Janko Lorenci

Janko Lorenci

25. 4. 2014  |  Mladina 17  |  Kolumna

Kramarji

Ali lahko politika nekaznovano razproda državo?

Minister Čufer je nedavno objavil strategijo privatizacije državnega in javnega premoženja. Privatizacija seveda pomeni prodajo tujcem, saj domačega kapitala ni. Seznam robe je osupljivo dolg: na prodaj naj bi bilo tako rekoč vse, kar je državno ali javno.

Nekaj od tega bi bilo morda res treba prodati, ker je potrebno razdolževanje in ker denarja povsod obupno primanjkuje. Toda vsaj malo je treba misliti tudi na prihodnost in v tem smislu loviti znosno ravnotežje – prodati torej samo toliko perspektivne in strateško pomembne »srebrnine«, kolikor je skrajno nujno. Ta meja ni povsem jasna, vendar obstaja, določata jo tudi zdrava pamet in odgovornost.

Čufer, oblast in politika nasploh na prihodnost ne mislijo. Žene jih strupena razprodajna mešanica: kriza, ideološka zastrupljenost o apriorni škodljivosti državnega (javnega) premoženja (čeprav je krizo povsod povzročil zasebni sektor), notorična zasidranost politike v tu in zdaj, skorumpiranost, grobi pritiski EU in posojilodajalcev … Razprodaja je, najbolj blago rečeno, odločitev po liniji najmanjšega odpora – namesto da bi politika naposled začela ravnati z državnim premoženjem tako, kot je treba, ga rajši proda in išče za to plitve izgovore ali pa še to ne.

Prodaja Mercatorja (ki bo, mimogrede, pomenila smrt za geslo kupuj slovensko) nazorno napoveduje, kako bedno bo potekala razprodaja. Govorjenje o strateških lastnikih, varovanju delovnih mest itd. je prazno blebetanje. Politiki, neoliberalci, večina medijev … bi vse za kakršnokoli ceno prodali prvemu kramarju, ki se priklati mimo.

Stvar ima velikanske razsežnosti in tu nikakor ne gre zgolj za 10 milijard, kolikor naj bi bilo vredna na vse strani ponujana roba. Izkupiček bo nujno bistveno manjši, prodanega (Telekoma itd.) ne bomo nikoli več na novo zgradili, dobički bodo šli v tujino, okoli velikih prodanih sistemov zbrano znanje, trgi, organiziranost, dobavitelji se bodo razkrojili. Najhujši posledici bosta torej primitivizacija naših potencialov in zastoj razvoja. Še bolj bomo odvisni in še manj suvereni. In razprodaja bo še pospešila privatizacijo na drugih področjih.

Ves politični razred je na tem, da dokončno izda tisti skrajno jasni nacionalni interes, ki še bebcu jasno govori, da je treba za kolikor toliko samostojno in uspešno državo imeti tudi kolikor toliko močno lastno gospodarstvo. Toda razprodajni druščini in noremu plesu demonizacije državnega (javnega) premoženja so se pridružili skoraj vsi, tudi večina medijev – očitno zato, ker so internacionalisti, svetovljani in marsovci.

Vendar si politika zgolj domišlja, da lahko razproda pol države, pa se ji ne bo nič zgodilo. Tudi iz te njene zmote rasteta strahovita neodgovornost in lahkotno razprodajanje. Res niso volitve niti približno dovolj močna ovira za tako ravnanje, zlasti odkar je javni odpor proti razprodajam popustil, čeprav ni mrtev.

Obstajajo pa drugi načini, da se razprodaja, ki že teče, ustavi, dokler je še čas. Na voljo je pravna ureditev, tudi Kazenski zakonik. Po 350. členu se naš državljan, ki poskuša spraviti Republiko Slovenijo v podrejenost ali odvisnost nasproti drugi državi, kaznuje z zaporom od enega do desetih let. Ponovimo: ni minimalne suverenosti brez minimalne gospodarske samostojnosti.

Bolj določen je 257. a člen KZ. Citiramo: (1) »Uradna oseba, javni uslužbenec ali druga pooblaščena oseba uporabnika javnih sredstev, ki pri naročanju, pridobivanju, upravljanju teh sredstev ali razpolaganju z njimi zavestno krši predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače povzroči ali omogoči nezakonito ali nenamensko uporabo javnih sredstev, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko za javna sredstva zaradi tega nastane večja premoženjska škoda, in ta res nastane, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let in z denarno kaznijo.

(2) Če je zaradi dejanja iz prejšnjega odstavka nastala velika premoženjska škoda, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let in z denarno kaznijo.«

Ta člen (ki ima še dva odstavka) velja od leta 2012 in že takrat se je proti njemu prav v javnem sektorju precej lobiralo. Razumljivo, tu je oblika krivde kombinacija morebitnega naklepa (zavestno krši) in malomarnosti (čeprav predvideva ali bi moral in mogel predvidevati), kar je za pregon lažje kot na primer pri zlorabah.

In kako bomo vedeli? Vsaj za slabo banko in holding velja zakon o dostopu do javnih informacij, torej pravica sproti zahtevati podatke o načrtovanih in pripravljenih prodajah. Prej ali slej se bo našlo kakšno budno civilnodružbeno javnofinančno oko (javni spletni forum), ki bo to dogajanje spremljalo in obveščalo javnost in pristojne organe.

Krivce za razprodajo jasno označujejo funkcije: premierka, finančni minister, vlada, poslanci. To so konkretna imena sedanje politike, ki jih policiji in pravosodju ne bi bilo težko izbrskati. Vse bi razprodal tudi Janša, a tega iz različnih razlogov ni mogel. Če bo to namesto njega izvedla ali pripravila teren za razprodajo sedanja oblast, je slabša tudi od njegove garniture.

Kajti nobeno drugo posamično početje najbrž ne določa slovenske prihodnosti bolj kot taka razprodaja. Z njo bi slovenska politika prodala dobršen del prihodnosti. Pomenila bi njeno sprijaznitev s tretjerazrednostjo, ki koti mojo, tvojo, splošno zaostalost in bedo.

Nad politiko torej vendarle ni samo nebo. Tudi pravočasnih opozoril kljub prevladujoči zanorjenosti ne manjka. Če bo do množične razprodaje – popolnoma nepopravljive – vendarle prišlo, bo prej ali slej obveljala kot dejanje proti državi in njenim ljudem.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.