Lakijeva pravica

Sovražni govor se je v devetih letih zaradi sodnega nerazumevanja dela novinarjev preselil z desnega roba političnega prostora v njegovo sredico

Srečko Prijatelj leta 2007 v Cankarjevem domu po volitvah za predsednika države, na katerih je na listi stranke SNS kandidiral Zmago Jelinčič

Srečko Prijatelj leta 2007 v Cankarjevem domu po volitvah za predsednika države, na katerih je na listi stranke SNS kandidiral Zmago Jelinčič
© Borut Krajnc

Laki je v deželi, v kateri živi in dela, pripadnik manjšine. Kot se za pripadnika manjšine spodobi, tudi Laki opravlja poklic, ki ga v deželi ne želi opravljati nihče drug več. Je namreč poslanec. Vsako jutro se z muko spravi iz postelje in nato med umivanjem, še vedno utrujen od neštetih nizkih udarcev, ki jih je prejel prejšnji dan, podobo v ogledalu spet in spet sprašuje isto: »Laki moj, ti je tega res treba?«

Bolj ko se v službi trudi, da bi povedal kaj pametnega, kaj, kar bi imelo rep in glavo, kar bi vsaj za silo tvorilo smiselno celoto, bolj novinarji tekmujejo v norčevanju iz njegovih besed. Čeprav ljudje mislijo, da je njegova koža od neštetih udarcev že trda kot podplat vojaškega škornja in se nove žaljivke od nje le še odbijajo, jo vedno znova uspešno predrejo in se kot strupena puščica zapičijo globoko pod njo, kjer ga še dolgo bolijo. A včeraj ga je sodišče končno vzelo v bran in kaznovalo novinarja, ki je napisal, da je Laki butec. Sedaj mu bo časopis moral plačati odškodnino, sicer nizko, bedno pravzaprav, glede na trpljenje, ki mu ga je povzročil, a vseeno pomembno. Pravično. Če Laki homoseksualcem ne sme reči pedri, homoseksualkam lezbače, Romom cigani, južnjakom čefurji, temnopoltim črnuhi, ženskam babe, tistim ta luštnim pa pičke, ja potem, če je kaj pravice, tudi njemu ne smejo reči butec samo zato, ker ni prav zelo pameten.

Nekako takšna, če si za uvod dovolim poskus satirične interpretacije, je bila optika, s katero so slovenska sodišča gledala na zadevo Srečko Prijatelj proti Mladini, in to vsa brez izjeme, od najnižjega do najvišjega, ustavnega sodišča. Mladino so slovenska sodišča obsodila na plačilo odškodnine, ker je njen novinar Jure Aleksič v članku o sprejemanju zakona o registraciji istospolnih skupnosti nastop poslanca Srečka Prijatelja, ki je med razpravo v parlamentu s poženščeno gestikulacijo želel prikazati stereotipno podobo homoseksualcev, opisal kot »domet cerebralnega bankrotiranca, ki ima srečo, da živi v državi s tako omejenim bazenom kadrov, da se lahko človek njegovih karakteristik znajde celo v parlamentu, ko pa ne bi mogel biti v neki nominalnega spoštovanja vredni deželi niti hišnik povprečno urbane osnovne šole«. Slovenska sodišča so presodila, da je bil Aleksićev zapis objektivno žaljiv, saj naj bi bil, bolj kot kritiko poslančevega nastopa, izražal vrednostno sodbo o njegovih intelektualnih sposobnostih. Slovenski sodniki, razen takratnega ustavnega sodnika dr. Cirila Ribičiča, ki se je odločil za odklonilno ločeno mnenje, ter še dveh, ki sta se temu mnenju pridružila, so na celotno zadevo gledali z optiko osebnostnih pravic poslanca in vprašanja, ali so bile besede, ki mu jih je v članku namenil novinar, zanj objektivno žaljive.

Slovenska sodišča so s svojimi odločitvami novinarjem po nepotrebnem otopila ost kritičnega peresa. Tudi zato je danes sovražni govor tako razširjen.

Slabih devet let pozneje je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) zaradi navedenih sodb Slovenijo prvič v zgodovini obsodilo zaradi kršitve 10. člena evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki zagotavlja svobodo izražanja (freedom of expression), ki jo dr. Rok Lampe v obsežnem delu Pravo človekovih pravic prav zaradi njenega političnega vidika opiše kot nujni pogoj za funkcioniranje vseh drugih pravic in svoboščin. Ravno politični vidik te pravice je po njegovem tudi tisti najpomembnejši, saj zaradi vloge nadzora nad oblastjo in oblastniki opravlja vlogo t. i. psa čuvaja demokracije. Tudi ESČP svobodo izražanja pojmuje kot temeljno pravico, ki jo je dopustno omejevati le, če obstaja neodložljiva, nujna družbena potreba, zaradi katere je takšno omejevanje potrebno, ko je torej izpolnjen pogoj »nujnosti v demokratični družbi«, ki ga je treba s preskusom sorazmernosti ugotavljati vsakič, ko trčita svoboda izražanja in katera druga človekova pravica ali svoboščina, tudi osebnostne pravice poslancev. Preskus sorazmernosti ESČP opravi tako, da posamezne objektivno sicer žaljive in težke besede obravnava v širšem družbenem kontekstu, v katerem so bile dejansko izrečene oziroma zapisane. Tudi v konkretni zadevi ga je in je ugotavljalo, ali je bil poseg slovenskih sodišč v svobodo izražanja oziroma svobodo tiska (za kar je pri obsodbi Mladine na plačilo odškodnine nekdanjemu poslancu v resnici šlo) nujen. ESČP je, kot že večkrat v svoji bogati sodni praksi, tudi v tej zadevi ugotovilo, da je v okviru svobode izražanja in svobode tiska dopustno tudi izražanje pretiranih, celo objektivno žaljivih oznak, še posebej, kadar gre za kritiko predstavnika politične oblasti, ki je pred tem sam izražal z vidika človekovih pravic nesprejemljiva mnenja. Evropski sodniki so težke novinarjeve besede o takratnem poslancu postavili v kontekst in jih obravnavali kot odziv na poslančevo smešenje pripadnikov homoseksualne manjšine, s katerim je spodbujal negativne stereotipe in sovraštvo, s čimer je sam zgradil temelje novinarjevega upravičenja do uporabe sicer objektivno žaljivih navedb o njem. Na podlagi teh ugotovitev je ESČP presodilo, da slovenska sodišča v konkretni zadevi niso prepričljivo izkazala obstoja kakršnekoli družbene nujnosti, ki bi opravičevala omejitev svobode izražanja, in je Slovenijo obsodilo zaradi kršitve konvencije.

Sodba višjega sodišča v primeru Grims proti Mladini je dokaz, da je sodba ESČP v zadevi Prijatelj, žal, prišla nekaj let prepozno.

Obsodba Slovenije je iz Strasbourga prišla po svoje ravno v pravem trenutku, hkrati pa seveda leta prepozno. V pravem trenutku zato, ker v novo luč postavlja nedavno sodbo višjega sodišča v Ljubljani v zadevi poslanca Branka Grimsa proti Mladini. Tudi v tej zadevi je Mladina, zaradi za demokratično družbo nesprejemljivih metod političnega delovanja tokrat Branka Grimsa in njegove stranke, zavestno uporabila provokativno, za marsikoga tudi pretirano obliko sporočanja, ki lahko pri številnih ljudeh zbuja celo nelagodje ali zgražanje, in je fotografijo Branka Grimsa z družino objavila poleg fotografije Josepha Goebbelsa z družino. V tem primeru je sodišče prve stopnje tožbo poslanca zavrnilo kot neutemeljeno, saj je pri presoji dopustnosti objave spornih fotografij zadevo postavilo v širši družbeni kontekst in upoštevajoč opisano prakso ESČP presodilo, da v konkretnem primeru ni podana družbena nujnost omejitve svobode izražanja. Višje sodišče pa je to odločitev spremenilo in odločilo, da objava takšnih fotografij nedopustno krši poslančeve osebnostne pravice. V obrazložitvi sicer višje sodišče poskuša ohranjati pozicijo lepe duše, ko jasno in izčrpno našteje razloge, zaradi katerih bi bila njegova odločitev lahko tudi drugačna: da gre za politika, ki mora imeti višjo stopnjo tolerance za kritične zapise kot drugi ljudje, da je v resnici nujno metode političnega boja konkretnega poslanca in njegove stranke ostro kritizirati, da je v podobnih zadevah treba preprečiti kakršnokoli obliko zastraševanja novinarjev in jim omogočiti tudi čim večjo svobodo pri izbiri izraznega sredstva za podajanje kritičnih mnenj, nato pa, vsemu naštetemu navkljub, sprejme odločitev, ki sama na sebi pomeni omejitev novinarjev pri izbiri izraznih sredstev in bo, če bo poslancu prisojena še odškodnina, pomenila tudi obliko zastraševanja. Opisani salto mortale od obrazložitve do odločitve višjemu sodišču dopušča vztrajno ignoriranje pojma satire in njene družbene vloge, saj satirično rubriko Mladinamit označi kot nekaj, kar je pretežno namenjeno zabavanju javnosti, in ne kot učinkovito orodje nujne družbene kritike.

Prav navedena sodba višjega sodišča v primeru Grims proti Mladini pa je tudi dokaz, da je sodba ESČP v zadevi Prijatelj, žal, prišla nekaj let prepozno, saj nam nazorno kaže, kako globoko smo kot družba v teh devetih letih padli. Novinarji so morali pred devetimi leti posegati po težkih in kontroverznih besedah, da bi kritizirali mnenja in diskurz poslanca skrajne nacionalistične stranke, danes se morajo za takšne metode odločati zaradi poslancev trenutno največje opozicijske, sicer pa stranke, ki je že večkrat dobila mandat za sestavo vlade. Sovražni govor se je v devetih letih preselil z desnega roba političnega prostora tako rekoč v njegovo sredico. Postal je main stream. In nikakor ne gre samo za Branka Grimsa in denimo pripombe njegovega šefa o trenirkarjih. Spomnimo se nedavnega nacilingvističnega izdrkavanja (nota bene: to in vse nadaljnje morda za koga pretirane in posmehljive opazke uporabljam pri polni zavesti, da bi, sorazmerno in skladno s sodno prakso ESČP, opozoril na nedopustnost ravnanja dveh poslancev), ki sta si ga na račun poslanke Lejle Hercegovac privoščila njena parlamentarna kolega Franc Breznik in Vinko Gorenak, ko sta kot kakšna goveja Statler in Waldorf na videz le godrnjala nad njeno slabo slovenščino, v resnici pa sta izvajala zelo perfiden napad na poslanko, iz katere priimka je mogoče sklepati, da gre za pripadnico enega od narodov iz nekdanje skupne države. Nikar ne dvomite: šlo je za sovražni govor, čeprav se je nekdanjemu prvemu pendreku Postaje ljudske milice v Celju osladna prijaznost, s katero je poslansko kolegico prepričeval, da žal res ne govori slovensko, tako rekoč cedila po bradi in ga je izdajal le občasni hudomušni nasmešek, ki mu je ušel ob potrjevalnem dreganju pod mizo, ki ga je bil kot nagrade za veseljaški performans deležen od najbolj znanega slovenskega lovca na supermodele.

Domišljam si, morda preveč, a vendarle, da bi nam ta in še številni podobni mučni prizori morda ostali vsaj delno prihranjeni, če slovenska sodišča pred devetimi leti s svojimi odločitvami novinarjem ne bi po nepotrebnem otopila osti kritičnega peresa, in upam, da jih bo v prihodnje bolj kot za Lakijeve duševne bolečine in duševne bolečine njegovih pajdašev skrbelo za mentalno zdravje vseh nas, ki moramo njihove nestrpne, butaste, za povprečno inteligentnega človeka skrajno žaljive domislice vedno znova in vedno teže presnavljati.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.