Janko Lorenci

Janko Lorenci

6. 7. 2018  |  Mladina 27  |  Kolumna

Mišelovka

Slovenija v politični blokadi

Šivanje koalicije je pričakovano težavno, šivilje se zbadajo v prste in ne vedo, kaj bodo skrpale. Nad združbo, ki jo sestavlja Šarec, visijo tri temne sence.

Prva je SDS. Daleč največja, a tudi najbolj osamljena stranka čaka, da se bo Šarcu zalomilo. Kaj drugega niti ne more, njen vodja pa je dovolj trden, da si čakanje lahko privošči, pa tudi novih volitev se mu je bati manj kot večini drugih. Tako mu je, zmagovalcu-luzerju, po svoje udobno, najbrž pa hkrati trpi. Fronta proti njemu je globoko upravičena, a zbobnana je bila pozno in ne iz zelo načelnih razlogov. Zato je krhka. Pobeg k Janši se sedanjim Šarčevim sogovornikom ponuja kot zadnja, tvegana, a v njihovih kratkovidnih očeh rešilna možnost. To nastanek Šarčeve koalicije ogroža.

Druga senca so nove volitve. Šarec in partnerji se jih bojijo, saj jih utegnejo odplakniti. Varen ni nihče, to jih tišči skupaj in deluje v prid koaliciji.

Tretja senca so notranja protislovja šesterice, ki stika glave. Nekatere članice so notranje razdeljene in nepredvidljive, vse vodijo nenačelni, preračunljivi politiki. Kričeč primer: kako lahko stranke, ki se zakolnejo, da z Janšo pa nikakor, za predsednika parlamenta izvolijo šefa stranke, ki bi z Janšo mirno zlezla v posteljo, nato pa to stranko povabijo medse, čeprav je vnaprej jasno, da gre za trojanskega konja, poleg Pahorja sprotnega Janševega obveščevalca in skrajno ranljivo točko morebitne koalicije?

Seveda bi bila (bo) povezava z NSi, desno in trdo neoliberalno, izrazito nenaturna tudi ideološko, programsko-vsebinsko. A to bolj na papirju – v resnici so Šarec, Cerar, Bratuškova, Erjavec, pa tudi Židan bolj kompatibilni s Toninom kot pa z Meščevo Levico, čeprav bi ta koaliciji prinesla več poslancev kot NSi. No, za to formalno nezdružljivost z NSi so izumili čarobno formulo – projektno koalicijo.

Take na silo zlepljene, eklektične koalicije niti niso redke, a vedno imajo zelo omejen doseg. Za primer: vsi v nastajajoči koaliciji bi vneto rešili zdravstvo, toda kako naj ga, globoko podfinanciranega, ozdraviš, če znižaš davke, kar brezpogojno zahteva NSi. Kvečjemu tako, da globoko zarežeš drugje, na primer v socialo, šolstvo ali skrb za okolje. Skratka, brez minimuma enakih pogledov je koherentna politika nemogoča. Tu ne more pomagati niti ta čas visoka gospodarska rast.

Tudi zato ponavljamo: Šarčeva koalicija bi lahko bila sama po sebi, ne zgolj kot sredstvo za onemogočenje Janše, res pozitivna le, če bi v njej namesto NSi sodelovala Levica, edina resna nasprotnica statusa quo. Vsaj teoretično taka koalicija še lahko nastane. Če bi na primer SD, ki zdaj v besedah kaže naklonjenost do Levice, ultimativno zahtevala njeno pridružitev, bi lahko to tudi dosegla. Taka koalicija bi si zaslužila poimenovanje levosredinska, z NSi pa gre za norčevanje.

Pri tehtanju o mogočih koalicijah bi lahko, s pogledom v prihodnost, razmišljali tudi takole: ali ne bi bilo bolje, da pride tokrat na oblast Janša s tako ali drugačno koalicijo? Kajti Šarec z NSi, a brez Levice, bo nadaljeval in slabšal status quo, razprodajal podjetja in suverenost, večal neenakost, spodkopaval javne službe itd., z vsem tem pa si skrajšal mandat in še širše odprl prostor Janši. Toda takemu razmisleku se takoj upre nasprotni: vladavina SDS bi bila za Slovenijo, njen razvoj in že tako šepavo demokracijo preveč nespodobna in nevarna, še zlasti, ker je EU v kritičnem stanju. Če je mogoče, jo je bolje preprečiti, čeprav po šarčevsko.

Gledano scela zadnje volitve potrjujejo, da je politični položaj zavožen. Zagata je trajnejše narave. SDS je skrajna, avtoritarna, trdo neoliberalna, suvereno obvladuje desnico, a sama ne more vladati. Za spremembe je nesposobna in zato trajno najslabša mogoča izbira. Nasproti ji stoji pisana politična sredina; v glavnem nove stranke, ki sproti vznikajo in izginjajo ali krepko potonejo, in pa t. i. stara levica – SD. Tu je še Levica, edina resna leva alternativa. Ves ta tabor je ostro razdrobljen, se gre kanibalizem, kulturno-politično je zmeren, sicer pa razen Levice okužen z neoliberalizmom. Ni avtoritaren in polkriminalen, a vodi politiko, ki družbo frustrira in jo dela dovzetno za janšizem. Volivci, v glavnem oropani verodostojnih, družbeno kritičnih medijev, držijo Janšo za silo (še) na kratko, toda z vedno novimi »levosredinskimi« strankami nimajo sreče. Zato so vse bolj razočarani, negotovi, apatični, jezni.

Vse skupaj ustvarja politični pat položaj, mišelovko, ki sili v sklepanje nenaravnih, bolehnih, neproduktivnih koalicij. Zato se iz volitev ne more izcimiti nič res dobrega.

In zato bi nujno potrebovali vsaj dvoje: normalizacijo (dejanševizacijo) desnice, še bolj pa nastanek močne, v resnici leve stranke. Brez tega bodo različne koalicije v najboljšem primeru ohranjale bolni status quo. Zametki močne leve stranke so z Levico že tu. Z zadnjimi volitvami se je okrepila, da bi postala na levici dominantna, pa bo potrebno še marsikaj, od njene večje kadrovske odprtosti do zasidranja na terenu, morda pa tudi nova kriza, podobna tisti iz leta 2008. Vsekakor je leva scena zrelejša za spremembe kot desna. Pač zato, ker se je levosti izneverila.

Čez štiri leta bosta glavni tekmici morda SDS in Levica. Ta spopad bi bil produktivnejši kot prevlada, blefiranje in stopicanje na mestu politične sredine, ki to v resnici ni. Taka dozdevno zmerna, s svoboščinami in leporečjem okrašena, a socialno trda, cinična sredina, nosilec t. i. liberalne demokracije, ki se vedno bolj podreja kapitalu, pelje Slovenijo in ves Zahod iz krize v krizo, razsutju naproti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.