Grega Repovž

Grega Repovž

25. 4. 2014  |  Mladina 17  |  Uvodnik

Ustavni sodniki z agendo

Slovensko ustavno sodišče – uradno pa Slovenija – je prejšnji teden dobilo krepko zaušnico Evropskega sodišča za človekove pravice. V primeru Mladina proti Republiki Sloveniji so najvišji evropski sodniki soglasno presodili, da je Slovenija kršila konvencijo o človekovih pravicah in njen 10. člen. Primer je dovolj razvpit, da ga ni treba podrobno povzemati: novinar Mladine Jure Aleksič je poslanca Srečka Prijatelja, ki se je grobo norčeval iz manjšine, označil za cerebralnega bankrotiranca. Drugo za drugim so slovenska sodišča sočustvovala s poslancem, obsojala novinarjev cinizem in satiro, spregledala kontekst članka, niso prepoznala javnega položaja politika, niso prepoznala pomena svobode izražanja, najdlje pa je šlo pri tem ustavno sodišče.

Ustavni sodniki, odgovorni, da je bila Slovenija prvič obsojena zaradi kršitve svobode govora, še vedno sestavljajo jedro ustavnega sodišča. To so Mitja Deisinger, Marta Klampfer, Miroslav Mozetič, Ernest Petrič, Jasna Pogačar, Jan Zobec. A primer Mladina proti Sloveniji je le primer, ki nam dopušča – ker imamo v rokah sodbo evropskih sodnikov, ki so njihovo delo ocenili –, da prav na tem primeru dokazujemo, da gre za ljudi, ki ne morejo uživati našega zaupanja, ki rušijo zaupanje v ustavno sodišče, ki so le podaljšek neke politične stranke, saj ravnajo politično, še več, ravnajo skozi optiko stranke, ki so ji naklonjeni.

To so težke besede. Ne gre za očitek, da imajo ti ustavni sodniki politično prepričanje: tako kot vsi ljudje ga imajo tudi sodniki na vseh ravneh. To je normalno in prav. Vsak človek ima pravico do prepričanja, tudi sodnik. Seveda pa je dolžnost vsakega sodnika, da je ob razsojanju svoje prepričanje zmožen ločiti od predmeta obravnave. Za omenjene sodnike tega žal ne moremo trditi: njihovo ravnanje sledi političnemu prepričanju, je politično samo po sebi.

Dejstvo je, da prav ti sodniki vedno znova podpisujejo izrazito politične odločitve ustavnega sodišča – te pa so lahko diametralno različne in nasprotne glede na to, katera politična opcija je na oblasti. To so namreč tisti sodniki, ki so dopustili referendum o pokojninski reformi v času vlade Boruta Pahorja. Njihova takratna odločitev je povzročila, da se je Slovenija začela pogrezati na mednarodnih trgih in začela izgubljati boniteto za boniteto, politično pa razpad Pahorjeve vlade in nove volitve. A decembra 2012 so prav ti sodniki pri odločanju o dopustnosti referenduma o slabi banki in državnem holdingu – ki imata neprimerno manj finančnih posledic kot pokojninska reforma – popolnoma obrnili argumentacijo in preprečili referenduma, ker »bi zavrnitev teh dveh zakonov napeljala bonitetne agencije, da državi znižajo bonitetne ocene«. Pri pokojninski reformi leta 2011 je ista večina zapisala, da »ustavno sodišče na podlagi javnofinančnih, ekonomskih in demografskih napovedi ne more ocenjevati razmer, ki bi lahko nastale v prihodnosti«. Razlika ima ime – Janez Janša. In tako odločajo vedno, vedno v prid političnih interesov SDS. Enako so odločili, ko je šlo za družinski zakonik. Enako je bilo, ko je šlo za nepremičninski davek. In navsezadnje prejšnji teden, ko so vlado poskusili prisiliti, da referendum o arhivih skliče na dan evropskih volitev. Omenjeni sodniki ravnajo grobo politikantsko, strankarsko, izgubili so stik s svojo etiko.

Decembra 2012 jih je sicer Janša, takrat še predsednik vlade, sam razkrinkal, ko je že dan pred razglasitvijo sodbe vedel, kakšna je njena vsebina, in se ni mogel zadržati, da se ne bi s tem pohvalil v intervjuju za javno televizijo. A niti trenili niso.

Demokratični temelj je, da se institucije ne spodkopavajo. Četudi torej ustavno sodišče kdaj sprejme dvomljivo odločitev, velja pretehtati, ali ne bi s kritiko te odločitve preveč omajali sicer pomembne institucije. Zato je nenapisano pravilo, da se kritiki v imenu pomena institucije velja izogibati – ker zmanjševanje ugleda pomembnih institucij pač krni samo demokracijo. A kot smo zapisali: gre za tehtanje. Dejstvo je, da je to ustavno sodišče, in namenoma smo ustavne sodnike navedli poimensko, že prevečkrat prestopilo mejo dopustnega, da torej postaja tisto, ki samo ruši pravne temelje te države. Ali če potegnemo kar vzporednico z institucijo iz polpretekle zgodovine: ustavno sodišče je po vedenju in vsebini odločanja postalo nekakšen sodobni partijski komite, tisti, ki nazadnje izpelje prav tisto, kar si zaželi predsednik partije. In prav neverjetno je, da ta partijski komite sestavlja veliko ljudi, ki so sicer neredko opozarjali na nedemokratičnost prejšnjega sistema. Jih je torej pri tistem sistemu motilo predvsem to, da niso bili njegov del, ne pa njegove metode?

Sicer pa vse pove izjava ustavnega sodnika Jana Zobca, ki jo je izrekel to sredo na okrogli mizi na Svetovnem slovenskem kongresu, eni izmed satelitskih organizacij slovenske desnice: »Ko pogledam nazaj, je bila uspešna le osamosvojitev; politična in ekonomska agenda je ostala nedokončana.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Herman Graber, Ljubljana

    Ustavni sodniki z agendo

    Pa se je le našel nekdo z razumom in pogumom, Mladina z Grego Repovžem. Ustavne sodnike je poimenoval s pravim imenom – navadni politikanti! In posledično sostorilci neoliberalne politike, ki Slovenijo peha proti dnu Evrope. Več