Nasmeh

»Nisem nora,« ponavlja Rose Cotter (Sosie Bacon), socialno precej ozaveščena terapevtka, zaposlena v neki psihiatrični bolnišnici. Da ni nora, dahne svojemu zaročencu, svoji sestri in svoji nekdanji terapevtki. Njeni pacienti počnejo čedalje bolj »nore« reči: najprej začnejo pripovedovati o tem, da se jim prikazujejo strašna, nevidna, zlovešča bitja, ki se smehljajo, potem se tudi njim na lica prikrade skrivnosten nasmeh, na koncu pa naredijo samomor – na grizlijevski način. In tudi Rose ima občutek, da se je »okužila« – da čuti neko »prezenco«, da ima privide, da halucinira in da se ta »entiteta«, ki spreminja obliko in izgled in ki je morda videla Zlo za petami (ali pa Jokerja), seli od ene osebe k drugi. Rose – zaročeno, pa vendar precej osamljeno in izolirano žensko – resda mučijo mladostne travme (materin samomor), ki kar kličejo mentalne probleme, s stresom, halucinacijami in tistim pošastnim nasmehom vred, toda mentalno začne razpadati, ker je edina, ki se angažira, edina, ki se poglobi, edina, ki premore empatijo do pacientov, edina, ki revnim pacientom zdravljenja ne bi zaračunala, edina, ki ni indiferentna do trpljenja pacientov, edina, ki se solidarizira z njimi, edina, ki jih razume in ki jih ne demonizira, edina, ki ve, kaj doživljajo, edina, ki – če naj uporabim ta izraz – zleze v njihove glave. Nesebičnost je pekel.

On the Count of Three

Film On the Count of Three – po naše: Ko rečem tri – izgleda kot morbidni, nihilistični stand-up. Val (Jerrod Carmichael) in Kevin (Christopher Abbott), najboljša prijatelja, stojita za nočnim klubom – podnevi. V rokah držita pištolo – vsak svojo. In merita drug v drugega. Dovolj imata. Preteklost je bila tako depresivna in črna, da ju prihodnost ne zanima, ker bo to le nadaljevanje preteklosti. Zato skleneta, da bosta naredila kolektivni samomor. Kot Romeo in Julija. Kar pa ne preseneča – Val in Kevin sta natanko Romeo in Julija.

Pot v raj

Julia Roberts je leta 1990 s Čednim dekletom redefinirala romantično komedijo, v devetdesetih potem srfala na valu te prenovljene romantične komedije (Moj bivši se poroči, Notting Hill, Pobegla nevesta), po Ameriških ljubljencih, posnetih pred dvajsetimi leti, pa se je romantični komediji povsem odpovedala. No, prav toliko časa je v Poti v raj že ločena od Davida, prestižnega arhitekta, ki ga igra George Clooney. Ona, Georgia, je galeristka, tako da imata dovolj denarja in dovolj prostega časa, da se lahko nenehno sarkastično zbadata in žalita in pretvarjata, da se sovražita, toda ko se njuna angelska hči (Kaitlyn Dever) na Baliju zaljubi v angelskega domačina (Maxime Bouttier), s katerim se hoče na vrat na nos poročiti, odpotujeta tja, da bi jo prepričala, naj tega ne stori, ker ne bo trajalo.

Vladanje stranke Zakon in pravičnost zelo spominja na vladanje nekdanje poljske komunistične partije

Leta 1983 – ko so Poljsko intonirali izredne razmere, vojaška diktatura generala Jaruzelskega in gibanje Solidarnost – sta policista na nekem varšavskem trgu brutalno aretirala Grzegorza Przemyka (Mateusz Górski), 18-letnega poeta, sina poetinje in aktivistke Solidarnosti, in njegovega prijatelja Jureka (Tomasz Ziętek), ju odpeljela na policijsko postajo, kjer sta potem Grzegorza, ki se je vse preveč zavedal svojih pravic, pretepla do smrti (»V trebuh ga brcaj – ne pušča sledi!«), toda smrt je pustila tako očitno in odmevno sled (na njegovem pogrebu se je zbralo 15.000 ljudi, o umoru so poročali zahodni mediji), da so oblastniki – od ministrstva za notranje zadeve in tožilstva do Jaruzelskega – delali vse, da bi umor čim bolj relativizirali in krivdo za najstnikovo smrt naprtili komu drugemu, magari bolničarjem ali samemu Jureku, ki naj bi se mu ponesrečili karate udarci in ki so ga skušali očrniti z absurdnimi zgodbami o tem, da je »džanki« in »homoseksualec«, ki zahaja k »prostitutkam«.

Zmajev jezdec

Tale nemški animirani film se zelo trudi: neustrašnega srebrnega zmaja s prijateljema, škratinjo in siroto, pošlje na “čarobni” trip okoli sveta, angažira travme, prerokbe, alkimiste, Indiane Jonese, djinne in imperialne, genocidne plenilce naravnih bogastev, stegne se v Indijo in Himalajo, še več, pokaže nam nebesa (“Rob neba”), a ne more skriti, da je le nanavdahnjena, čudno statična, nenapeta, dehidrirana imitacija animiranega hita Kako izuriti svojega zmaja. (kino)

The Immaculate Room

Moški, sin bogataša, vse življenje materialno razvajen, in ženska, hči pijanca, vse življenje materialno prikrajšana (igrata ju Emile Hirsch in Kate Bosworth), vstopita v veliko belo sobo – vsa srečna sta. In navdušena. In razposajena. Tu, v popolni karantenski izolaciji bosta za potrebe velikega socialnega eksperimenta preživela 50 dni. Če bosta drug z drugim vzdržala vseh 50 dni, ju čaka nagrada – 10 milijonov dolarjev. Zavedata se velike priložnosti. Nista brez velikih načrtov. V kopalnico ne bosta smela skupaj, uživati bosta morala hrano brez vonja in okusa, toda vsa ta pravila ju ne motijo – takšni eksperimenti niso pač nikoli brez kapric. Sama sebi se zdita kot mentalna pacienta, a desetim milijonom ne gledata v zobe. Prepričana sta, da bosta vzdržala tistih 50 dni. Jasno, ne vzdržita. Izolacija ju začne mučiti, žreti in lomiti. Moškega popadejo teorije zarote – malce kasneje se začne pogovarjati z insektom, ki ga ženska mirno pohodi.

Vorteks

Vedno šokantni Gaspar Noé si za Vorteks – zgodbo o razpadanju dveh ostarelih in osamljenih zakoncev, vse bolj dementne psihiatrinje (Françoise Lebrun) in vse bolj onemoglega filmskega kritika (Dario Argento, kultni italijanski auteur, kralj gialla), specialista za povezavo med filmom in nezavednim – vzame skoraj dve uri in pol, toda film, tipično karantenski in minimalističen, omejen na eno stanovanje (polno knjig), dejansko traja dvakrat dlje, saj Noé ekran s črno črto razcepi, tako da hkrati – tako rekoč v “realnem času” – spremljamo življenje in razpadanje obeh, njega in nje. Film ju loči. Kot da bi hotel reči: zdaj je vsak prepuščen sebi! Ker sta ločena, odcepljena drug od drugega, pridejo bolj do izraza njuni strah, tesnoba, negotovost, bolečina in dezorientiranost. Vse deluje kot labirint.

Veliko vlog je potreboval, da je preživel na Zemlji

Gotovo se spomnite Carpenterjevega kultnega šokerja Stvor, v katerem Zemljo obišče zunajzemeljska pošast, ki se potem utelesi v vse, kar vidi. Nenehno mutira, nenehno spreminja obliko in identiteto, nenehno se na novo izumlja. David Bowie je bil takšna pošast: zunajzemeljski, padel je na Zemljo, kjer se je potem utelešal v vse, kar je videl. Ja, spoznati je hotel vse, kar je videl. Nenehno je mutiral in skakal v neznano, nenehno je spreminjal obliko in identiteto, nenehno je doživljal metamorfoze in transformacije, nenehno je izumljal in ustvarjal nove like, nove persone, nove alter ege.

Glejte me!

Ko se peljete v potniškem letalu, ste v zelo izoliranem okolju. Vaš manevrski prostor je hudo omejen. Paralizirani ste. Nič ne morete. Nikamor ne smete. Obsojeni ste na mirovanje. Zato vam ne preostane drugega, kot da gledate filme. Toda letalo v vas ne prebudi le cinefila, ampak vam omogoči, da eksperimentirate. Ali kot je pred leti na portalu Polygon opozoril Joshua Rivera – ko si na letalu, daš priložnost filmom, ki jih doma ne bi gledal. Na letalu si pripravljen gledati filme, ki jih sicer ne bi – filme, ki bi jih tam doli, na Zemlji, preskočil, zavrnil, ignoriral, spregledal. Filme, ki se ti zdijo pod nivojem. A nihče ti ne more ničesar očitati, ni ti treba zardevati od sramu, nihče se ti ne more posmehovati: v letalu si, deset tisoč metrov nad Zemljo, odrezan od sveta – kakšne možnosti pa imaš? Ne potrebuješ izgovora, da bi gledal cenene, pompozne, kičaste, srečno smešne in klišejske blockbusterje – lahko jih gledaš brez občutka krivde. Letalo samo je ready-made izgovor.

Najboljši rojstni dan

Reanimacija Rdeče kapice, le da se skozi mračni gozd k babici ne odpravi Rdeča kapica, temveč petletni zajec, ki ne more preboleti, da njegova sestrica pri starših dobiva več pozornosti kot on (na rojstni dan). Mala – počasna in diskretna – študija moškega narcizma, da ne rečem moške toksičnosti. Ja, #MeToo-lekcija za petletno populacijo. (Kinodvor – Kinobalon)

Bojevnik

Če se vam zdi današnja Evropa strašna, grozna, mračna in kaotična, potem si poglejte robustnega Bojevnika, najdražji češki film v zgodovini, ki se dogaja v srednjeveški Evropi, postlani s trupli – visijo na drevesih, ležijo na tleh, vlačijo jih s konji, natikajo jih na kole. Tako je kot v kaki elizabetinski tragediji – liki nimajo več kam stopiti. Ne da to preseneča: Evropa, blatna, morbidna, kaotična in distopična, ima dva papeža, enega v Rimu, drugega v Avignonu, a tudi prestol Svetega rimskega cesarstva ima dva kralja – češkega kralja Vaclava IV (Karl Roden), ki naj bi ga zasedel, in njegovega polbrata Sigismunda (Matthew Goode), ki mu ga skuša – z majhno pomočjo makiavelističnega lorda Rosenberga (Til Schweiger) – speljati. Boj za oblast – no, igra prestolov – iztiri Evropo.

Politični zapornik

Tu se ustavi čas, tu izgubiš stik z zunanjim svetom, tu se govori brez dlake na jeziku, tu pozabiš svojo telefonsko številko (in besede), tu povsod vidiš le kocke, tu je tako, kot bi stopil v Trumanov šov, tu je dan enak dnevu, tu se pokaže, kdo si, tu presenetiš sebe – še celo najstrastnejši kadilec tu neha kaditi. Tako trije zaporniki v dokuju Dolina solz, posejanem s štikli Matjaža Pikala in benda Autodafé, opisujejo Zavod za prestajanje kazni zapora Dob, alias »Dolino smrti«. Prvi je umoril dve osebi, drugi je na UKC-ju poneveril denar, tretji je spolno zlorabil svoji hčerki (z eno ima otroka). Vsi trije eksistencializirajo in komentirajo sloviti verz Johna Donna, da »noben človek ni otok«.

Najdražji protikapitalistični film

Predstavljajte si svet, v katerem še ni filma. Če si seveda morete, kajti zdi se, da je film tu že od pamtiveka in da svet brez filma ni nikoli obstajal. Toda vemo, da je obstajal – in vemo, da se je film pojavil zelo pozno, šele ob koncu 19. stoletja. In dobro veste, o čem razmišljajo ljudje, ko se izteka stoletje – o apokalipsi, o koncu sveta, o tektonski spremembi, o novem redu ali pa novem neredu. Jasno, tudi film je izgledal apokaliptično, zato ne čudi, da so filme razglašali za »hudičeve podobe«. Še več, mnogi so ljudi svarili: če boste gledali filme, boste oslepeli! Tega niso vedno izrekli, toda podton je bil prav ta, tudi malce kasneje, ko so filmi postali bolj drzni, bolj pikantni, bolj kočljivi, bolj divji, bolj sekularni, bolj senzacionalistični: oslepeli boste! In še enkrat: oslepeli boste!

End of the Road

Številni filmi se šlepajo na gibanje #MeToo, tale – generični, povsem nepresenetljivi turistični triler, v katerem ovdovelo medicinsko sestro (Queen Latifah) in družino (Ludacris ipd.) med potjo v Teksas terorizirajo rasistični degeneriranci, neonacistični jokli, sociopatski dilerji in morilski šerifi – pa se šlepa na gibanje #BlackLivesMatter, a nezasluženo.

Me Time

Nič ni hujšega in bolj frustrirajočega od ženske s kariero, nas uči tale Netflixova »komedija«, v kateri Kevin Hart igra moža, ki ostaja doma, pere, kuha, čisti in gospodinji, medtem ko njegova žena – Regina Hall – blesti kot prestižna, zelo uspešna arhitektka. Hart, ki v svoji hiši nima kje drkati (razen pod tušem), se počuti vse slabše in čedalje bolj pomanjšanega ( ja, Incredible Shrinking M an) , zato se pridruži »gorečemu« puščavskemu kampu svojega starega prijatelja (Mark Wahlberg), kombinacije Huckleberryja Finna in Petra Pana, ki obljublja opolnomočenje. Stara prijatelja se lahko tako prepuščata vsemogočim bebavim avanturam, traparijam, vicepokanjem in norostim, ja, infantilnosti in regresivnosti, kar pomeni – pot do opolnomočenja vodi prek infantilizacije. Če hočeš naprej, se moraš znoreti in infantilizirati! In že poješ s Sealom. Iskreno rečeno,

Samaritan

Nekoč so ljudje žalovali za svetom, ki ga je zapustil Bog – v temle filmu pa dvanajstletnik (Javon Walton), tipični mali obsedenec z miti in legendami, žaluje za svetom, ki ga je zapustil superjunaški Samaritan. Ni čudnega: kriminala je v trohnečem Granitnem mestu na pretek, bogataške elite se ne zmenijo za socialno trpljenje,

Divjaki

Zolja (Alen Liverić), Jasmin (Branko Janković) in Mali (Borko Perić), trije hrvaški luzerji, nogometni navijači in roparji, se leta 2018 odpravijo v Moskvo na finale svetovnega nogometnega prvenstva (Hrvaška vs. Francija), a nehote pristanejo v hribovju Bosanske Krajine – med islamisti, ki ravno načrtujejo veliki teroristični napad, v katerem naj bi umrlo več »nevernikov« kot 11. septembra 2001.

Padec

Padec se začne na orjaški steni, ki se je oklepata Becky (Grace Caroline Currey) in njen mož, Dan (Mason Gooding), veterana prostega plezanja, toda še preden rečeta »cliffhanger«, klini popustijo, vrv se strga in Dan strmoglavi v globino. Nič posebnega – vse skupaj je zrežirano rutinsko, brez pravega suspenza, brez prave strasti, brez cliffhangerjev. In potem gre še na slabše: Becky, vsa zlomljena, potrta, objokana, zapita in obupana, opusti plezanje, tako da jo potem oče, ki ga igra Jeffrey Dean Morgan, prepričuje, naj se vrne v življenje, a ta prizor je tako kilavo naiven, da vas ima, da bi vstali in odšli iz kina. No, naredili bi katastrofalno napako. Padec se namreč kar na lepem čudežno in naravnost neverjetno pobere – in mutira v eleganten, napet, kompakten, srhljiv, luciden, konceptualen, krut, brezmejno kinetičen B-triler preživetja.

Mala mama

Obstajajo indiskretni, invazivni filmi o potovanju skozi čas – tu vse temelji na zapleteni tehnologiji, specialnih efektih, pripovednem trušču. Obstajajo pa tudi diskretni, imerzivni filmi o potovanju skozi čas – brez tehnologije, brez efektov, brez trušča. Protagonisti odpotujejo skozi čas, ne da bi sploh vedeli – prižgala jih je želja. Mala mama, ki ga je posnela Céline Sciamma, avtorica Vodnih lilij, Pobalinke, Bande punc in Portreta mladenke v ognju, je tak film. Osemletna Nelly (Joséphine Sanz) gleda mamo, Marion (Nina Meurisse), ki je pravkar izgubila mamo – mamin obraz je siv, nem, tesnoben, melanholičen mozaik žalosti, žalovanja in obžalovanja. Nelly je izgubila babico, a skuša začutiti in razumeti bolečino svoje mame, ki je izgubila mamo, kot da bi skušala vnaprej začutiti in razumeti bolečino, ki jo bo sama nekoč občutila ob izgubi svoje mame. Je njeni mami žal, da s svojo mamo ni preživela več časa in da je ni bolje spoznala? Sta se zgrešili? Kaj če se bo tudi Nelly zgrešila s svojo mamo? Kaj če bo tudi njuno »srečanje« spodletelo? Kaj če že zdajle, ko je ona osem, mama pa enaintrideset, zamujata?

Tam, kjer pojejo raki

Film Tam, kjer pojejo raki, posnet po razvpitem bestsellerju Delie Owens (v Zambiji jo iščejo zaradi vpletenosti v umor divjega lovca), je ves čas tako obupno smrtno resen, da deluje komično – občutek imate, da se komaj zadržuje, da ne pade v smeh in da se ne začne norčevati iz svoje telenovelistične banalnosti, svoje lirične »težavnosti« in svoje gotske misterioznosti. Najprej dela vse, da bi nas prepričal, da ni revnejše družine od Clarkovih, ki živijo sredi severnokarolinskega močvirja, potem pa dela vse, da bi nas prepričal, da ni toksičnejšega moškega od patriarha te družine (Garret Dillahunt) – tako je zapit, nasilen in brutalen, da mu vsi zbežijo, žena, dve hčerki in sin. Kar izgleda kot pravljični vic. Z njim ostane le Kya (Daisy Edgar-Jones), najmlajša hči, najrevnejše bitje na svetu (čakajte, da – vsa uboga in zapuščena in nadarjena in bosa! – pride v šolo), dobra vila, »močvirsko dekle«, mala prodajalka dagenj, ki pa se kasneje, ko zraste, zaplete z najtoksičnejšim fantom na svetu (Harris Dickinson), sladkobnim, bogataškim športnikom. Obljublja ji, da se bo z njo poročil, a se izkaže, da je že zaročen z drugo. Tudi posiliti jo hoče. In uniči ji dom – no, barako.

Morski pes ljudožerec

Orjaški morski pes začne loviti, pobijati in žreti turiste, ki se znajdejo na havajskem otočku. Pravijo, da to počne brez razloga. Kar seveda ni res. Pobija in žre jih brez kakršnekoli napetosti, ne pa tudi brez razloga – vsi ti turisti namreč ovirajo razgled na prelepo naravo. Že to bi bil zadosten razlog.

All My Friends Hate Me

Pete (Tom Stourton), nekoč žurer, zdaj filantrop (dela z begunci), pride na rojstnodnevno zabavo, ki mu jo v podeželski vili priredijo prijatelji iz študentskih časov (Joshua McGuire, Georgina Campbell, Graham Dickson, Antonia Clarke, Charly Clive), a v grozi ugotovi, da so prijatelji mutirali – občutek ima, da rovarijo proti njemu in da ga ogovarjajo, cvrejo na ražnju, ponižujejo in terorizirajo, njihov humor pa se mu zdi primitiven, regresiven, infantilen. Je žrtev zarote, ga muči paranoja, hoče biti na vsak način na vsakem koraku slavljen in heroiziran ali pa jih je preprosto prerasel?

Gajin svet 2

Gaja (Uma Štader) tokrat z očetom (Sebastian Cavazza) in starejšo sestro (Neža Smolinsky) – v duhu slovenskih filmov – skoči na morje (to, da je “po Poletju v školjki Gajin svet 2 prvi film, ki se skoraj v celoti dogaja na morju,” niti zdaleč ne drži), kjer se na pirček oglasijo tudi Primož Pirnat, Bojan Emeršič, Lotos Vincenc Šparovec, Matej Zemljič in Jurij Zrnec, toda samoponiževanje slovenskih dramskih igralcev ni nič v primerjavi s samoponiževanjem “strokovno programske komisije Slovenskega filmskega centra” (ki očitno ni opazila, da uvodna spletna prevara nima nobene zveze z nadaljevanjem in da je tu doslednega materiala le za kratki študentski film), kaj šele v primerjavi s poniževanjem učiteljev in učiteljic (neumnih, zaostalih), policistov (naivnih, otročjih), žensk (eno “mamo” – tisto, ki jo igra Ajda Smrekar – iz filma vržejo, druge, tiste ločene, pa v film sploh ne spustijo) in inteligence otrok, ki jim tale “mladinska romantična komedija”, prepolna analnega humorja (če višjemu inšpektorju iz riti ne zraste hemoroid, pa učiteljici iz riti zraste stol), povsem resno in s pravilno tehniko dihanja razlaga, kaj je to “vdor v osebni profil”, namesto da bi v uri in pol pridelala vsaj eno repliko, ki bi opravičila njen obstoj.

Luknja

Slovenija je dežela spektakularnih kraških jam, speleologov in speleologije, toda slovenski filmi tega še niso opazili. Frammartinova transcendentalna Luknja, ki popisuje speleološki spust v brezdanje kalabrijsko brezno Bifurto (687 metrov), eno izmed najglobljih podzemskih jam na svetu, jim bo pokazala, kaj zamujajo. Luknja je igrani film (tako kot je bil igran Štirikrat, prejšnji Frammartinov kalabrijski epos), a izgleda kot dokumentarec iz šestdesetih let. Dogaja se prav tedaj, na začetku šestdesetih, ko se je Italija modernizirala, ko je doživljala »ekonomski čudež«, ko je vzletel »prosti trg«, ko je prišlo do velike selitve z juga na sever – in ko se je v Milanu zableščal Pirellijev stolp, alias Grattacielo Pirelli, alias Pirellone, najvišji nebotičnik v Italiji, stekleno-betonski simbol zmage modernističnega kapitalizma.

Vengeance

Bolj ko se družba polarizira in fragmentira, bolj vsi le še čakajo in iščejo nekoga, ki bi jih maščeval. Bolj ko iščejo nekoga, ki bi jih maščeval, bolj objemajo teorije zarote, ki niso le oblike maščevanja, temveč tudi poskusi, da bi našli krivce za svoje neuspehe – za svojo deklasiranost, pozabljenost, osamljenost. Vengeance je groteska o takšni družbi. Ben Manalowitz (B.J. Novak) je newyorški pisec (zaposlen pri New Yorkerju), oportunist in narcis, ki se v tem, kar počne, ne počuti dobro, zato hoče uspeti kako drugače, morda s podkastom, a se na predsodke, paranojo, konspirologijo, populizem in revenge porn žal ne spozna tako dobro, da bi jih kapitaliziral in se odlepil od tal. Na lepem pa dobi priložnost: pokliče ga Ty (Boyd Holbrook), brat ženske, s katero sta se nekajkrat »zapela« (sam se niti ne spomni, kako je bilo »tamali« ime), in mu pove, da je ni več – na teksaških naftnih poljih so jo našli mrtvo. Overdose, so rekli. Toda Ty – ruralen, barvit, zgovoren, naiven, nerazgledan, stereotipen, fen nogometa, rodea, burgerjev in orožja, dedič »divjega zahoda« – sluti globoko zaroto (logično, Mehičani! kartel!), zato hoče, da jih nekdo maščuje. Tako kot so Teksačani nekoč maščevali Alamo.

Plesna terapija

Tony (Franck Dubosc), osamljeni, zagrenjeni, politično nekorektni šofer šolskega avtobusa, po infarktu sklene, da bo šel po poti Jacka Nicholsona in Morgana Freemana v komediji Preden se stegneva, kar v tem primeru pomeni, da se skuša na vsak način spraviti s hčerko Mario (Louna Espinosa), ki jo je zapustil pred dvajsetimi leti in ki je v vsem tem času ni nikoli videl. Ker je zdaj plesna učiteljica, se pod lažnim imenom vpiše na njen tečaj rumbe, saj računa, da ga ne bo prepoznala in da se ji bo lahko tako varno, nežno in simpatično približal. Vse ostalo bo naredila in dorekla »plesna terapija«. Besede bodo odveč. Končno bosta skupaj preživela nekaj »kakovostnega« časa.

Prvič resnično srečna

Tessa (Josephine Langford) in Hardin (Hero Fiennes Tiffin) sta romantični par, ki nenehno razpada. Nenehno se razhajata in ponovno shajata. Nenehno jočeta in kričita, nenehno se prepirata, nenehno se drug drugemu opravičujeta, nenehno drug drugega prebolevata, nenehno se morata o nečem pogovoriti, nenehno se utapljata v teatru obžalovanja, samopomilovanja in samožrtvovanja. Sporazumen in zabaven je le seks.

Posrednik

V Tatičih, s katerimi je Hirokazu Koreeda leta 2018 osvojil zlato palmo, imate skupino tatov, ki se delajo, da so družina. Bolj, ko se delajo, da so družina, bolj so res družina. Alternativna družina. Prava družina. Družina lahko v času, ko kapitalizem družine brezdušno izkorišča, zlorablja, ponižuje, mendra in trga, tako da razpadajo, preživi le, če se dobro oboroži, če se dobro zavaruje, če torej tudi sama prevzame tehnike in metode organiziranega kriminala, kar je izredno lepo pokazal tudi korejski oskarjevski Parazit. Song Kang-ho, ki je igral Ki-taeka, patriarha deklasirane »parazitske« družine, zdaj v Posredniku, prvem Koreedovem korejskem filmu, igra Sang-hyuna, zadolženega lastnika male čistilnice, ki v spregi s partnerjem Dong-soojem (Gang Dong-won) iz cerkvene »lopute za dojenčke«, kjer nezakonske matere puščajo nezaželene dojenčke, ukradeta novorojenca, ki ga nameravata prodati nekemu paru, a se jima nepričakovano pridruži tudi So-young, mati tega dojenčka, sicer pevka (ki jo igra Lee Ji-eun, zvezdnica K-Popa).

Day Shift

Jamie Foxx je losangeleški čistilec bazenov. In ko se tako pripelje do neke vile v San Fernando Valley, začne rutinsko čistiti bazen, potem pa si nenadoma natakne črn kombinezon, zgrabi puško in vstopi v vilo – ko prikoraka neka starka, očitno lastnica vile, in ga vpraša, kdo je in kaj hoče, jo hladnokrvno in brez besed odstreli. Kar butne jo ob steno. A ne umre. Ponovno vstane. In še enkrat. In znova. Pa spet. Stokrat jo mora ubiti. Na sto duhovitih, kreativnih načinov. Foxx, alias Bud, je ločeni, podplačani lovec na glave – no, Buffy, ubijalev vampirjev. Hiter kot strel, atomski kot tista blondinka, neuklenjen kot Django.

Broadcast Signal Intrusion

Broadcast Signal Intrusion izgleda kot Krog, ki so ga korežirali Brian De Palma, David Lynch, David Cronenberg in Christopher Nolan – morbiden, a seksi. Mučen, a luciden. Počasen, a poln preobratov. Dvoumen, a napet. Retro, a neonoir. James (Harry Shum Jr), tesnobni, osamljeni, emocionalno izolirani studijski tehnik, ki leta 1999 – ja, v letu Matrice (in Kluba golih pesti, če smo že ravno pri tem) – za neko čikaško televizijsko postajo digitalno arhivira stare oddaje (živjo, Betamax!), naleti na poročila, ki jih je nenadoma prekinil in shekal anonimni »animatronični« pirat s srhljivo belo gumijasto masko. Potem ugotovi, da se je to zgodilo večkrat. Še huje: ko videodromski James detektivsko mutira v Johna Travolto (okej, v Jacka iz filma Blow Out), ugotovi, da je ob vsaki taki piratski prekinitvi programa izginila ena ženska.