 7. 2018  |  Mladina 27  |  Uvodnik

    Krogi pekla

    Na prvi pogled deluje logično. V imenu varovanja okolja države spodbujajo nakup in uporabo električnih vozil. Najprej s subvencijo, ki znaša do 7500 evrov pri nakupu vozila. Denarja sicer ne daje država, ampak ga v sklad prispevajo vsi, ki uporabljajo klasična vozila na bencin in dizel ter uporabniki elektrike: v ceni litra dizelskega goriva znaša ta prispevek 0,8 centa, od litra bencina uporabniki prispevajo 0,73 centa, 0,8 centa pa gre v sklad tudi od vsake kilovatne ure električne energije. Seveda električne avtomobile kupujejo najbogatejši, torej dejansko vsi subvencioniramo tiste, ki imajo že tako ali tako več. A zadeva ima logiko: bogatejši zmorejo in so pripravljeni kupovati dražja vozila, krog električnih vozil se tako širi, zato pada cena in električni avtomobili postajajo vse bolj množični, z množičnostjo cenejši, s tem pa dostopni vsem, kar zagotavlja postopen prehod družb na električna vozila in v bolj čisto okolje prihodnosti.