Hrvaška / Heni Erceg: Domovinska bolezen

Eh, če ne bi bilo vojne … in tranzicije iz teme v svetlobo, iz revščine v obilje. Vendar ne za ljudske množice – te so vse revnejše, ljubljena domovina pa jim tone v bedo in brezup –, le za izbrance. Bojevnike in junake. Ki so menda edini zaslužni za nastanek neodvisne & suverene Republike Hrvaške. Recimo Ante Gotovina, general in največji junak tako imenovane domovinske vojne. Kje bi bil danes, če te vojne ne bi bilo? Kje v Franciji, v tamkajšnji Tujski legiji, v družbi plačancev, kjer je bil, ko se je vojna na Hrvaškem začela? Dobival bi njihovo penzijico ali nemara tičal v kakem zaporu. Tako pa so ga po nekaj letih, ki jih je, obtožen hudih vojnih zločinov med akcijo Nevihta 1995, prebil v haaškem priporu, na Hrvaškem pričakali z vsemi državniškimi častmi. Medtem mu je skrbna država postavila gromozansko hišo v rojstni vasi, sam pa je povedal, da se bo v prihodnje ukvarjal z ribolovom! Še ena lažna romantična zgodbica o mogočnem generalu, ki si natakne stare hlače, vzame ribiške palice in mreže in se odpravi na morje v nonotovi barki, da bi nahranil družino, čeprav ima brez dvoma zavidanja vredno pokojnino zaradi neznanskih zaslug za osvoboditev Hrvaške in bojnih veščin, s katerimi je v beg pognal več deset tisoč srbskih civilistov. Toda ne, Gotovina je v zgolj nekaj letih »ribičije« obogatel, postal je lastnik številnih donosnih ribogojnic, nobenih težav ni imel z dobivanjem koncesij in kupovanjem sodobnih ribiških čolnov, pridobivanjem državnih subvencij in ugodnih posojil ... Pripadniki državne elite so pogosto gostje njegovih obratov, med njimi tudi nekdanji vodja socialdemokratov Zoran Milanović.