Napovedi prihodnosti

Bernard Nežmah

26. 11. 2021  |  Mladina 47  |  Pamflet

Nedavno sem prebiral članek, v katerem se avtor sklicuje na raziskavo, ki je merila kolateralno škodo zaradi protikovidnih ukrepov v javnem zdravstvu. Ker so izostali nujni pregledi in posegi, je po nepotrebnem umrlo veliko rakavih, sladkornih in kardiovaskularnih bolnikov. In od tod izpelje, da so ukrepi, ki jih v času kovida sprejemajo vlade, premišljena strategija, kako dolgoročno krčiti človeške svoboščine. Podobne razlage je najti že od začetka aktualne pandemije naprej, a zadnja se zdi posebna. Pojavi se istočasno, ko je število zasedenih intenzivnih postelj s težkimi primeri koronavirusa pri nas rekordno, ko je bolnišnično zdravljenje pred razpadom.

Vsekakor drži teza iz raziskave, da zaradi obravnave kovidnih pacientov številni drugi niso deležni enake skrbi in zdravljenja, bržkone tudi povečanje stopnje smrti med rakavimi in srčnimi bolniki, nikakor pa ne implikacija, da zdaj to mortaliteto povzročajo nepotrebni protikovidni ukrepi. Te dni je ob rekordnem številu obolelih in hospitaliziranih s kovidom državni sekretar Franc Vindišar izrekel dramatične besede: Vse, razen nujnih primerov stoji. Dejstva ta hip vsakodnevno demantirajo omenjeno raziskavo.

Argument, da naj bi prav sedanji ukrepi prinašali smrt drugim obolelim, je radikalno lahko celo točen, vendar pa to implicira drugačen koncept zdravstva, po katerem je prva skrb obravnava »klasičnih« bolnikov, kovidnih bi pa sprejeli samo toliko, kot jih zdravstveni sistem dopušča. In število umrlih bi se podeseterilo na drugi, na koronski strani.

Toda take medicinske ankete so v resnici samo temelj za sklep, da so aktualna omejevanja svoboščin nepotrebna in so le realizacija mračnih sanj različnih političnih voditeljev, ki bi želeli ustvariti bolj avtoritarno urejeno družbo. Taka skrb pred razmahom diktatur je seveda upravičena, toda v zdajšnjem času predpostavlja, da začasne omejitve postanejo stalne. Kajpak je tudi to hipotetično mogoče, ni pa samoumevno. Vzemimo čas druge svetovne vojne. V okupiranih državah, kot sta bili Francija in Nizozemska, ali celo v neodvisni Angliji, v teh državah takrat niso razpisovali parlamentarnih volitev. Te politične svoboščine so bile suspendirane. Izredne razmere, kot so vojne in epidemije, terjajo pač svoj davek. Toda ko se je vojna končala, so parlamentarne demokracije na novo zaživele. In enako tudi po prvi svetovni vojni.

Bolj vprašljivo od protikovidnih ukrepov je s stališča odprte družbe poročanje osrednjih dnevnih medijev. Zasebna POP TV ima sicer pravico, da je pristranska, samo v svoji antijanšistični drži je nekredibilna. Vzemimo njena poročila o dveh sodnih zadevah: podjetnik Snežič vs. poslanec Kordiš in tožilstvo versus Janković in druščina v primeru Stožice. V prvem je razžaljeni davčni svetovalec tožil parlamentarca, ker ga je ta opisoval kot goljufa. In saldo? Polom za tožnika, obtoženi se je sklical na imuniteto, tako da tožitelj ne le, da ni doživel sodne presoje, še več, plačati je moral stroške. OK, to navsezadnje niti ni velika tragedija. Toda popularna televizija je zadevo prikazala na zadnjem koncu z očitkom, da tožitelj ni plačal sodnih stroškov in da so ga neuspešno lovili rubežniki. TV tema je bila v vrednosti dobrih tristo evrov. A v oddaji niso prikazali le usode neuspešnega tožnika, ampak so ga prek novih besed poslanca Kordiša še dodatno predstavili kot kriminalca in za povrh še kot prijatelja premiera Janeza Janše. In kaj ima Janša s tem duelom? Ali še drugače: ali ni demonično prikazovanje Snežiča s poudarkom, da je prijatelj predsednika vlade, le v funkciji medijske degradacije šefa SDS? O perfidnosti govori podatek, da je to edini politik, o katerem poročajo, da ima prijatelja. Še več, če bi šteli, kolikokrat so izrekli sintagmo – Snežič, prijatelj JJ, bi ugotovili, da je to njegov edini prijatelj, pri čemer sam politik nikoli ni izjavil, da sta prijatelja.

In zdaj k poročilu o sodni zadevi Stožice. Tam je bil omenjen med obtoženimi tudi Roman Jakič, ki so ga opisali kot direktorja Zavoda Tivoli in ex-obrambnega ministra. Niso omenili pa njegove aktualne funkcije predsednika sveta stranke SAB. Prav tako ne, da je obtožen zlorabe evropskih sredstev. Pa sta oba podatka integralni del zgodbe. No, še huje je ravnala STA, ki je Jakiča opisala le kot direktorja ljubljanskih športnih dvoran.

Če torej primerjamo: v zgodbo neplačanih sodnih stroškov Snežiča je POP TV prilepila še irelevantno temo prijateljstvo z Janšo in dodatno etiketo Kordiša, kar z izterjevanjem sodnega dolga nima nič, v zgodbi Stožic z Jakičem pa ni niti opisala inkriminiranega dejanja niti njegove aktualne funkcije!?? Sicer gledanje televizij nasploh zahteva vsaj minimalno pozornost pri manipulacijah, ponavadi sicer zadošča, da primerjaš, kako poročajo o enih in kako o drugih.

Posebnega vpliva na Slovenskem pa ni imela oddaja na znameniti BBC iz leta 2019, v kateri je napravila projekcijo, kako se bo globalno segrevanje leta 2050 kazalo po posameznih prestolnicah. Na sploh se bo temperatura povečala za 2 stopinji, prva na seznamu pa je Ljubljana, ki so ji pripisali 8 (!!!!!!!) stopinj več. Tudi tu velja imeti zadržek, toda podatki so vzeti iz znanstvene revije PLOS One, ki svojo napoved utemeljuje na sistematičnem betoniranju in pozidavi Ljubljane, kar predstavlja usodne vročinske otoke. Bi živeli v takšnem mestu? Najmanj, kar bi storili slovenski mediji, je, da bi odprli to temo in to apokaliptično napoved podrobno pretehtali.