Ona ve

V Pakulovih Vseh predsednikovih možeh sta novinarja Washington Posta razkrinkala vsemogočnega moškega, toksičnega ameriškega predsednika Richarda Nixona, ki je zlorabljal nacijo, Ona ve pa je iteracija tega ultimativnega novinarskega trilerja, le da tu vsemogočnega moškega, toksičnega filmskega producenta Harveyja Weinsteina, ki je zlorabljal ženske, razkrinkata novinarki New York Timesa, Jodi Kantor (Zoe Kazan) in Megan Twohey (Carey Mulligan), ki počneta to, kar sta počela Woodward in Bernstein – veliko telefonarita, tudi sredi noči, moledujeta žrtve, naj spregovorijo, se nenajavljeni prikazujeta pred njihovimi vrati, padata v slepe ulice, živčno pogledujeta čez ramo in se pogajata z uredniki (ki so pravi angeli, anti-Bradleeji), toda film, dopolnilo Asistentke (in mimobežna vivisekcija kulture strahu), je na televizijski način nenapet, neurgenten in repetitiven, pa četudi povzema preiskavo, ki je sprožila gibanje #MeToo in spremenila svet.

Trikotnik žalosti

Östlundov satirični, groteskni, farsični Trikotnik žalosti, dobitnik zlate palme, ponuja končno rešitev kapitalističnega vprašanja. Carl (Harris Dickinson) in Yaya (Charlbi Dean), manekena in instagramska vplivneža, sicer par, se s prestižne modne revije, patetičnega, pretencioznega liberalnega performansa, vrednega Östlundovega Kvadrata, parade cinizma, maskiranega v optimizem (»Zdaj smo vsi enaki. Ljubite zdaj. V svet mode prihaja nova klima.« ipd.), preselita na intimno večerjo, na kateri potem – v duhu Östlundove Višje sile – polemizirata o tem, kdo naj jo plača. Carl, ki je plačal njuno zadnjo večerjo, se noče čutiti izkoriščanega (»Hočem, da sva enaka«), a s tem, ko ponovno plača večerjo (njena kartica ne dela), dobi priložnost, da jo poniža, da si jo torej podredi, Yaya, sicer bolje plačana kot on, pa je s to manipulacijo testirala teren: »Kaj če zanosim? Hotela sem videti, ali bi poskrbel zame.« Nič, Carl in Yaya spoznata, da je denar zelo povezan s spolnimi vlogami, da kapitalizem, stvarnik želje, terja neenakost in represijo – in da tudi v ljubezni podžiga logiko trga, kompeticijo, profit in presežno represijo.

Moja Vesna

Moja Vesna, prvenec Sare Kern, popolno nasprotje Čapove Vesne (ali pa njena resnica, če hočete), se odvrti v zakotnem, že precej vaškem primestju Melbourna, kjer živi slovenska družina, toda brez mame (kot v Vesni). Nedavno je namreč umrla, žalujoči ostali, njen depresivni, skoraj nemi mož Miloš in njeni hčerki, dvajsetletna Vesna (Mackenzie Mazur), noseča poetinja, anti-Vesna (»V vseh nas so pajki«), in desetletna Moja (Loti Kovačič), ki ne more jokati, ker, kot pravi, noče, in ki se tega otroka tako veseli, kot da je njen, pa se zavijejo v tesnobo, dolg klic na pomoč – Miloša, ki poosebi nemi film, igra Gregor Baković, ki je pred petindvajsetimi leti debitiral v slovenskem »nemem« filmu Ekspres, ekspres.

»Brez sovraštva nikoli ne zmagaš!«

Disneyjevi, Dreamworksovi in Pixarjevi animirani filmi so pretežno za otroke, a po malem tudi za odrasle, ki jih je treba motivirati, da bi otroke peljali na animirane filme. Ti bi lahko odrasle že kar vnaprej dolgočasili – in odbili. Da se to ne bi zgodilo, morajo v njih najti tudi kaj zase – magari v prikriti, sublimirani obliki. Zato so animirani filmi prepojeni s skrivnimi sporočili – s filmskimi referencami, ki ciljajo in zapeljujejo prav odrasle. Odraslim mežikajo in prikimavajo, pa tudi čestitajo: bravo, našli ste! Recimo: v Pixarjevem Svetu igrač najdete citate Lova za izgubljenim zakladom, Vojne zvezd, Osmega potnika, Popolnega spomina in Zvezdnih stez ter celo Friedkinovega Izganjalca hudiča, Kubrickovega Izžarevanja in Hitchcockove Vrtoglavice, ki je kakopak citirana tudi v nadaljevanju, Svetu igrač 2, v katerem so citirani še nekateri drugi hitchcocki, recimo Dvoriščno okno. Nekaj perverznega je v teh sublimnih sporočilih. Te reference so znak, da je v animiranih filmih nekaj prikritega – nekaj odraslega, mučnega, morastega, groznega, strašnega. Nekaj, kar ni za otroke. Nekaj, česar otroci ne razumejo.

My Policeman

»Vi trije pa ogromno časa preživite skupaj,« pravi prijateljica Marion (Emma Corrin) brightonski učiteljici, ki hodi s Tomom (Harry Styles) in prijateljuje z njegovim prijateljem Patrickom (David Dawson), sicer galerijskim kustosom. In prijateljico zanima: »Je Tom kaj ljubosumen?« Zdi se ji namreč, da bi skupaj bolj sodila Marion in Patrick kot pa Marion in Tom – Tom je le proletarski policaj, ja, bobby. Umetnost ga dolgočasi. Toliko bolje – Marion vsaj ni treba paziti na slovnico in manire. Toda v petdesetih, iz katerih film skače v devetdeseta (kjer Marion, Toma in Davida igrajo Gina McKee, Linus Roache in Rupert Everett), od tam pa spet nazaj v petdeseta, morajo biti nekatere stvari skrite: Tom in David sta skrivna ljubimca. In Tom se zdi perfekten obema – tako Marion kot Davidu. Z Marion se celo poroči, pa četudi odnosa ne more konzumirati (»Naslednjič bo bolje«), toda vprašanje, ali si drug drugega tako absolutno želijo, da si bodo voljni drug drugega deliti (in da se bodo zlili s prihodnostjo, fluidnostjo spolov in emocij), začnejo kmalu mučiti otroške bolezni ljubezni – ljubosumje, posesivnost, ideologija »normalnosti«, manipulacije, izsiljevanje, maščevanje, strupena pisma.

Na zahodu nič novega

Nemški pisatelj Erich Maria Remarque je leta 1929 objavil Na zahodu nič novega, roman o agoniji prve svetovne vojne, ki je postal orjaški globalni bestseller, nacisti pa so ga takoj po prihodu na oblast prepovedali, kakor tudi holivudski oskarjevski film, ki ga je leta 1930 posnel Lewis Milestone. Roman je leta 1979 doživel še solidno ameriško televizijsko verzijo, zdaj pa so ga končno ekranizirali tudi Nemci, ki so prvo svetovno vojno katastrofalno izgubili – Bergerjeva verzija, ki jo je navdihnila tudi Pabstova klasika Westfront 1918 (1930), je dolga (dve uri in pol), a konsistentno spektakularna, kinetična, šokantna, ekstremna in peklenska, pa tudi konsistentno angažirana in protivojna. Niti za trenutek ne ustvarja vtisa, da je vojna fajn, nekaj dobrega ali koristnega – ne, nima iluzij, da je vojna priložnost za »zorenje« mladeničev, za preizkuse solidarnosti, tovarištva, patriotizma, humanosti ipd., še manj pa, da je sodelovanje v tej vojni, totalnem fizičnem in mentalnem izčrpavanju, brutaliziranju in uničevanju evropske mladosti, popolnoma nesmiselni in distopični klavnici, ujeti v absurdne jarke, blato, meglo, izprane možgane in neskončni teror, nekaj častnega. Ni dvoma: vojna je tovarna smrti. Toliko trupel že dolgo nismo videli. A jim sproti slačijo uniforme, ki jih potem operejo in zašijejo – in dajo novim in novim vojakom.

Taurus

Kontroverzni reper Colson Baker, alias Machine Gun Kelly, ki je v filmu The Dirt igral Tommyja Leeja, bobnarja benda Mötley Crüe, igra reperja/altrockerja, ki mu je ime Cole in izgleda kot Kurt Cobain, a to naj vas ne zavede – Cole je bolj ko ne Bakerjev alter ego (slišimo nekaj njegovih štiklov, vidimo nekaj posnetkov z njegovega koncerta, Megan Fox, njegova zaročenka, igra njegovo eks). Njegovi dnevi so črni, njegove noči bele. Ko gledamo, kako se impresionistično opoteka od svoje holivudske vile do studia in koncertnih prizorišč (in od nočnih klubov do call girls), se zdi, da gledamo sodobno verzijo Kristusovega pasijona, fjorde mučene psihe. Cole, le še igralec v svojem življenju, je zvezdnik v krizi – zasvojen, ločen, nestabilen, obupan, avtodestruktiven, hladen, toksičen, stopljen s slavo, pritiski glasbene industrije, protislovji ameriškega sna, patologijo fenov in kakofonijo livestreamov, polni trolov, ki pa mu v nihilizmu ne sežejo do peta. Še telefonski pogovori so le performansi. Tragedije tudi. Vsi v njegovem življenju, od zmedene hčerke do empatične asistentke (Maddie Hasson) in nadarjene pevke (Naomi Wild), so le stranski igralci – ja, supporting actors.

Črni panter: Wakanda za vedno

Chadwick Boseman, ki je v Črnem panterju igral T’Challo, Črnega panterja, kralja idilične, utopične, neosvojljive Wakande, je kmalu po premieri Črnega panterja nepričakovano umrl – za redko boleznijo. Zato se Wakanda za vedno, nadaljevanje Črnega panterja, začne s pogrebom in »vnebovzetjem« T’Challe, ki nepričakovano umre – za redko boleznijo. »Kralj je mrtev. Črnega panterja ni več. Wakanda je izgubila zaščitnika,« vzklikne njegova sestra Shuri (Letitia Wright), znanstvenica, bojevnica in diplomatka, ki se mora sama naglo preleviti v zaščitnico Wakande, saj skušajo anonimni »komandosi« iz državnega laboratorija ukrasti vibranium, ekskluzivni mineral s skrivnostno močjo, ultimativno naravno bogastvo Wakande, energetski vir njene samozavesti in suverenosti. Shuri in njena mati Ramonda (Angela Bassett), kraljica Wakande, mislita, da se skušajo njihovega naravnega bogastva polastiti običajne kolonialne osumljenke, večne plenilke (Amerika, Francija, Britanija ipd.), zato se pritožita Združenim narodom, a se izkaže, da vibranium ne poganja le Wakande, ampak tudi rajsko, utopično podvodno kraljestvo Talokan, ki mu kraljuje militantni Namor (Tenoch Huerta).

Nova slovenska mladinska klasika

Kapa je nova slovenska mladinska klasika. Tu so vsi božični klišeji: Eriku (Gaj Črnič), dečku iz revne, morda razpadle družine, ki živi v domu, ki ne gre nikamor brez svoje kape in ki ga vrstniki – in vrstnice – ves čas šikanirajo in ponižujejo, žreb nameni božično praznovanje z Lučko (Kaja Podreberšek), afektirano, razvajeno deklico iz premožne družine, s katero potem – po njeni začetni, tako rekoč nujni averziji (»Nehi gledat moje ribe!«) in njegovi neizbežni tremi (na srečo je jelenček multipraktik) – najdeta skupni jezik, srečata lažnega, »pokvarjenega« Božička (»Tapravi Božiček ne kadi. Če bi kadil, bi umrl – kdo bi potem raznašal darila?«), premagata mrak in kreneta na nočno avanturo, ki preseže vsa njuna božična – in razredna – pričakovanja, toda Slobodan Maksimović iz teh klišejev potegne ves njihov čarobni, osupljivi potencial, iz malih dveh, Kaje in Gaja, pa vso tisto genialno, koromandijsko, katedralsko začudenost.

See How They Run

Med stoto westendsko reprizo Mišnice, gledališkega whodunita Agathe Christie, se zgodi umor – takšen, kakršen se zgodi v Mišnici. Kdo je divje umoril holivudskega režiserja (Adrien Brody), ki je hotel ekranizirati Mišnico, skušata ugotoviti prevejani detektiv (Sam Rockwell) in idealistična policistka (Saoirse Ronan), velika filmska fenica. Osumljeni so vsi – od menedžerjev, producentov, scenaristov in igralcev do Richarda Attenborougha (Harris Dickinson) in tega, čigar »resnična zgodba« je navdihnila Mišnico. Film See How They Run – nekaj med parodijo Mišnice, Johnsonovim Nožem v hrbet in Branaghovo Smrtjo na Nilu – je sofisticiran, izumetničen in smrtno resno farsičen, a tudi retro, meta in post, zato ne preseneča, da se pojavi celo Agatha Christie (Shirley Henderson), tako »nerodna« kot depalmovski finale in sporočilo, da morilec ni vedno butler in da je entertainment le zloraba. (HBO Max)

Hudičev plen

Se še spomnite Friedkinovega Izganjalca hudiča, v katerem sta iz male obsedenke, »hudičevega plena«, hudiča izganjala dva moška, dva duhovnika? V Hudičevem plenu, katakombsko morbidnem, nerazburljivem, kadaversko neduhovitem derivatu Izganjalca hudiča, ki ga je posnel Daniel Stamm, avtor Zadnjega eksorcizma, pa iz male obsedenke (Posy Taylor) hudiča izganja ženska, mlada nuna, sestra Ann (Jacqueline Byers), hči »demonične« – shizofrenične – ženske, potomka Sv. Katarine iz Siene (prve eksorcistke), ki jo iz nekega samostana preselijo v novo cerkveno »eksorcistično šolo«, katoliško »Bradavičarko«, v kateri lahko mojstri svoj eksorcistični talent in ga obenem tudi preizkuša na »demoničnih« pacientkah, ki kremžijo svoja telesa in žrejo svoje lase.

Zapu$čina

Zapu$čina skuša biti politično korektna, a se potem svoje politične korektnosti ustraši, tako da nanjo pozabi, ko bi jo najbolj potrebovala. Toni Collette in Anna Faris, kombinacija empatije in anarhije, sta sestri, ki jima ne gre – njuna kavarna je tik pred bankrotom. Dolgov ne moreta odplačati. Povsem mogoče je, da bosta pristali v tovarni, za tekočim trakom – če bosta imeli srečo. Ni nujno, da jo bosta imeli. Ko namreč izvesta, da njuna groteskna, premožna, samska teta Hilda, ki jo igra Kathleen Turner, umira za rakom, se na vrat na nos odpeljeta k njej, da bi se ji lahko prilizovali in postali njeni dedinji, a tam, v New Orleansu, v grozi ugotovita, da so na isto idejo prišli tudi nekateri drugi sorodniki, predvsem odločna, dominantna sestrična (Rosemarie DeWitt) in gizdalinski, pohotni bratranec (David Duchovny). Nepričakovano družinsko srečanje se prelevi v obupano, neokusno zapeljevanje tete, nekdanje femme fatale – njeni nečaki in nečakinje kar tekmujejo, kdo ji bo bolj ustregel. In pri izmišljanju načinov, kako ji ustreči, so blazno kreativni. Najdejo ji celo ljubimca za »zadnji fuk«. Problem je le v tem, da se hoče teta potem poročiti z njim. In tudi on se hoče poročiti z njo – pa četudi je pedofil. Da bi »preživeli«, morajo v koalicijo.

Terrifier 2: Masaker klovna Arta

Vsak praznik ima svojega mesarja. Klovn Art (David Howard Thornton), alias Terrifier, ki je debitiral pred šestimi leti ( ja, v šokerju Terrifier), je novi Michael Myers – manični, pikantni, grizlijevski, totalno nekonvencionalni psihopat, ki pride z nočjo čarovnic. Ponovno oživljeni Art počne le eno – s torbo, polno vsemogočih nožev, bodal, rezil, žag in kladiv, išče ljudi, ki bi jih lahko na Halloween učinkovito in obešenjaško stilizirano likvidiral, a nabaše na Sienno (Lauren LaVera), najstnico, ki ima tako veliko travmo, da mutira v superjunaški meč.

Doba Armagedona

Irving Graff (Jeremy Strong), vodovodar iz newyorškega Queensa, v nekem trenutku s pasom brutalno in sadistično premlati svojega enajstletnega sina Paula (Banks Repeta), zvedavega, sanjavega, idealističnega, »umetniškega« dečka (postati hoče slikar), ker je v šoli – na stranišču – s črnskim sošolcem in prijateljem Johnnyjem (Jaylin Webb), dečkom iz geta, ki hoče postati astronavt, kadil travo. Za kazen ga iz javne šole, ki jo pilotira rasistični učitelj (Andrew Polk), preselijo v prestižno zasebno, katere sponzor je nepremičninski magnat Fred Trump, Donaldov oče, in v kateri ni črncev.

»Bil si nihče«

Jugoslovani, ki so nekoč služili vojaški rok, so se tega – »vojske« – običajno spominjali z nostalgijo. Igor Šterk najde nekdanje Jugoslovane, ki se tega spominjajo z antinostalgijo. V vojaško naslovljenem dokuju namreč obišče svoje nekdanje vojaške tovariše, ki imajo vsi po vrsti slabe spomine na služenje vojaškega roka na Visu. Nobene patetike. Nobene nostalgije. Travma. Preden so jih poslali na Vis, so mislili, da na Vis prideš le po zvezah – ko so prišli tja, so ugotovili, da bi morali aktivirati vse zveze, da tja ne bi šli. Vis – tedaj še zaprt, brez turistov – je bil namreč popolna vukojebina. Pa sadistične vaje, mučna predavanja, nenehno dretje, kraje (starejši vojaki so mlajšim vse pokradli), strašne nelogičnosti, slaba hrana, kaznovanja, maltretiranja, zlorabe in izživljanja (»sredi noči v spodnjih gatah na pisto«), zastarelo orožje, nesmiselno stražarjenje popolne vukojebine in priseganje, da bodo branili celovitost domovine, ustavni red ter bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti – in da bodo v tem boju dali tudi svoje življenje. »Bil si nihče,« pravijo. Vsi so skušali le preživeti.

Vesela pošastna družina 2

Nič, Wishboneovi – ata, mama in dva otroka – ponovno mutirajo v vampirja, Frankensteinovo pošast, mumijo in volkodlaka. To je edini način, da preživijo vse »pustolovščine«, ki jih čakajo. Sporočilo tegale nemškega – okej, »mednarodnega« – derivata Neverjetnih je na dlani: da bi sodobna družina preživela vse strese in ujme kapitalizma, se mora obnašati kot pošast. Pošasti imajo tiste energetske presežke, ki omogočijo preživetje. (kino)

Hellraiser

Clive Barker, kultni britanski pisec grozljivk, je leta 1987 po svoji zgodbi posnel Hellraiserja, ki je dobil devet nadaljevanj, zdaj pa še rimejk (ali reboot, če hočete), ki bo spet dobil kopico nadaljevanj – ja, postal bo adiktiven. Tako kot tista skrivnostna škatla, ki jo lahko odkleneš le z rešitvijo ugank in ki vedno znova prebudi spačene, humanoidne, ekstradimenzionalne Kenobite in njihovo ekstremno »pinheadsko« svečenico (Jamie Clayton), ki se hrani s človeškimi željami, strastmi in obsesijami, z vsem, kar ljudi vleče in navleče. In prav ta škatla – polna bolečin, travm, nasilja in drugih grotesknih »daril« iz Pekla – ljudi navleče, zasvoji, obsede.

The Stranger

V številnih kriminalkah imate detektive, ki se infiltrirajo v podzemlje, kjer potem spoznajo, kako sladek in zapeljiv je kriminal – kako čarobno in hipnotično je Zlo. Vedno je velika verjetnost, da bo detektiva odneslo, da se torej Zlu ne bo mogel upreti. Spomnite se le, kako je v filmu Rush odneslo detektiva (Jason Patric) in detektivko (Jennifer Jason Leigh), ki sta se infiltrirala med dilerje ( ja, oba se navlečeta), ali pa, kako je v Mannovem Lovcu na ljudi odneslo FBI-jevega profilerja Willa Grahama (William Petersen), ki se pretirano vživi v možgane serijskega morilca Hannibala Lecterja (Brian Cox). Lecter mu zmeša možgane. Mentalno ga zmelje, zlomi, uniči. Mark (Joel Edgerton) noče, da se mu to zgodi, ko se prilepi na Henryja (Sean Harris), bradatega, razcapanega klateža, ki naj bi ugrabil in umoril nekega dečka. Mark seveda ni Mark, temveč detektiv Peter Worley, ki skuša pridobiti Henryjevo zaupanje, zato dela vse, da bi tega demona navezal nase – in iz njega potegnil priznanje. Avstralski psihotriler Tujec, alias The Stranger, posnet po resnični zgodbi, je dolga, intenzivna, stilizirana igra zaupanja. Peter, ki se pretvarja, da je kriminalec, ve, da na silo ne bo šlo – potrebnega je veliko teatra (in veliko fikcije, veliko skupnih potovanj in voženj, veliko skupnih motelskih bivakiranj ipd.), pri čemer pa mora ves čas paziti tako na to, da se ne izda, kot na to, da se vanj preveč ne »zaljubi«.

Gorska mrzlica

Michaela (Freddie Thorp), fanatičnega plezalca, zgrabi »gorska mrzlica«: poleti hoče s prijatelji (Michel Biel, Ryan Phillippe, Hannah New) osvojiti »velike tri« alpske vršace – Matterhorn, Eiger in Mont Blanc. Ni prvi ne zadnji. Tudi ni prvi ne zadnji, ki potem tam, v Alpah, sreča žensko svojih sanj, smučarsko učiteljico (Mathilde Warnier), toda prepričati nas skuša, da je prvi in zadnji, ki ga srečanje z žensko navda z dvomi v goro. Film se namreč »do ušes« posveti romanci, vendar o tem nima kaj povedati (kot da romance niso tako nevarne kot Eiger!), zato se ustavi.

Liffe / Ljubljanski filmski festival bo pokazal, zakaj kapitalizem ljudi navdaja s čedalje hujšo grozo

Avstrijski popevkar Richie Bravo (Michael Thomas), protagonist Seidlovega briljantnega Riminija, izgleda kot obmorski letoviški kraj zunaj sezone – turobno, prazno, opuščeno, zapuščeno. Kot mesto duhov. Kot kraj, ki ga je kapital nenadoma in sunkovito zapustil. Richie Bravo je masiven, utrujen, žalosten, postaran in barvito, bleščeče kostumiran in dekoriran – kožuh, orjaški pas, kavbojski škornji. Pač v slogu kičastih, sentimentalnih, sladkobnih, plehkih popevčic, s kakršnimi je nekoč blestel in slovel. Še vedno poje, toda ne v Avstriji ali Nemčiji, temveč v Riminiju, italijanskem letovišču – zunaj sezone. Tja, v hotel, ki pozimi sameva, prihajajo avstrijske in nemške upokojenke, njegove stare, večne fenice (ni jih prav dosti), ki neskončno uživajo, ko svojega superjunaka konzumirajo v živo. In to dobesedno: Richie, ki živi v razpadajoči vili na obrobju Riminija, jim vsak večer nadvse doživeto, predano, patetično prepeva svoje stare šlagerje, kot da je še vedno velik in slaven, ko pa je šova konec, z njimi fuka. In fuka tako, kot poje – doživeto, intenzivno, garaško, z vsem srcem, karizmatično. A ne brezplačno. To namreč počne za honorar. Če mu fenica plača, jo pofuka. Nekatere njegove fenice so »redne« klientke. Schöner Gigolo, armer Gigolo. Preživeti mora – ker pa mu šlagerji ne nesejo več, se mora prostituirati. Če hoče torej preživeti, mora svojim fenicam prodati vse – dušo in telo. Težko bi rekli, da ne živi od minulega dela, toda od minulega dela živi na sprevržen, grotesken, ponižujoč, tragičen način.

Oko za oko

Obstaja žabja pa ptičja, a tudi gondolska perspektiva – in s te perspektive vidimo Sarajevo. Ljudje se nad Sarajevom vozijo z gondolo. Nekateri gor, drugi dol. To nedeljsko idilo presekajo arhivski posnetki prerešetanih sarajevskih stavb. Tako se odpre kontroverzni doku Mirana Zupaniča Sarajevo safari.

Halloween / 14. Noč grozljivk

19.00 Rez! (Coupez!, Michel Hazanavicius)
Igralci, ki igrajo v histeričnem filmu o podivjanih zombijih, mutirajo v prave zombije. Leteti začnejo kri, roke in glave, mnogim gre na bruhanje, že neživim, kaj šele nemrtvim, vsi v vsem trapasto in ekscesno pretiravajo – začne se orgija človeškega mesa, do katerega film ne kaže nobenega spoštovanja. Tale rimejk japonske kultne komične grozljivke Smrt v enem kadru (2017) je parodija nizkobudžetnih produkcij, obupanosti zombimanije, filmskega egoizma in narcizma, patetičnih avtorskih kompromisov, umetnosti snemanja, pretencioznosti kadra-sekvence, platformnega kapitalizma, našega užitka v apokaliptični dezintegraciji človeškega telesa, neuničljivosti filma, tega velikega šaljivca in iluzionista, in katarzičnega, transformativnega potenciala groze, gorja in gravža. (ostaja tudi na rednem programu Kinodvora)

Significant Other

Nič ni bolj invazivnega od zahteve »poroči se z mano«. Ruth (Maika Monroe) in Harry (Jake Lacy) se odpravita na treking. Pacifiški severozahod, v katerega zakorakata, je tesnoben, jesenski in morbiden – tako kot Ruth, ki v tem trekingu ne uživa. Ko pa še Harry nad prepadom – razgled je res čudovit – pade na kolena ter jo zasnubi, se ji zgodi to, kar se na koncu Cvetja v jeseni zgodi zasnubljeni Meti – hiperventilira. Jasno, ko pride k sebi, ga zavrne. Ne more. Ni še pripravljena. Harry jo razume. Njegovi čustveni odzivi so pravilni, tako rekoč brezhibni. In že odpešačita naprej. Po ogledu mistične jame pa si Ruth premisli: »Ali me lahko zasnubiš še enkrat, kot  da je prvič?« Ja, Harry jo zasnubi. In ja, zasnubi jo na originalni lokaciji – nad prepadom. A tedaj se zgodi nekaj nepričakovanega – Ruth ga butne v prepad. Spoiler?Nehajte – to je šele uvod v precej, precej bolj nepričakovane stvari.

Črni Adam

Črni Adam izgleda kot napovednik zase – bombastičen, nasekan, brezglav, nenapet. Kvazigothamski Kahndaq, fiktivno bližnjevzhodno deželo (Irak?), okupira malopridna, represivna, tiranska korporativna tolpa, alias Intergang (Sadam Husein & the gang ali Halliburton?), ki pridno pleni lokalna naravna bogastva, predvsem mineral »eternium« (po naše verjetno »večnium«), toda na srečo mlada genialna arheologinja nehote prebudi Teth-Adama (Dwayne »The Rock« Johnson), genialnega antijunaškega superjunaka, ki je dremal pet tisoč let (mar se ni Kralj škorpijonov dogajal pet tisoč let pred Mumijo?) in ki poskrbi za shock & awe (»Sila je vedno nujna!«), tako da tale spektakel – sicer del DC-jevega razširjenega vesolja – kmalu izgleda le še kot derivat Marvelovega kaosa, ki ga dokončno zapečati prihod štirih kičasto generičnih superjunakov, genialnih »mirovnikov«, pripadnikov Družbe pravičnih ( ja, derivata Lige pravičnih), med katerimi je tudi »vidoviti« – res nadgenialni – Pierce Brosnan (alias dr. Usoda), ki je videti tako, kot da hoče raje kot When All Is Said And Done in Knowing Me, Knowing You zapeti Paint It Black in Bullet with Butterfly Wings. Toliko genijev, pa tako negenialen film. (kino)

Pr’Hostar 2‰

Danes vsi stokajo, kako težko je dobiti Slovence, ki bi hoteli delati v gostinstvu – saj veste, natakarje in sobarice. No, komedija Pr’Hostar 2‰ je ekranizacija tega stokanja. V resnici gre še dlje, saj pokaže, kako težko je danes v Sloveniji dobiti koga, ki hoče delati. Ali pa – ki se mu sploh še kaj ljubi. Pr’Hostar, »alpski biser«, je ves prašen, poln pajčevine, vidno propada, Tristan (Niko Zagode), glasbenik, ki mu ne gre, po novem menedžer (česarkoli! samo recite!), pa sklene, da ga bo obnovil in bajno monetiziral, toda ko skuša z majhno pomočjo svojega partnerja/ljubimca Marka (Mario Ćulibrk) zbrati ekipo, jasno, staro ekipo (Tatjano, Marjana, Matevža, Jerča, Jetrca ipd.), v grozi ugotovi, da jim mora zagotoviti delovne pogoje, ki jih predvideva zakon – redno plačo, plačan dopust, bolniško, regres. »Nihče ne bi več nič delal, vsi bi radi le še zaslužili,« slišimo. Šokantno! Zakaj ne bi vpakirali še tobogana za otroka – in službe za moža?

Kung fu tačke

Tale animacija o prvem pasjem »šerifu« v mačjem mestu na daleč spominja na Brooksova Vroča sedla, od blizu pa na Pobesnele pesti in Kung fu pando, toda vso progresijo rasne politike odpihne regresivni vihar nezaslužene sladkobe, zarjavelega humorja in lenobne »cinefilije«. (kino)

Kraljica smeha

»Zakaj ne moreš dati svinje v posvojitev? Ker bi bila potem to posvinjitev.« To je eden izmed vicev trinajstletne Sashe (Sigrid Johnson), ki hoče postati stand-up komedijantka. Ne, ne pričakujte kakega blaznega stand-upa, Sasha, ki ji je umrla mama, potrebuje le malce več ljubezni. A na srečo je že samo odraščanje – to nenehno čakanje na aplavz – tako komično, da izgleda kot stand-up. (Kinodvor/Kinobalon)

Hocus Pocus 2

Tri nadarjene, »magične«, nerazumljene, diskriminirane salemske najstnice (Whitney Peak, Lilia Buckingham, Belissa Escobedo), ki so pred svojim časom, na noč čarovnic nehote prebudijo sestre Sanderson (Bette Midler, Sarah Jessica Parker, Kathy Najimy), originalne salemske čarovnice ( junakinje kultne fantazijske farse Hocus Pocus), ki so bile prav tako pred svojim časom, kar je priložnost za trendovsko objemanje sestrstva, opolnomočenja, nostalgije in sitkomskega humorja, ki je za svojim časom. (Disney+)

Sissy

Nihče ne zna tako dobro stopiti na lobanjo kot žanrski filmi, zato tudi psihologijo nove spletne morale najbolje ujamejo prav žanrski filmi. Cecilia (Aisha Dee), alias Sissy, je imela mučno otroštvo – zdaj je vplivnica z 200.000 sledilci, specialistka za samopomoč, a brez skrbi, slej ko prej bomo izvedeli, kaj ji je uničilo otroštvo. Po dolgih letih namreč sreča Emmo (Hannah Barlow), s katero sta bili nekoč bestici in ki – sredi avstralske divjine – ravno pripravlja dekliščino, na katero je vabljena tudi Alex (Emily De Margheriti), njena nekdanja mučiteljica ( ja, bestici sta zdaj Emma in Alex), tako da teren postane spolzek, morbiden, boleč, obešenjaški in krvav, prizorišče Grand Guignola, kjer se spomini na »dobre stare čase« kopičijo s hitrostjo kopičenja trupel. Svet se je infantiliziral – vojne so le poravnave računov iz otroštva.

Je bila Amerika v času Hitlerja in Mussolinija zrela za fašizem?

Ko je bilo prve svetovne vojne konec, je bilo kmalu jasno, da ena svetovna vojna še ni dovolj in da bo za sprostitev vseh geopolitičnih napetosti, ki jih je nakopičil kapitalizem, potrebna še ena svetovna vojna. David O. Russell, avtor Treh kraljev in Ameriških prevar, nam to prikaže na satiričen, grotesken, karnevalski način.