EU se seseda vase

Temeljev EU ne ogrožajo »drugi«, temveč sami Evropejci

Politična kriza v Nemčiji je postala ogledalo EU, problem migracij ogroža njeno politično stabilnost. Migracije niso zunanji problem EU, temveč notranjepolitično vprašanje članic. Politični nacionalizem je postal kontrapunkt ekonomskemu globalizmu, politični populizem je upor proti ekonomskemu elitizmu. Finančna in ekonomska kriza sta sprožili politično vprašanje krivca, politična nomenklatura pa je frustracije ljudi usmerila v migrante in begunce. Postali so temelj političnih volilnih preigravanj, središče negotovosti na trgu dela, grožnja slavni evropski krščanski identiteti. Podobe so lažne, temeljev EU ne ogrožajo »drugi«, temveč sami Evropejci. Sklepi zadnjega vrha EU prinašajo zgolj gnile politične kompromise in slabe rešitve. EU se seseda vase, vsak dan je je manj.

Vrh EU je postregel z dokumentom, ki prinaša absurdna sporočila, prazne obljube in slabe rešitve. Toda državniki, od Tuska in Merklove do Macrona, so vsevprek razglašali zadovoljstvo nad doseženim kompromisom. Preživetje EU naj bi bilo po novem odvisno od reševanja migracijske in begunske krize, varnosti na mejah, uspešnosti odvračanja in vračanja nezakonitih migrantov. Vendar je politični problem sprt z dejanskim stanjem in golo statistiko. Število nezakonitih migracij je globoko pod dolgoletnim povprečjem EU. V prvih šestih mesecih je število nezakonitih migrantov v EU zgolj 56 tisoč, torej jih lahko pričakujemo na letni ravni okoli 150 tisoč. Glede na usodno leto 2015 gre za več kot 90-odstotno zmanjšanje. Seveda je zgodba obrnjena, če jo opazujemo z drugega zornega kota. V obdobju 2014–2017 se je kumulativno število prosilcev za azil povečalo na 2,5 milijona, večina postopkov še teče, politiki pa obljubljajo vračanje večine migrantov. Sporočilo je preprosto. Njihova brezkompromisna deportacija mora demotivirati in prestrašiti nove prosilce.

Sporazum z vrha EU dejansko določa pravila, kako migrante prestaviti v »varne kraje«. V EU so to »nadzorni centri«, ki naj bi jih ustanovile članice po svoji presoji. Toda to je politična fantastika, saj ni mogoče razseliti niti sedanjih pribežnikov v Grčiji in Italiji. Vse drugo naj bi bila »zbirna taborišča« v Afriki in drugod, ustanovljena z evropskimi sredstvi in v sodelovanju z UNHCR. Balkanski koridor naj bi ustavila obnovljena pogodba s Turčijo ter sodelovanje balkanskih držav. Turčiji obljubljajo zapozneli denar, zahodnemu Balkanu želeno evropsko perspektivo. Trši oreh je mediteranska pot, kjer trdnih sporazumov med EU in državami, kot so Libija, Tunizija, Nigerija ali Egipt, kajpada ni. Zato afriška pot dobiva nekaj dodatnih mašil, na primer poseben afriški sklad, razvojna partnerstva z državami, od koder prihaja največ beguncev. Tako naj bi EU ustvarila ekonomske pogoje za dolgoročno znižanje migracijskih pritiskov. Toda dejansko vsi verjamejo v kratkoročno brezkompromisno delovanje novih migracijskih taborišč, daleč od oči kritične evropske javnosti. Hipokriziji EU ni videti konca.

EU je torej problem rešila tako, da ga je izrinila na svoje obrobje. Nobenih resnih vsebinskih in operativnih rešitev ni, gre zgolj za politično mimikrijo. EU je pristala na avstralski model, eksteritorialne migracijske centre, ki nato razporejajo in selekcionirajo politične in ekonomske migrante. Vmes je osrednji problem, kako rešiti »sekundarne migracije«, razseliti in vrniti sedanje migrante in prosilce za azil. To je bilo jedro spora med Merklovo in Seehoferjem: iskanje možnosti vračanja migrantov in njihove repatriacije po poti nazaj, za ceno zapiranja meja in zaračunavanja stroškov prevoza. Kaj storiti? Ena izmed preslišanih, a dobrih možnosti je migracijska amnestija, preprosto legalizacija sedanjih nezakonitih prosilcev. Poglejmo tri primere.

V ZDA so leta 1986 tako legalizirali 2,8 milijona nezakonitih priseljencev, skupaj 1,2 odstotka prebivalstva te države. Pozitivni učinki te legalizacije so z vidika povečanja blaginje državljanov več kot dokazljivi. Drugi primer ponuja Španija. Tu so nezakoniti migranti v obdobju 1995–2004 dosegli skoraj desetino delovno aktivnega prebivalstva, milijon nelegalnih priseljencev. Tedanja ljudska stranka Aznarja je gradila politični kapital na ostri protimigracijski politiki in zaradi nespretne reakcije na teroristični napad v Madridu izgubila volitve. Nova Zapaterova socialistična vlada je, nasprotno, takoj legalizirala več kot 600 tisoč nezakonitih migrantov, neto fiskalni učinek vsakega od njih pa je pomenil skoraj 5000 evrov. Legalizacija in socializacija migrantov sta torej Španiji prinesli nekaj ekonomsko pozitivnega. In tretjič, EK je leta 2010 predstavila podrobno analizo projekta Clandestino, ki je v 12 državah EU analiziral etične, politične in ekonomske učinke nezakonitih migracij. Obseg nezakonitih migracij (v EU 4–8 milijonov, 400 tisoč povprečno na leto) kaže, kaj je za EU normalna in sprejemljiva migracijska slika. Za tolerantni državi veljata Italija in Španija, za najbolj netolerantne skandinavske države. In kaj je končna ugotovitev? Ilegalne in nezakonite migracije so politični in ideološki konstrukt, socialne in ekonomske politike brišejo meje nesprejemljivega.

Mitologija migracijske stigmatizacije je torej relativno nova zgodba, bolj posledica politizacije odgovornosti za sedanjo krizo. Vzpon ekonomskega nacionalizma in političnega populizma izhaja iz nevarne dolgoročne stagnacije, ekonomske neenakosti in socialne izključenosti. Politika zato potrebuje grešnega kozla, raje zunanjega kot notranjega. Migracijski gordijski vozel je dokaz, da je multipolarni svet tako kompleksen, da ga s tržno fragmentacijo in politično inertnostjo ne moremo rešiti. Brez globalnega sodelovanja ni globalnih rešitev. Dehumanizacija politike je začetek politično-ekonomske vojne. Smo po stotih letih na pragu novega fašizma? 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.