-
25. 4. 2014 | Mladina 17 | Ihta
Tisti, ki smo v davnih davnih časih zapravljali najstniško žepnino še za kaj drugega kot za alko in lišp, se še spomnimo hrvaškega mesečnika Sirius (nekakšne žepne knjižice iz sivega papirja, brez opaznega lektorja in z levorokim prelamljavcem), ki je vsem svojim napakam navkljub v kar spodobnih prevodih bralcem nekdanje Juge ponujal izbor najboljšega, kar se je takrat godilo v svetu znanstvene fantastike. Tako smo lahko že tedaj, ko se niti Georgeu R. R. Martinu še ni sanjalo, da bo George R. R. Martin kdaj slaven, prebrali njegovo verjetno najznamenitejšo kratko zgodbo Peščeni kralji.
-
25. 4. 2014 | Mladina 17 | Hrvaška
Režiserju Oliverju Frljiću, ki velja za kontroverznega, je s predstavo Aleksandra Zec uspelo nekoliko vzvaloviti tukajšnjo močvaro. Predstavo so uprizorili na Reki, saj je režiser pravilno presodil, da Zagreb – ali bog ne daj Split – še ni pripravljen na takšno gledališko »kontroverznost«. Ta nenavadna beseda v hrvaškem malomeščanskem okolju praviloma skoči na plan kot krastača, katere sluz naj bi prikrila vsakršen, pa čeprav še tako redek umetniški poskus razčiščevanja z lažnimi spomini in razkrivanja resnice o temnih straneh največje hrvaške svetinje – domovinske vojne.
-
25. 4. 2014 | Mladina 17 | Ekonomija
Sredi sedemdesetih je Milton Friedman v enem od svojih pronicljivih političnih pamfletov oživel staro metaforo, da v tržni ekonomiji ni zastonjkarskega kosila. Preprosto, svobodna izbira stane, koristi za ene so vedno oportunitetni stroški za druge, v tržni družbi ima večino reči svojo ceno. To velja za PIMCO, pri katerem smo se pred meseci skrivnostno zadolžili, pa tudi za Jankovića, ki se poteguje za predsedniški položaj PS, ali pa evropske parlamentarne volitve. Seveda vemo, da tam, kjer vsak skuša maksimirati svojo korist, ni mogoče doseči skupne družbene blaginje. Tragedija skupnega je naravno stanje tržne izbire, demokracija tu preprosto ne privede do optimalnega rezultata. Če ni samoomejevanja ljudi in dogovora, smo vsi na slabšem.
-
25. 4. 2014 | Mladina 17 | Kolumna
Minister Čufer je nedavno objavil strategijo privatizacije državnega in javnega premoženja. Privatizacija seveda pomeni prodajo tujcem, saj domačega kapitala ni. Seznam robe je osupljivo dolg: na prodaj naj bi bilo tako rekoč vse, kar je državno ali javno.
-
25. 4. 2014 | Mladina 17 | Pamflet
Potem ko je napoved kongresa »Pozitivne Slovenije« dan za dnem polnila osrednje medije, se je v finalnem delu pred strankarskimi volitvami predsednika dogodil preobrat. Zoran Janković je postal negativec št. 1, vesoljni medijski svet pa navija za njegovo protikandidatko Alenko Bratušek. Zadeva je postala nadrealistična, o strankinemu voždu strastno pišejo novinarji, oglašajo se politiki in politične korifeje, ki sploh niso člani PS. Slikajo katastrofo, če zmaga ZJ, pomislite, celo padec vlade in usodno politično nestabilnost! Dejstva se lahko samo čudijo: zakaj bi bilo fatalno, ko bi padla vlada, ki ima komaj 20-odstotno podporo?
-
25. 4. 2014 | Mladina 17 | Dva leva
Lojze Peterle ve, kako prihaja do bratske pomoči. Najprej v svojem domačem okolju organiziraš skupino kolaborantov, ki kličejo na pomoč, potem se pa okupator nesebično odzove. Tako je bilo vedno. Ruske tanke so leta 1968 poklicali odgovorni češki in slovaški domoljubi, Rusi pa so nesebično pridrveli. Še prej so tisti Peterletovi politični prijatelji, ki danes postavljajo spomenike profašističnim formacijam, navdušeno pozdravljali preporoditelja, »ki je vsem zdravim evropskim narodom razkrinkal povzročitelje grozeče nevarnosti, ki so tlele v skupni zaroti boljševizma in židovskega bogastva«. Zato je »s svojim delom postal Führer svetal vzor vsem narodom, ki se bore za svoj obstoj in hrepene za zmago reda nad neredom, pravice nad krivico«. Tudi našim domobrancem.
-
25. 4. 2014 | Mladina 17 | Uvodnik
Slovensko ustavno sodišče – uradno pa Slovenija – je prejšnji teden dobilo krepko zaušnico Evropskega sodišča za človekove pravice. V primeru Mladina proti Republiki Sloveniji so najvišji evropski sodniki soglasno presodili, da je Slovenija kršila konvencijo o človekovih pravicah in njen 10. člen. Primer je dovolj razvpit, da ga ni treba podrobno povzemati: novinar Mladine Jure Aleksič je poslanca Srečka Prijatelja, ki se je grobo norčeval iz manjšine, označil za cerebralnega bankrotiranca. Drugo za drugim so slovenska sodišča sočustvovala s poslancem, obsojala novinarjev cinizem in satiro, spregledala kontekst članka, niso prepoznala javnega položaja politika, niso prepoznala pomena svobode izražanja, najdlje pa je šlo pri tem ustavno sodišče.
Iskanje brez piškotkov ni možno
