Šport je politika

Nenehno poslušamo, da šport ni politika, da je nad politiko in da je nevtralen – saj veste, tako kot Švica. Kar seveda ni res. Politika zelo vpliva na šport – Rusija je zaradi napada na Ukrajino izključena z vseh velikih športnih tekmovanj. V Olgi pa politizacijo športa vidimo z ukrajinske strani. Olga (Anastasiia Budiashkina), odlična ukrajinska gimnastičarka, se leta 2014 v Švici pripravlja za evropsko prvenstvo v Nemčiji, a ne tekmuje za Ukrajino, temveč za Švico, saj je bila njena mama – preiskovalna novinarka, trn v peti Janukovičevega proruskega režima – prisiljena emigrirati. Ko pa Ukrajina vstane in kijevski Trg oktobrske revolucije prelevi v Trg neodvisnosti, alias Majdan, se spolitizirajo tudi njene športne sanje, pa četudi jih šteje šele petnajst. Njen trener ponavlja, da »šport ni politika«, a posnetki z Majdana jo angažirajo, aktivirajo, radikalizirajo. Njena nemoč je agonična, njena agonija je protest. Ker je v eksilu, zamuja ukrajinsko revolucijo (ki jo je Putin strogo kaznoval, z aneksijo Krima in vojno v Donbasu), kar jo navdaja s tesnobo, ki jo lahko ubije le tako, da se brutalno in ritualno nadidentificira s tem, kar počne – s treningom, gimnastiko, prijemi, saltami, drogom. S perfekcioniranjem strasti.

Močno me objemi

Clarisse (Vicky Krieps) svojima otrokoma, sinu (Sacha Ardilly) in hčerki (Anne-Sophie Bowen-Chatet), pripravi zajtrk, možu (Arieh Worthalter) napiše, kaj vse naj kupi v trgovini, potem pa sede v avto in se odpelje od doma – in se ne vrne več. Brez pojasnila. »Najprej bo mislil, da me ne bo en teden.« Kdor je videl Coppolovo klasiko Deževni ljudje, v kateri dom in neobčutljivega moža na takšen način zapusti obupana, tesnobna, noseča Natalie (Shirley Knight), ve, kaj to pomeni: dovolj ima patriarhalnega reda, ki jo stiska in davi. Toda Clarisse, ki se ji nenehno prižigajo flešbeki, spomini na srečno, skoraj idilično družinsko življenje (živijo nekje na podeželju, v masivni stari hiši, utopično, že kar komunsko), ne odpotuje »nekam«, temveč »nikamor«. Ves čas le kroži in migrira, neprestano se giblje. Zdaj je na cesti, zdaj v baru, zdaj na snegu – v gorah. Zdi se, kot da skuša s tem gibanjem zanikati tisti ustaljeni, fiksni, destruktivni »domačni« svet, pred katerim je zbežala, in prodreti v paralelni svet, utopični »nomadski« prostor, ki je alternativa realkapitalizmu in patriarhatu, toda ta »novi« alternativni svet je tako izmuzljiv, protisloven in nelinearen kot kvantum fantazij o družinski sreči.

Section 8

Če ste nostalgični in se hočete dolgočasiti ob akcijskem filmu, kakršne so snemali v osemdesetih letih, si poglejte maščevalno-zarotniški Section 8, v katerem so akcijski prizori tako generični in tako inertni, monologi Mickeyja Rourkea, Dolpha Lundgrena in Dermota Mulroneyja pa tako katatonični in patriotsko statični, da se zdi, kot da je hotel auteur kanalizirati Andyja Warhola. (Amazon Video, Vudu, Microsoft, YouTube, iTunes)

Luckiest Girl Alive

Ani Fanelli (Mila Kunis), ostra, prestižna kolumnistka, je tik pred poroko, a se ji življenje zavrti nazaj, ko jo ekipa, ki snema doku o šolskem pokolu izpred desetletja, pozove, naj pove svojo »potlačeno« plat zgodbe – Ani namreč tega pokola ni le čudežno preživela, ampak naj bi bila celo v »sporazumnem« stiku z morilcem, ki se je maščeval svojim ciničnim mučiteljem. Ne le svojim.

Goodnight Mommy

Kapitalizem od scenskih umetnikov in umetnic, ki jih starost pošilja po poti nekonkurenčnih delavcev, terja preveč, zato si mamica (Naomi Watts) v temle šokerju, rimejku avstrijskega šokerja Lahko noč, mamica (2014), omisli plastično operacijo, toda ko jo zagledata njena sinova (Cameron Crovetti & Nicholas Crovetti), ne verjameta, da je to res ona, še toliko bolj, ker po novem kadi, ker jima noče več peti najljubše pesmi in ker ima enega povsem očitno raje kot drugega. Rimejki odmevnih šokerjev lahko rimejkirajo zaplet, zgodbo in razplet, običajno pa ne morejo rimejkirati napetosti – intenzivnosti, grozljivosti – teh šokerjev.

Confess, Fletch

Komični triler Confess, Fletch, posnet po romanu Gregoryja Mcdonalda, je tako duhovit in zabaven, da izgleda kot stand-up Jona Hamma, alias Fletcha, »nekoč uglednega preiskovalnega novinarja«, ki policijo – s samoironično vnemo in dikcijo Chandlerjevega detektiva Philipa Marlowa – prepričuje, da ni umoril ženske, ki jo najdejo v stanovanju njegovega italijanskega dekleta, da ni ugrabil njenega očeta in da ni ukradel Picassa, kar je obenem tudi priložnost, da pokaže na razredno noto kriminala, saj se dragocene umetnine – tako kot družbeno bogastvo – prerazporejajo le navzgor. Jon Hamm, ki je zablestel v seriji Oglaševalci, blesti v vlogi, v kateri je nekoč blestel Chevy Chase, a film so na trg vrgli nespoštljivo – brez kakega posebnega oglaševanja. (Prime, Vudu, iTunes)

Noč čarovnic se konča

Laurie Strode (Jamie Lee Curtis), protagonistka neskončne sage o Noči čarovnic, predhodnica poročnice Ripley iz O smega potnika ( ja, O smi potnik je bil Noč čarovnic v vesolju), je sama doma, a se dobro zaveda, da doma nisi nikoli sam in da je dom past. Vrag je že vzel šalo. Stemnilo se je. Laurie v nekem trenutku odpre predal in izbira nož, ki ga bo uporabila – kamera se upre v te nože in za trenutek ali dva obvisi nad njimi. Tako se je kamera v prejšnjih Nočeh čarovnic pogosto uprla v nože, med katerimi je izbiral psihopatski Michael Myers. Jasno, vedno je izbral največjega, najbolj mesarskega. Tako kot tudi Laurie izbere največjega. Kot da bi nam hotel film reči: se vam ne zdi, da Laurie Strode malce spominja na Michaela Myersa? Mar ni Laurie Strode kot Michael Myers? V resnici je še huje: vsak lahko postane Michael Myers.

Tri minute – podaljšano

Tri minute – podaljšano je dokumentarec, esej, found footage, rekonstrukcija, dekonstrukcija, meditacija, forenzična preiskava, arhivski triler in film o ljudeh, ki živijo le tri minute. Glenn Kurtz je pred dobrimi desetimi leti na nekem floridskem podstrešju odkril turistični film, ki ga je posnel njegov ded, David Kurtz, Američan poljskega rodu, ko se je leta 1938 s kamero in Kodakovim barvnim trakom odpravil na potovanje po Evropi (Pariz, Amsterdam ipd.) in med drugim obiskal tudi rodni Nasielsk, poljsko mestece, nedaleč od Varšave, kjer je v judovskem delu posnel tiste tri minute, ki jih je nizozemska filmarka Bianca Stigter zdaj – z vokalom Helene Bonham Carter – podaljšala v vprašanje: kdo so vsi ti ljudje, ki jih je posnel? Kdo so vsi ti Judje, ki mahajo in se smejijo? Kdo so vsi ti otroci, ki se tako navdušeno nastavljajo kameri? Koliko jih je preživelo holokavst?

Do Revenge

Se spomnite komedije Nimaš pojma? No, film Do Revenge je Nimaš pojma v digitalni dobi – ciničen, farsičen, obešenjaški, samoironičen, pastelen, postavljen med privilegirance. Drea (Camila Mendes), ekstremno priljubljena najstnica, samozavestna kot soundtrack tega filma, rojena za Teen Vogue, se hoče ravno maščevati svojemu seksističnemu, toksičnemu fantu (njen »privatni« video je podružbil), ko spozna Eleanor (Maya Hawke), ki se hoče ravno maščevati homofobičnim sošolcem in sošolkam (stereotipizirali so jo kot lezbično »predatorko«), kar ju združi in prelevi v gibanje #MeToo s pridihom Podlih iger, Nevarnih razmerij in Žage.

Lou

Lou – produkcija JJ Abramsa – je povsem rutinski derivat Ugrabljene, le da 63-letna Lou (Allison Janney), nekdanja operativka Cie, mučeniška špartanka s »posebnim setom veščin«, ki zdaj živi sredi pacifiškega gozda in ki hoče rešiti ugrabljeno hčerko svoje sosede, bolj kot na Bryana Millsa (Liam Neeson) spominja na Arnolda Schwarzeneggerja, alias Komandosa. Film – okej, akcijska telenovela, saj »šokantnih« razkritij zlepa ne zmanjka – se trudi, da bi bil tehten, zato v njem stalno neusmiljeno dežuje in zato Lou, ki itak bolj ko ne »preudarno« molči, pogosto preglasi bend Toto. (Netflix)

Ostržek

Disney nadaljuje z igranimi verzijami svojih animiranih klasik, ki pa ne bodo nikoli klasike, še najmanj Ostržek, ki je popolno truplo – brezoseben, dehidriran, brezdušen, zafušan, moderniziran na staromoden način, pa še obupno dezinficiran. Pozabite na cigaro! To, da Pepeta, Ostržkovega stvarnika, igra Tom Hanks, ne pomaga, kakor tudi ne pomaga to, da je film posnel Robert Zemeckis, ki je Hanksa režiral v Forrestu Gumpu in Brodolomu – v Wilsonu je bilo več Ostržka kot v tem Ostržku. V Forrestu Gumpu tudi. (Disney+)

Nasmeh

»Nisem nora,« ponavlja Rose Cotter (Sosie Bacon), socialno precej ozaveščena terapevtka, zaposlena v neki psihiatrični bolnišnici. Da ni nora, dahne svojemu zaročencu, svoji sestri in svoji nekdanji terapevtki. Njeni pacienti počnejo čedalje bolj »nore« reči: najprej začnejo pripovedovati o tem, da se jim prikazujejo strašna, nevidna, zlovešča bitja, ki se smehljajo, potem se tudi njim na lica prikrade skrivnosten nasmeh, na koncu pa naredijo samomor – na grizlijevski način. In tudi Rose ima občutek, da se je »okužila« – da čuti neko »prezenco«, da ima privide, da halucinira in da se ta »entiteta«, ki spreminja obliko in izgled in ki je morda videla Zlo za petami (ali pa Jokerja), seli od ene osebe k drugi. Rose – zaročeno, pa vendar precej osamljeno in izolirano žensko – resda mučijo mladostne travme (materin samomor), ki kar kličejo mentalne probleme, s stresom, halucinacijami in tistim pošastnim nasmehom vred, toda mentalno začne razpadati, ker je edina, ki se angažira, edina, ki se poglobi, edina, ki premore empatijo do pacientov, edina, ki revnim pacientom zdravljenja ne bi zaračunala, edina, ki ni indiferentna do trpljenja pacientov, edina, ki se solidarizira z njimi, edina, ki jih razume in ki jih ne demonizira, edina, ki ve, kaj doživljajo, edina, ki – če naj uporabim ta izraz – zleze v njihove glave. Nesebičnost je pekel.

On the Count of Three

Film On the Count of Three – po naše: Ko rečem tri – izgleda kot morbidni, nihilistični stand-up. Val (Jerrod Carmichael) in Kevin (Christopher Abbott), najboljša prijatelja, stojita za nočnim klubom – podnevi. V rokah držita pištolo – vsak svojo. In merita drug v drugega. Dovolj imata. Preteklost je bila tako depresivna in črna, da ju prihodnost ne zanima, ker bo to le nadaljevanje preteklosti. Zato skleneta, da bosta naredila kolektivni samomor. Kot Romeo in Julija. Kar pa ne preseneča – Val in Kevin sta natanko Romeo in Julija.

Pot v raj

Julia Roberts je leta 1990 s Čednim dekletom redefinirala romantično komedijo, v devetdesetih potem srfala na valu te prenovljene romantične komedije (Moj bivši se poroči, Notting Hill, Pobegla nevesta), po Ameriških ljubljencih, posnetih pred dvajsetimi leti, pa se je romantični komediji povsem odpovedala. No, prav toliko časa je v Poti v raj že ločena od Davida, prestižnega arhitekta, ki ga igra George Clooney. Ona, Georgia, je galeristka, tako da imata dovolj denarja in dovolj prostega časa, da se lahko nenehno sarkastično zbadata in žalita in pretvarjata, da se sovražita, toda ko se njuna angelska hči (Kaitlyn Dever) na Baliju zaljubi v angelskega domačina (Maxime Bouttier), s katerim se hoče na vrat na nos poročiti, odpotujeta tja, da bi jo prepričala, naj tega ne stori, ker ne bo trajalo.

Vladanje stranke Zakon in pravičnost zelo spominja na vladanje nekdanje poljske komunistične partije

Leta 1983 – ko so Poljsko intonirali izredne razmere, vojaška diktatura generala Jaruzelskega in gibanje Solidarnost – sta policista na nekem varšavskem trgu brutalno aretirala Grzegorza Przemyka (Mateusz Górski), 18-letnega poeta, sina poetinje in aktivistke Solidarnosti, in njegovega prijatelja Jureka (Tomasz Ziętek), ju odpeljela na policijsko postajo, kjer sta potem Grzegorza, ki se je vse preveč zavedal svojih pravic, pretepla do smrti (»V trebuh ga brcaj – ne pušča sledi!«), toda smrt je pustila tako očitno in odmevno sled (na njegovem pogrebu se je zbralo 15.000 ljudi, o umoru so poročali zahodni mediji), da so oblastniki – od ministrstva za notranje zadeve in tožilstva do Jaruzelskega – delali vse, da bi umor čim bolj relativizirali in krivdo za najstnikovo smrt naprtili komu drugemu, magari bolničarjem ali samemu Jureku, ki naj bi se mu ponesrečili karate udarci in ki so ga skušali očrniti z absurdnimi zgodbami o tem, da je »džanki« in »homoseksualec«, ki zahaja k »prostitutkam«.

Zmajev jezdec

Tale nemški animirani film se zelo trudi: neustrašnega srebrnega zmaja s prijateljema, škratinjo in siroto, pošlje na “čarobni” trip okoli sveta, angažira travme, prerokbe, alkimiste, Indiane Jonese, djinne in imperialne, genocidne plenilce naravnih bogastev, stegne se v Indijo in Himalajo, še več, pokaže nam nebesa (“Rob neba”), a ne more skriti, da je le nanavdahnjena, čudno statična, nenapeta, dehidrirana imitacija animiranega hita Kako izuriti svojega zmaja. (kino)

The Immaculate Room

Moški, sin bogataša, vse življenje materialno razvajen, in ženska, hči pijanca, vse življenje materialno prikrajšana (igrata ju Emile Hirsch in Kate Bosworth), vstopita v veliko belo sobo – vsa srečna sta. In navdušena. In razposajena. Tu, v popolni karantenski izolaciji bosta za potrebe velikega socialnega eksperimenta preživela 50 dni. Če bosta drug z drugim vzdržala vseh 50 dni, ju čaka nagrada – 10 milijonov dolarjev. Zavedata se velike priložnosti. Nista brez velikih načrtov. V kopalnico ne bosta smela skupaj, uživati bosta morala hrano brez vonja in okusa, toda vsa ta pravila ju ne motijo – takšni eksperimenti niso pač nikoli brez kapric. Sama sebi se zdita kot mentalna pacienta, a desetim milijonom ne gledata v zobe. Prepričana sta, da bosta vzdržala tistih 50 dni. Jasno, ne vzdržita. Izolacija ju začne mučiti, žreti in lomiti. Moškega popadejo teorije zarote – malce kasneje se začne pogovarjati z insektom, ki ga ženska mirno pohodi.

Vorteks

Vedno šokantni Gaspar Noé si za Vorteks – zgodbo o razpadanju dveh ostarelih in osamljenih zakoncev, vse bolj dementne psihiatrinje (Françoise Lebrun) in vse bolj onemoglega filmskega kritika (Dario Argento, kultni italijanski auteur, kralj gialla), specialista za povezavo med filmom in nezavednim – vzame skoraj dve uri in pol, toda film, tipično karantenski in minimalističen, omejen na eno stanovanje (polno knjig), dejansko traja dvakrat dlje, saj Noé ekran s črno črto razcepi, tako da hkrati – tako rekoč v “realnem času” – spremljamo življenje in razpadanje obeh, njega in nje. Film ju loči. Kot da bi hotel reči: zdaj je vsak prepuščen sebi! Ker sta ločena, odcepljena drug od drugega, pridejo bolj do izraza njuni strah, tesnoba, negotovost, bolečina in dezorientiranost. Vse deluje kot labirint.

Veliko vlog je potreboval, da je preživel na Zemlji

Gotovo se spomnite Carpenterjevega kultnega šokerja Stvor, v katerem Zemljo obišče zunajzemeljska pošast, ki se potem utelesi v vse, kar vidi. Nenehno mutira, nenehno spreminja obliko in identiteto, nenehno se na novo izumlja. David Bowie je bil takšna pošast: zunajzemeljski, padel je na Zemljo, kjer se je potem utelešal v vse, kar je videl. Ja, spoznati je hotel vse, kar je videl. Nenehno je mutiral in skakal v neznano, nenehno je spreminjal obliko in identiteto, nenehno je doživljal metamorfoze in transformacije, nenehno je izumljal in ustvarjal nove like, nove persone, nove alter ege.

Glejte me!

Ko se peljete v potniškem letalu, ste v zelo izoliranem okolju. Vaš manevrski prostor je hudo omejen. Paralizirani ste. Nič ne morete. Nikamor ne smete. Obsojeni ste na mirovanje. Zato vam ne preostane drugega, kot da gledate filme. Toda letalo v vas ne prebudi le cinefila, ampak vam omogoči, da eksperimentirate. Ali kot je pred leti na portalu Polygon opozoril Joshua Rivera – ko si na letalu, daš priložnost filmom, ki jih doma ne bi gledal. Na letalu si pripravljen gledati filme, ki jih sicer ne bi – filme, ki bi jih tam doli, na Zemlji, preskočil, zavrnil, ignoriral, spregledal. Filme, ki se ti zdijo pod nivojem. A nihče ti ne more ničesar očitati, ni ti treba zardevati od sramu, nihče se ti ne more posmehovati: v letalu si, deset tisoč metrov nad Zemljo, odrezan od sveta – kakšne možnosti pa imaš? Ne potrebuješ izgovora, da bi gledal cenene, pompozne, kičaste, srečno smešne in klišejske blockbusterje – lahko jih gledaš brez občutka krivde. Letalo samo je ready-made izgovor.

Najboljši rojstni dan

Reanimacija Rdeče kapice, le da se skozi mračni gozd k babici ne odpravi Rdeča kapica, temveč petletni zajec, ki ne more preboleti, da njegova sestrica pri starših dobiva več pozornosti kot on (na rojstni dan). Mala – počasna in diskretna – študija moškega narcizma, da ne rečem moške toksičnosti. Ja, #MeToo-lekcija za petletno populacijo. (Kinodvor – Kinobalon)

Bojevnik

Če se vam zdi današnja Evropa strašna, grozna, mračna in kaotična, potem si poglejte robustnega Bojevnika, najdražji češki film v zgodovini, ki se dogaja v srednjeveški Evropi, postlani s trupli – visijo na drevesih, ležijo na tleh, vlačijo jih s konji, natikajo jih na kole. Tako je kot v kaki elizabetinski tragediji – liki nimajo več kam stopiti. Ne da to preseneča: Evropa, blatna, morbidna, kaotična in distopična, ima dva papeža, enega v Rimu, drugega v Avignonu, a tudi prestol Svetega rimskega cesarstva ima dva kralja – češkega kralja Vaclava IV (Karl Roden), ki naj bi ga zasedel, in njegovega polbrata Sigismunda (Matthew Goode), ki mu ga skuša – z majhno pomočjo makiavelističnega lorda Rosenberga (Til Schweiger) – speljati. Boj za oblast – no, igra prestolov – iztiri Evropo.

Politični zapornik

Tu se ustavi čas, tu izgubiš stik z zunanjim svetom, tu se govori brez dlake na jeziku, tu pozabiš svojo telefonsko številko (in besede), tu povsod vidiš le kocke, tu je tako, kot bi stopil v Trumanov šov, tu je dan enak dnevu, tu se pokaže, kdo si, tu presenetiš sebe – še celo najstrastnejši kadilec tu neha kaditi. Tako trije zaporniki v dokuju Dolina solz, posejanem s štikli Matjaža Pikala in benda Autodafé, opisujejo Zavod za prestajanje kazni zapora Dob, alias »Dolino smrti«. Prvi je umoril dve osebi, drugi je na UKC-ju poneveril denar, tretji je spolno zlorabil svoji hčerki (z eno ima otroka). Vsi trije eksistencializirajo in komentirajo sloviti verz Johna Donna, da »noben človek ni otok«.

Najdražji protikapitalistični film

Predstavljajte si svet, v katerem še ni filma. Če si seveda morete, kajti zdi se, da je film tu že od pamtiveka in da svet brez filma ni nikoli obstajal. Toda vemo, da je obstajal – in vemo, da se je film pojavil zelo pozno, šele ob koncu 19. stoletja. In dobro veste, o čem razmišljajo ljudje, ko se izteka stoletje – o apokalipsi, o koncu sveta, o tektonski spremembi, o novem redu ali pa novem neredu. Jasno, tudi film je izgledal apokaliptično, zato ne čudi, da so filme razglašali za »hudičeve podobe«. Še več, mnogi so ljudi svarili: če boste gledali filme, boste oslepeli! Tega niso vedno izrekli, toda podton je bil prav ta, tudi malce kasneje, ko so filmi postali bolj drzni, bolj pikantni, bolj kočljivi, bolj divji, bolj sekularni, bolj senzacionalistični: oslepeli boste! In še enkrat: oslepeli boste!

End of the Road

Številni filmi se šlepajo na gibanje #MeToo, tale – generični, povsem nepresenetljivi turistični triler, v katerem ovdovelo medicinsko sestro (Queen Latifah) in družino (Ludacris ipd.) med potjo v Teksas terorizirajo rasistični degeneriranci, neonacistični jokli, sociopatski dilerji in morilski šerifi – pa se šlepa na gibanje #BlackLivesMatter, a nezasluženo.

Me Time

Nič ni hujšega in bolj frustrirajočega od ženske s kariero, nas uči tale Netflixova »komedija«, v kateri Kevin Hart igra moža, ki ostaja doma, pere, kuha, čisti in gospodinji, medtem ko njegova žena – Regina Hall – blesti kot prestižna, zelo uspešna arhitektka. Hart, ki v svoji hiši nima kje drkati (razen pod tušem), se počuti vse slabše in čedalje bolj pomanjšanega ( ja, Incredible Shrinking M an) , zato se pridruži »gorečemu« puščavskemu kampu svojega starega prijatelja (Mark Wahlberg), kombinacije Huckleberryja Finna in Petra Pana, ki obljublja opolnomočenje. Stara prijatelja se lahko tako prepuščata vsemogočim bebavim avanturam, traparijam, vicepokanjem in norostim, ja, infantilnosti in regresivnosti, kar pomeni – pot do opolnomočenja vodi prek infantilizacije. Če hočeš naprej, se moraš znoreti in infantilizirati! In že poješ s Sealom. Iskreno rečeno,

Samaritan

Nekoč so ljudje žalovali za svetom, ki ga je zapustil Bog – v temle filmu pa dvanajstletnik (Javon Walton), tipični mali obsedenec z miti in legendami, žaluje za svetom, ki ga je zapustil superjunaški Samaritan. Ni čudnega: kriminala je v trohnečem Granitnem mestu na pretek, bogataške elite se ne zmenijo za socialno trpljenje,

Divjaki

Zolja (Alen Liverić), Jasmin (Branko Janković) in Mali (Borko Perić), trije hrvaški luzerji, nogometni navijači in roparji, se leta 2018 odpravijo v Moskvo na finale svetovnega nogometnega prvenstva (Hrvaška vs. Francija), a nehote pristanejo v hribovju Bosanske Krajine – med islamisti, ki ravno načrtujejo veliki teroristični napad, v katerem naj bi umrlo več »nevernikov« kot 11. septembra 2001.

Padec

Padec se začne na orjaški steni, ki se je oklepata Becky (Grace Caroline Currey) in njen mož, Dan (Mason Gooding), veterana prostega plezanja, toda še preden rečeta »cliffhanger«, klini popustijo, vrv se strga in Dan strmoglavi v globino. Nič posebnega – vse skupaj je zrežirano rutinsko, brez pravega suspenza, brez prave strasti, brez cliffhangerjev. In potem gre še na slabše: Becky, vsa zlomljena, potrta, objokana, zapita in obupana, opusti plezanje, tako da jo potem oče, ki ga igra Jeffrey Dean Morgan, prepričuje, naj se vrne v življenje, a ta prizor je tako kilavo naiven, da vas ima, da bi vstali in odšli iz kina. No, naredili bi katastrofalno napako. Padec se namreč kar na lepem čudežno in naravnost neverjetno pobere – in mutira v eleganten, napet, kompakten, srhljiv, luciden, konceptualen, krut, brezmejno kinetičen B-triler preživetja.

Mala mama

Obstajajo indiskretni, invazivni filmi o potovanju skozi čas – tu vse temelji na zapleteni tehnologiji, specialnih efektih, pripovednem trušču. Obstajajo pa tudi diskretni, imerzivni filmi o potovanju skozi čas – brez tehnologije, brez efektov, brez trušča. Protagonisti odpotujejo skozi čas, ne da bi sploh vedeli – prižgala jih je želja. Mala mama, ki ga je posnela Céline Sciamma, avtorica Vodnih lilij, Pobalinke, Bande punc in Portreta mladenke v ognju, je tak film. Osemletna Nelly (Joséphine Sanz) gleda mamo, Marion (Nina Meurisse), ki je pravkar izgubila mamo – mamin obraz je siv, nem, tesnoben, melanholičen mozaik žalosti, žalovanja in obžalovanja. Nelly je izgubila babico, a skuša začutiti in razumeti bolečino svoje mame, ki je izgubila mamo, kot da bi skušala vnaprej začutiti in razumeti bolečino, ki jo bo sama nekoč občutila ob izgubi svoje mame. Je njeni mami žal, da s svojo mamo ni preživela več časa in da je ni bolje spoznala? Sta se zgrešili? Kaj če se bo tudi Nelly zgrešila s svojo mamo? Kaj če bo tudi njuno »srečanje« spodletelo? Kaj če že zdajle, ko je ona osem, mama pa enaintrideset, zamujata?