26. 11. 2021 | Mladina 47 | Uvodnik
Z Golobom ali ob Golobu?
»Ali sem pripravljen iti v katero od obstoječih političnih strank? Sedaj o tem ne razmišljam. Konec koncev so se v KUL tudi ravnokar povezali in ne bi tukaj želel vnašati česarkoli drugega. Ali sem bil in ali bom politično aktiven? Seveda bom. Vendar bom za zdaj poskušal delovati na področju, ki ga najbolje obvladam. Nočem soliti pameti o cepljenju. Nočem soliti pameti o tem, kakšen naj bo ustavni nadzor demokracije. Vem pa, da obvladam področje energetike in podnebne politike.«
—Robert Golob, padli predsednik uprave Gen-I, v intervjuju za 46. številko Mladine
Teoretiki zarot, z leve in desne, še danes niso povsem prepričani, da se je »primer Robert Golob« res zgodil po naključju. Preveč idealen kandidat za politika v tem trenutku je, da ne bi bilo kaj zadaj. A naj ne bo dvoma: Golob, ki se bo zelo verjetno spustil v politiko, je stranski produkt Janševega lomastenja po gospodarstvu. In brez dvoma bi neprimerno raje kot vstopil v politiko še naprej vodil Gen-I. In tega niti ne skriva. Enako je bilo z Zoranom Jankovićem, ko ga je leta 2006 Janša vrgel z mesta predsednika uprave Mercatorja. Janković si ni želel v politiko, a po grobi odstavitvi in ostrem sporu z vlado vrnitve ni bilo več.
Te odločitve so v veliki meri najprej osebne, ne politične. A to ni v politiki nič novega ne presenetljivega.
Seveda danes marsikdo vidi Goloba kot človeka, ki bi lahko vodil vlado po volitvah in po Janši. A stvari še zdaleč niso tako preproste – v tem trenutku Golob politično, razen da vzbuja zanimanje medijev in javnosti, ne obstaja, razen volje in priljubljenosti nima ničesar v rokah. Ve, da je po spopadu z Janšo in njegovo falango zanimiv za javnost. Ve pa tudi, da mora ob morebitnem vstopu v politiko najprej poskusiti najti skupni jezik s koalicijo KUL. Kar je z zgornjo izjavo tudi javno že sporočil.
V koaliciji KUL so se do Goloba opredelili zelo zadržano, zdi se, da niso najbolj veseli in da še tuhtajo – se pa pri tem spet mešajo osebni in politični interesi. V vseh štirih strankah brez dvoma vedo, da bi jih peta stranka koalicije ali Golob kot skupni kandidat za premiera okrepil. A le vse skupaj. Razmerja med njimi pa se z njegovim prihodom v politiko lahko močno spremenijo.
Če Golob ustanovi svojo listo ali stranko, bo to brez dvoma nemudoma ošibilo LMŠ in SAB, obe stranki padlih premierov, zagotovo pa tudi SD in Levico. Katera izmed naštetih strank se lahko znajde zaradi njegovega vstopa v politiko po volitvah tudi pred vrati parlamenta.
Golob za zdaj pravi, da stranke ne bo ustanovil, dejansko jim predlaga, da poiščejo skupen modus vivendi. In ne ponuja se za premiera, čeprav ne skriva te ambicije. A če štiri stranke KUL ne bodo začele resno in z odprtimi kartami razmišljati o sodelovanju z Golobom, če bodo torej upale, da se bo Golob premislil, bo slednji verjetno ustanovil svojo stranko oziroma »sprejel vabilo državljanov, naj nastopi s svojo listo«, kakor se to ponavadi zgodi. Golob namreč ni človek, ki se kar tako umakne. To se je prevečkrat pokazalo tudi pri njegovem direktorovanju. KUL se torej z Golobom mora začeti ukvarjati, če to želi ali ne.
No, prihod Goloba na politično prizorišče je lahko tudi razmislek za nekatere posamezne stranke koalicije KUL: pri tem mislimo na obe manjši stranki, zlasti na nazadujočo Listo Marjana Šarca, pa tudi na SAB Alenke Bratušek. Ne zdi se sicer verjetno, da sta Bratuškova in Šarec zmožna razmisleka o umiku z vodstvene funkcije in prepustitvi položaja Golobu – zdi se, da o sebi ne dvomita. In vendar bi lahko z Golobom naredili obe stranki korak naprej, njuna predsednika pa bi se razbremenila predsedovanja in dejstva, da po političnem porazu nista zmogla umika. Da, zato se politiki po porazu umaknejo: ker pretekli poraz preveč obremenjuje celotno stranko in jo onemogoča. Bi nemški socialdemokrati letos slavili, če bi na volitvah kandidirali s poražencem iz prejšnjih političnih bojev? Nikakor.
No, če bi bili v teh dveh strankah zmožni razmišljati širše, bi se ob pogovorih o Golobu poigravali tudi z morebitnim združevanjem. A morda so tega zmožni. To bi bil korak, ki bi ti dve stranki v novi formi lahko peljal k veliki moči in potencialno k vodenju vlade po volitvah. Seveda pa bi morali prepričati Goloba, da prevzame novo tvorbo.
Levico prihod Roberta Goloba v politični ring še najmanj prizadeva, socialdemokrati pa bodo v tem primeru težko unovčili bonus, da se njihova predsednica Tanja Fajon še ni pomerila v slovenskem političnem ringu. Vendar pa Golobov prihod v politiko zbuja brez dvoma nelagodje obema voditeljema: tako Tanji Fajon kot Luki Mescu – oba imata v tem trenutku realne možnosti, da postaneta bodoča premiera in si to tudi želita. Te možnosti seveda ne želita kar prepustiti Golobu. A ta možnost se jima nakazuje le v primeru, če ne nastopi nov močan igralec. No, Golob se je glede tega očitno že odločil.
Seveda pa lahko v KUL resneje proučijo tudi skupno možnost: da Goloba povabijo kot skupnega premierskega kandidata. To je namreč njihova največja šibkost – nobeden izmed voditeljev ne izkazuje dovolj prepričljivih premierskih pristojnosti. Golob ima reference, ki jih nima nihče izmed njih: je dejansko eden redkih v tej državi, ki res ve, kako je ekonomsko mogoče narediti energetski oziroma zeleni preboj. Postaviti takega človeka za premiera bi bilo v tem trenutku smelo in napredno za to državo. Hkrati pa bi se s tem vse štiri stranke in vsi štirje predsedniki razbremenili medsebojne tekme.
Za to je treba seveda imeti veliko političnega poguma in osebne smelosti.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.