RRR

Nič vas ne more pripraviti na tale indijski – no, tollywoodski – akcijski spektakel. Nič, res nič, niti vse Marvelove superjunaške superprodukcije. Okej, na RRR, najdražji indijski film vseh časov, vas lahko pripravita le prejšnja Rajamoulijeva akcijska spektakla, Bãhubali in Bãhubali 2, ki sta bila žanr zase. Tudi 188-minutni RRR (Rise, Roar, Revolt) – zgodba o indijskem osvobodilnem boju, ki ga pred stotimi leti vodita superjunaška antikolonialna revolucionarja, Ram (Ram Charan) in Bheem (N. T. Rama Rao Jr.), borca proti genocidni britanski kroni – je žanr zase: ringelšpilski, bučen, luciden, domiseln, kinetičen, ekscesen, šokantno flambojanten, štuparamski, sublimen, nezemeljski, veličasten.

Thor: ljubezen in grom

Novo nadaljevanje Marvelovega Thora, kičasto odbitega džuboksa za vse (od Guns & Roses do ABBA, od Sakaarja do Novega Asgarda), očitno kandidira za oskarja – Jane Foster (Natalie Portman), znanstvenica, Thorova nekdanja muza (zataknilo se jima je nekje med Ultronom in Ragnarokom), dobi namreč redko bolezen. Kot Ali MacGraw v Ljubezenski zgodbi. Ali Debra Winger v Času nežnosti. Kdo ve, ali pa je to le odgovor na gibanje #MeToo. Maščevanje. Tako kot sodba v primeru Johnny Depp v. Amber Heard. Njena terminalna bolezen deluje kot kozmični vic. Gorru, srditemu fakbadiju kaosa, ki ga igra neprepoznavni Christian Bale ( je bil Jared Leto zaseden?), se zmeša, zato se hoče apokaliptično maščevati galaktičnim bogovom (njegov vzdevek je »mesar bogov«), ki jim na pomoč priskoči Thor (Chris Hemsworth), kozmični Viking, nepremagljivi in neuničljivi superjunak, kar izzove tri vprašanja: prvič, zakaj bogovi – med katerimi je tudi prepoznavni Russell Crowe, alias Zeus ( ja, z orgiastičnim, grškim akcentom) – sploh potrebujejo pomoč, drugič, zakaj filmi tako uživajo v boju likov, ki jih je nemogoče ubiti, in tretjič, zakaj film ne navija raje za Gorra?

Zgodba moje žene

Veliki francoski transcendentalist Robert Bresson je leta 1950 posnel Dnevnik vaškega župnika, film o mladem duhovniku (Claude Laydu), ki ima hude, mučne, strašne, neozdravljive trebušne bolečine. Kar zanaša ga – in odnaša. Tudi v župniji ima vse večje težave – ljudje so moralno in duhovno razštelani, čedalje bolj podli in manipulativni. Grešijo, da bi lahko rekli, da grešijo. Lokalna punca si ga privošči – reče mu, da ga med mašo tako gleda le zato, ker ima »lepe oči«. Hoče ga zmesti. Za stavo z vrstniki. Duhovnik, mučeniški in introvertiran, tipični ujetnik Božje agonije, ki ve, da so najlažje naloge najtežje, je zbegan. Občutek ima, da je njegovo delo nesmiselno. Izgubljati začne trdnost. In gotovost. Starejši duhovnik (Andre Guibert), njegov mentor, ga zato pozove, naj se pri »uničevanju Hudiča« ne trudi, da bi bil ljubljen (»Pravi duhovnik ni nikoli ljubljen! Cerkvi je malo mar, če si ljubljen!«), temveč naj raje skuša biti »spoštovan, ubogan«.

Spiderhead

Na nekem oddaljenem otoku stoji sterilni modernistični objekt, ki izgleda kot razkošna vila kakega bogataša, toda v resnici je »pametna« ječa (»Spiderhead«), v kateri bogataš, dr. Steve Abnesti (Chris Hemsworth), lastnik mogočne farmacevtske družbe, eksperimentira z jetniki, ki se lahko prosto gibljejo in uživajo v svojih malih konjičkih. V zameno morajo le pustiti, da na njih preizkuša »superdroge«, ki jih spreminjajo v sužnje brez lastne volje, tako da jih čakajo smeh stoletja, fuk stoletja in drugi greatest hits stoletja, toda Jeffu (Miles Teller), poskusnemu zajcu, ki je zagrešil strašno prometno nesrečo, zlagoma kapne, da je elonmuskovski Abnesti – verjetno fen Michela Foucaulta, definitivno pa fen osemdesetih (More Than This, She Blinded Me With Science ipd.) – tik pred odkritjem idealne »superdroge« družbe nadzorovanja in kaznovanja ( ja, družbe brez možnosti izbire).

The Free Fall

Obstajajo psihotrilerji, hororji in šokerji, v katerih vas na koncu čaka preobrat – nepričakovan in presenetljiv. Ni nujno vedno luciden (in vreden čakanja), daleč od tega, toda to je vedno trenutek, ko ugotovite, da vas je film vlekel za nos. Da se je igral z vami. Da vas je zavajal. Da vas je testiral. Prosti pad – The Free Fall – je nekaj posebnega: trik ni v tem, da se konča s preobratom, ampak v tem, da je sam personifikacija preobrata. In to dobesedno: ves čas gledate preobrat, a ne veste, kaj gledate. Veste le to, da se je Sara (Andrea Londo), protagonistka tega psihotrilerja, prebudila iz kome, v katero jo je butnila travmatična družinska »romanca« (mati zabode očeta, potem pa si prereže vrat), in da se ničesar ne spominja, še najmanj svojega moža (Shawn Ashmore), služkinje, ki ji streže, in hiše, v kateri je »ujeta«.

Fire Island

Filmi, ki roman Prevzetnost in pristranost, klasiko Jane Austen, preselijo v sodobni svet, so neverjetno duhoviti, čudovito lahkotni, brutalno lucidni in totalno navdahnjeni – občutek imaš, da kar letijo. Da se jim je odprlo. Spomnite se le Dnevnika Bridget Jones ali pa komedije Nimaš pojma. Takšen je tudi Fire Island, le da heteroseksualnost romantičnega pecanja vrže skozi okno – tu so vsi geji. Sestre Bennet, njihova oče in mati, Charles Bingley – in ja, tudi gospod Darcy. Noah (Joel Kim Booster) in Howie (Bowen Yang), najboljša prijatelja (oba ameriško-azijskega rodu), ki se s še tremi prijatelji, Lukom (Matt Rogers), Keeganom (Tomas Matos) in Maxom (Torian Miller), samimi geji, poleti odpravita na newyorški Fire Island, gejevski raj, analogni Grindr, pravi vrtiljak lačnih pogledov, želj, pecanj, osvajanj, spremenjenih stanj, disanj, iskanj, hlipanj in seksa (ne, coming out tu ni potreben), energično torišče prevzetnosti in pristranosti, sta namreč reimaginaciji sester Elizabeth in Jane Bennet (seks med njima je »nemogoč«, »prepovedan«), Luke, Keegan in Max so reimaginacije ostalih treh sester, Lydie, Kitty in Mary, Erin (Margaret Cho), materinsko-očetovska lezbijka, ki jo z lezbičnega dela otoka »izženejo« na gejevski del, je reimaginacija gospe/ gospoda Bennet(a), čedni, premožni pediater Charlie (James Scully), v katerega se zatreska Howie, je reimaginacija Charlesa Bingleyja, Will (Conrad Ricamora), v katerega se zatreska Noah, pa je reimaginacija gospoda Darcyja.

Lvx Æterna

Najprej vidimo inserte iz Christensenovega lažnega dokuja Čarovnica (1921), v katerem mučijo, trpinčijo in sežgejo žensko, za katero trdijo, da je čarovnica. Takoj zatem vidimo še inserte iz Dreyerjeve klasike Dan jeze (1943), v katerem prav tako mučijo, ponižujejo in sežgejo žensko, za katero pravijo, da je čarovnica. Ah, jebena inkvizicija! Toda zgražanje nad tem femicidom, ki ga Noé imenuje »seksocid«, je povsem odveč – film, veliki seksist, ustvarjen za moški pogled, je zasenčil inkvizicijo. Zgodovina filma je namreč zgodovina »sežiganja« ženske. Filmi so ženske objektivirali, harasirali, fetišizirali, podrejali, mučili, poniževali, frustrirali, trpinčili, zlorabljali, serijsko ubijali. Ne, nihče jih ni znal tako demonizirati. Lepe ženske so lepo gorele. In ja, oba filma, Čarovnica in Dan jeze, res neskončno uživata v tem, da mučita, ponižujeta in sežigata ženske. Sam film Lvx Æterna – Noéjevih Osem in pol – je prepreden s citati/mednapisi velikih filmarjev, evropskih klasikov: Carla Theodorja Dreyerja, Jean-Luca Godarda, Luisa Buñuela in Rainerja Wernerja Fassbinderja. Toda ironično, vsi štirje so uživali v mučenju žensk – spomnite se le Trpljenja device Orleanske (1928), Živeti svoje življenje (1962), Lepotice dneva (1967) in Zakona Marije Braun (1979). Jasno, vsi ti filmi veljajo za klasike, mojstrovine, kulte.

Memoria

Ker sem tale epos, v katerem škotsko botanistko, ki jo igra Tilda Swinton, prebudi veliki pok, že izdatno recenziral, bom rekel le to, da se v tisti skrivnostni, fantomski, neopisljivi, invazivni, zavojevalski trušč, ki ji ne da spati, zlije toliko neprebavljenih okostnjakov zahodne civilizacije, toliko alergij, toliko smeti nezavednega, toliko spodletelih revolucij, toliko odmev nasilja in toliko kolonialnega terorja, da ga preprosto morate videti, saj lahko to »nezemeljsko« in »nevidno« artikulira le umetnost. Le film. Ta oči nikoli ne zapre. (Kinodvor)

Good Luck to You, Leo Grande

To je film, v katerem Emma Thompson fafa in fuka v vseh položajih – tudi doggy style. V petdeseta je prišla seksualno podhranjena in neizkušena, ujetnica dolgoletnega dolgočasnega zakonskega seksa, a zdaj ko je mož umrl, skuša vse to nadoknaditi, zato si najame Lea Grandeja (Daryl McCormack), »seksualnega delavca« (pri dobrih dvajsetih), ki v hotelski sobi izpolnjuje njene želje. In ja, izpolnjuje jih z birokratsko vnemo, preciznostjo in učinkovitostjo, toda obenem tako nežno in intimno, kot da kanalizira vso modrost in prefriganost Tinderja, graditelja novega seksualnega konsenza.

Sončni zaton

Neil Bennett (Tim Roth) z ženo Alice (Charlotte Gainsbourg) in najstniškima otrokoma letuje v mehiškem Acapulcu – ležerno, rajsko in razkošno, ob bazenu, med dominom, pevci, klifi in margaritami. Zdi se, da se imajo fino. Pa se nimajo. Neil skoraj ne govori. Deluje povsem apatično. In poleg tega – Alice sploh ni njegova žena, temveč njegova sestra, otroka pa sta njegova nečakinja in nečak. Sončni zaton, ki se mu nikamor ne mudi in ki ga je posnel mehiški režiser Michel Franco, avtor Novega reda, perfektne študije razrednega maščevanja (bolj distopične svatbe zlepa ne boste videli), je puzzle, v katerem videz res vara. Ko Alice izve, da je z njuno mamo zelo slabo, se odpeljejo proti letališču, a že med potjo tja izvejo, da je mama umrla. Neil se na letališču pretvarja, da je potni list pozabil v hotelu – prišel bo za njimi, z naslednjim letom, pravi. A se zlaže.

Elvis

»Jaz sem človek, ki je dal svetu Elvisa Presleyja,« dahne polkovnik Parker (Tom Hanks), Elvisov menedžer in navigator, narator Elvisove biografije (od rojstva do smrti), ki je prepričan, da je Elvisa ustvaril, navsezadnje, kontroliral in superviziral je vsak njegov gib, vsako njegovo potezo, vsak njegov nastop, vsako njegovo pesem, vsako njegovo pogodbo, vsako njegovo preobrazbo – odkril ga je, nagonsko je dojel njegovo revolucionarnost, zagotovil mu je pogodbo z založbo RCA Records in sponzorje, zapakiral je njegove televizijske nastope, spravil ga je v Hollywood (»Spremenil sem ga v najbolje plačanega igralca v zgodovini Hollywooda«) in vojsko (da bi ga rešil pred moralno policijo), peglal je njegov imidž, zaprl ga je v slonokoščeni Las Vegas (1969–76), stiskal ga je, gnal, prodajal, izkoriščal, zlorabljal, izžemal, tržil, izsuševal, deprimiral in ubijal. Elvis – belski pevec s črnskim glasom, idealni »črnec« za belski srednji razred, kreator ultimativnega nebelskega belskega zvoka, izumitelj »kulturne prisvojitve« (črnski rhythm & blues je zblendal z belskim bluegrassom, črnski gospel z belskim countryjem) – je bil njegov proizvod, njegovo podjetje, njegova manipulacija, njegova fantazija, njegova usoda.

Dark Glasses/Occhiali neri

Mlada angleška turistka (Leticia Roman) pride v Rim, ki ga ravno terorizira neznani manijak – svoje žrtve pobija po abecedi. Tudi turistka vidi umor, toda truplo izgine, tako da policija njeni zgodbi potem ne verjame. Trupla pa še naprej padajo – in to v njeni bližini. Na lepem policija oznani, da je zadeva ad acta, kajti morilec je naredil samomor, pred tem pa vse priznal. No, na koncu se izkaže, da je serijska morilka njena gostiteljica (Valentina Cortese), ki je v resnici klinično nora. Tako se je odvrtel slasher Dekle, ki je preveč vedelo, morbidni giallo, ki ga je leta 1962 vizualno efektno, elegantno, črno-belo posnel baročni fantazist Mario Bava. V njem najdete vse situacije, rituale in fetiše, ki bodo postali zaščitni znak gialla, špagetitrilerjev: odprte, javne, prazne, hladne prostore (ulice, trge, parke), ki se prelevijo v smrtno nevarne labirinte, misteriozne, srhljive telefonske klice, dolge, grozeče hodnike, tesnobne lifte, nemočno, nejeverno policijo, halucinacije, perverzno, morasto, irealno atmosfero, počasne, ritualne umore, ekspresionistične chiaroscuro kontraste in dementnega, mentalno povsem zblojenega, popfreudovskega morilca, ki spretno skriva svojo norost. Vse se odvrti v ritmu sanj, ki zlagoma mutira v ritem nočne more.

The Janes

V času, ko naj bi ameriško vrhovno sodišče razveljavilo sodbo (Roe v. Wade), s katero je leta 1973 legaliziralo abortus, tale sijajni dokumentarec o tajnem čikaškem feminističnem gibanju (Jane Collective), ki je ženskam pred letom 1973 omogočalo varne – in ilegalne – abortuse (v petih letih enajst tisoč), deluje kot akcijski načrt za boj proti novi patriarhalni represiji, očitnem odgovoru na gibanje #MeToo, in hkrati kot napoved grozot, trpljenja in ponižanja, ki čakajo ženske, prepuščene srednjeveški demonizaciji in gileadski inkviziciji. Zakaj je vsem tistim Janam uspelo? Kot pravi ena izmed njih: »To, da moški podcenjujejo ženske sposobnosti, nam je prišlo zelo prav.« (HBO Max)

Kozmoblisk

Pixarjev Kozmoblisk, ki se hrani z Odisejo v vesolju, Gravitacijo in Neverjetnimi (kaj pa Wall-E, boste rekli), je zgodba o izvoru Kena Kozmobliska, neustrašnega intergalaktičnega rendžerja, akcijske figure, no, igrače, s katero se je v Svetu igrač igral mali Andy. Kozmoblisk je bil licenčni produkt, saj je nastopal v sci-fiju Kozmoblisk – prav v temle filmu, ki ga gledamo in v katerem z množico znanstvenikov obtiči na zelo, zelo oddaljenem planetu, kjer nastane kolonija, njegovi obupani poskusi, da bi se vrnil v orbito in pobegnil tej distopični puščobi, pa se sfižijo.

Črni telefon

Črni telefon, naslonjen na Beli trak, Visokega moža, Ostani z menoj in Tisto (okej, pa tudi Stranger Things), a posnet po noveli Joeja Hilla (umetniško ime Josepha Hillströma Kinga, sina Stephena Kinga), pokaže, kako sanje in filmi ne morejo več tekmovati s krutostjo in nasilnostjo resničnega sveta. Ne morejo ga dohiteti. Finneyju (Mason Thames), trinajstletnemu fantu iz primestja Denverja, sošolec – Robin, kung fu pretepač – leta 1978 pove, da je videl Teksaški pokol z motorko. To bi moral videti! Hudo! Ni boljšega filma! In res, Teksaški pokol z motorko je tedaj veljal za ultimativni grizlijevski šoker, ognjemet krutosti in nasilja. Toda Robin potem doživi nekaj hujšega od Teksaškega pokola z motorko – ugrabi ga moški, ki se pretvarja, da je čarovnik. Nikoli več ga ne vidijo. Ni prvi ne zadnji. Skrivnostni maskirani psycho, alias Grabež (Ethan Hawke), namreč serijsko ugrablja in pobija dečke. Kmalu zatem ugrabi tudi Finneyja. Najprej ga omami in zvleče v kombi – pri belem dnevu.

Interceptor

Interceptor, naravnost fanatično generični akcijski film, v katerem stotnica Elsa Pataky, pred časom žrtev spolnega nasilja, prepreči jedrsko apokalipso, spominja na vidiotske akcijske B-filme iz osemdesetih let – vsa akcija se odvrti v skrivni komandni sobi, polni ekranov, ki ustvarjajo vtis, da se dogajajo strašne, srhljive, napete reči. Ni čisto jasno, kaj je Netflix hotel s temle filmom – je hotel pobrati drobtine, ki padajo z Mavericka, ali le potrditi, da je res v krizi? Ameriko hoče tokrat z ruskimi raketami zasuti rasistični bogataš, tako da vsaj sporočilo ni čisto za v smeti – privilegiji ubijajo! (Netflix)

Hustle

Mimo tegale filma pa ne moremo – v njem se namreč pojavi tudi Luka Dončić. Heglovsko rečeno: ni bistven, a se pojavlja. Tako kot številni drugi zvezdniki lige NBA. Prvi, ki se pojavi (no, več kot le pojavi), je orjaški srbski center Boban Marjanović, Dončićev soigralec pri Dallas Mavericks, ki ameriškemu skavtu Stanleyju Sugermanu (Adam Sandler) smrtno resno reče, da je star 22 let in da je zato še vedno goden za draft. Sugerman, bolj ko ne luzer, ki so mu sanje povozile moraste napake in ki leti v prvem razredu, a jé v KFC-ju, po svetu – tudi v Srbiji – išče nove velike talente za ekipo Philadelphia 76ers, največjega – karizmatičnega Boja Cruza (Juancho Hernangómez, zvezdnik ekipe Utah Jazz), novega Dončića, okej, reiteracijo Dončića – odkrije v Španiji, na ulici, kjer igra kar v zidarskih gležnarjih. Hustle – daleč od običajne sandlerjevske bebavosti – je dramedija, ki bi lahko postala Punch-Drunk Love, The Meyerowitz Stories ali Uncut Gems (oh, in magari Jerry Maguire), če se od trenutka, ko Sugerman postane coach, ne bi tako pijansko in robotsko držala klišejev arhetipske zgodbe o sanjaškem in samozatajenem underdogu, ki mu na lepem uspe veliki met.

The Sadness/Ku bei

Če ste videli Zafranovićevo Okupacijo v 26 slikah (1978), potem se gotovo spomnite prizora na avtobusu, v katerem se odvrti ustaški pokol. Ustaši res grizlijevsko pobijajo »potnike« – nekemu moškemu v glavo zabijejo žebelj. Če hočete videti reimaginacijo tega pokola, si poglejte tale izredno kinetični, lucidni, halucinantni, konsistentno brutalni splatter. V metroju stoji mladenič s sončnimi očali – po licih se mu ulijejo solze, potem pa se v njegovih rokah prikaže nož, s katerim začne klati potnike, ki le kričijo in strmijo. Ne morejo verjeti, da se dogaja, kar se dogaja. Mladenič – ves divji in blazen – jih kolje drugega za drugim. Vztrajno, serijsko, na odprti sceni. Ne more se obvladati. Ne more izklopiti svojega orgiastičnega hedonizma, še manj svojega notranjega nihilista. Na koncu zakolje ves metro.

Jurski svet: Prevlada

Sloviti mjuzikl Kabaret (1972) se dogaja v berlinskem klubu Kit Kat, dekadentnem mikrokozmosu predvojne weimarske civilne družbe, kjer ne registrirajo srhljivega vzpona Hitlerja in nacizma. Goste še vedno pozdravljajo v treh jezikih: »Willkommen, Bienvenue, Welcome!« Šov se kljub povsem očitni fašizaciji družbe nadaljuje – kot da ni nič. »Življenje je kabaret,« poje Sally, medtem ko master of ceremonies (Joel Grey) evforično oznani: »Kje so zdaj vaše težave? Rekel sem vam. Tu nimamo težav. Tu je življenje lepo. Celo orkester je lep.« Nič, entertainment, nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, je le priprava na pokol. In natanko to se zgodi tudi v sagi o Jurskem parku: v Spielbergovem Jurskem parku (1993) je škotski entrepreneur John Hammond (Richard Attenborough) na eksotičnem karibskem otočku Nublar postavil zabaviščni park, v katerem so bili glavna atrakcija klonirani dinozavri vseh vrst, oblik in apetitov.

Pariz, 13. okrožje

Film Pariz, 13. okrožje se dogaja v pariškem brutalističnem »olimpijskem« stanovanjskem kompleksu, nebotičnih falosih, v katerih milenijci in milenijke pri dobrih tridesetih kanalizirajo Johna Waynea – najprej se pofukajo in šele potem zastavljajo vprašanja. Emilie (Lucie Zhang) objavi oglas – išče sostanovalko. Služba v klicnem centru ji ne vrže dovolj. Ja, v klicnem centru – pa v tako dobre šole je hodila! Preveč izobražena je – tipična milenijka. Okrog pasu si zavija polivinil – da je videti vitkejša. Na njen oglas se javi Camille, za katero pa se izkaže, da ni dekle, temveč zelo seksi, sproščeni, temnopolti fant (Makita Samba), ki je skoraj doktor filozofije, a dela “le” na gimnaziji. Tipični milenijec. Ravno dovolj sta osamljena (in ravno dovolj drug drugemu neznana), da se pofukata. Brez obveznosti. V trenutku sta fakbadija. A nočeta se preveč spoznati. Prehude intime ju je strah. Kaj šele zaljubljenosti. Strast te lahko zanese – in lahko obtičiš z luzerjem. Dva luzerja skupaj – ponižanje! Anonimnost je v teh hipermedijskih časih, ko je vsakdo nekdo in nekaj in ko je težko biti nihče, dobra le pri seksu, sicer pa ne. Si pač omislita še druge fakbadije. Pa rejv. Ekstazi. Tinder.

Zakaj smo zmagali

Ko je tistega 17. septembra 2017 v istanbulskem finalu evropskega prvenstva v košarki na semaforju pisalo 93:85, so Srbi 15 sekund pred koncem še zadnjič na hitro in povsem iz obupa vrgli na koš – in zgrešili. Žogo je ujel Randolph, jo podal Blažiču, ta pa Nikoliću, ki je z njo evforično pretekel igrišče – in vse bolj blaznel. Tako kot vsi ostali slovenski košarkarji. Tekme še ni bilo čisto konec, a Srbi so obstali in obnemeli – niso več tekali, niso več igrali. Ugriz je popustil. Bojevniška srčnost je uplahnila. Nikolić pa je z žogo blaznel proti drugi strani, kjer je pod košem blaznel Murić, tako da sta po pisku sirene za hip ali dva blaznela skupaj, potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega in presenetljivega, celo šokantnega in prav zares neverjetnega: Nikolić je žogo vrgel Muriću! Kaaaaj?!? Žoge, s katero so osvojili naslov evropskih prvakov, te magične žoge, te prelomne žoge, te mitske žoge, te zgodovinske žoge, te žive legende ni zgrabil, se je oklenil ter je odnesel za spomin, temveč jo je podal Muriću, svojemu soigralcu. Zakaj je ni obdržal? Je bil v transu, pa ni vedel, kaj počne?

Zero Contact

Tale triler, v katerem se Anthony Hopkins očitno v svoji dnevni sobi dela, da je Elon Musk (le da je še bolj skrivnosten, navsezadnje, izumil je nekaj, kar naj bi preživelo konec sveta), omenjam zgolj kot svarilo vsem tistim, ki si domišljajo, da bi pravo revolucijo predstavljali filmi, ki bi se v celoti odvrteli na Zoomu. Saj veste: brezstično. Eterično. Čisti duh!

Clifton Hill

Kanadski triler Clifton Hill izgleda kot turistični kraj zunaj sezone. Abby (Tuppence Middleton) je kot deklica ob reki pri Niagara Fallsu videla ugrabitev nekega enookega dečka, za katerim je potem izginila vsaka sled, a ni niti pisnila. Iz strahu, si mislimo. Ko se petindvajset let kasneje – ob materini smrti – vrne v Niagara Falls (verzijo Twin Peaksa), sklene, da bo to ugrabitev končno prijavila, a ji nihče ne verjame. Niti policija. Kaj šele njena sestra (Hannah Gross). Ne iz strahu – za Abby se namreč izkaže, da je patološka lažnivka. Prav res: moškemu, popolnemu neznancu, ki ga zvleče v posteljo, se zlaže, da je še devica.

Bilo je nekoč v Srbiji

Trump je vzkliknil: »Naredimo Ameriko spet veliko!« Parafrazo tega je mogoče slišati tudi v Srbiji: Naredimo Srbijo spet veliko! Ob tem nas kakopak po malem zmrazi, toda nekateri so se odločili, da bodo Srbijo naredili spet veliko vsaj v filmih, tako da že leta gledamo filme in serije, ki nostalgično obujajo, revidirajo, rekanonizirajo in slavijo veliko srbsko preteklost, »zlate čase«. Njihovo sporočilo je na dlani: O, ko bi ja spet bilo tako, kot je bilo nekoč! Petar Ristovski, ki je pred nekaj leti posnel film Kralj Peter I – hvalnico monarhiji. Ja, bilo je nekoč! Zdaj, v filmu Bilo je nekoč v Srbiji, pa hvali čudežno, mitsko dobo Leskovca – »leskovaški čudež«. Cone (Viktor Savić) in Dine (Nemanja Oliverić), prijatelja iz Leskovca, med I. svetovno vojno in po njej pristaneta na različnih koncih Evrope – Dine v Parizu, kjer izkusi svetovljansko joie de vivre, s filmom vred, Cone pa v Manchestru, kjer izkusi šokantni, osupljivi, prometejski tempo industrijskega kapitalizma.

The Innocents/De uskyldige

Ko vidite hladni, betonski, masivni, labirintni, brutalistični, distopični stanovanjski kompleks, prizorišče tega delikatnega norveškega hororčka, si rečete: katerega otroka pa tu ne bi zgrabila paranoja? Kateri otrok pa tu ne bi živel v večnem strahu za svoje preživetje? Kateri otrok pa tu ne bi razvil paranormalnih, »nadnaravnih« moči, tako rekoč superjunaških sposobnosti? Kakšne so možnosti, da ne postane nevarnejši in pošastnejši od tega kompleksa? Kakšne so možnosti, da De Palmova Carrie v tem kompleksu ne sreča Hanekejevega Belega traku? Ne, nič igrivega ni v vrtoglavi preciznosti teh nebotičnih bunkerjev. Otroci – mala Ida (Rakel Lenora Fløttum) in njena avtistična sestra Anna (Alva Brynsmo Ramstad), ki sta novi, ter Ben (Sam Ashraf) in Aisha (Mina Yasmin Bremseth Asheim), ki sta že »veterana« – so preveč zbegani, zanemarjeni, šikanirani in prepuščeni svoji iznajdljivosti, da bi lahko stegnili vrat in dognali, kaj je v tej noči sveta prav in kaj ne, zato se lahko zanesejo le na svoje skrivne, mračne, magične, telekinetične talente.

Luzzu

Jesmark (Jesmark Scicluna) je malteški ribič. Tudi njegov oče je bil ribič. Očetov oče prav tako. In očetovega očeta oče tudi. Ribe lovi z isto barko kot njegov oče, kot očetov oče in kot očetovega očeta oče. Tej – pisani, mavrični barki, ki jo vsake toliko popravi in zaflika in prepleska, se reče luzzu. Prenaša se iz roda v rod – kot produkcijsko sredstvo. Toda produkcijski odnosi so se zelo spremenili. Rib ni več toliko, kot jih je bilo – industrijski ribolov je morje precej osiromašil. Poleg tega je ribolov zategnila tudi Evropska unija – z novimi in novimi regulacijami. Jesmark ne ujame več dovolj – in če že ravno kaj ujame, to težko proda. Trg ni več na strani malih, neodvisnih ribičev. Hotele in restavracije oskrbujejo verige. Jesmark shaja vse težje – in njegov sinko, še čisto majhen, zelo bolan, potrebuje specialiste, ki stanejo. Socialni in zdravstveni sistem, ki so ga preorale neoliberalne politike, je hladen, brezoseben, »profesionalen«. Vsi so napeti, center ne drži več, družba ne tesni, pritiski so vse hujši, frustracije se kopičijo, soli ni več, kontejnerji – simboli novega globalnega kapitalizma – ravnodušno plujejo mimo.

»To je bila revolucionarna zamisel«

Federico Poillucci bo kmalu dopolnil 50 let, leta 1999, ko je soustanovil filmsko komisijo dežele Furlanije - Julijske krajine, pa je imel komaj 27 let. Leta 2003 je filmski komisiji dodal še prvi regijski filmski sklad v Italiji in se s tem izkazal za vizionarja: ta poteza je italijansko regijo, ki meji na Slovenijo, spremenila v priljubljeno destinacijo za snemanje filmov in nadaljevank, poleg večje prepoznavnosti pa ji je prinesla tudi kar nekaj turistov in denarja.

Priložnost za filmski bum

Mineva desetletje, odkar so se filmski delavci utaborili v vasicah na obeh straneh slovensko-italijanske meje in pričeli snemati celovečerni film Zoran, moj nečak idiot (Zoran, il mio nipote scemo). Tam se niso znašli po naključju. Najprej zato, ker se filmska zgodba dogaja prav tam, na podeželju na obmejnem območju, in obravnava stereotipe o življenju na obeh straneh meje. Poleg tega je režiser filma Matteo Oleotto domačin. Po več kot desetletju življenja v Rimu se je v Gorico vrnil prav zato, da bi v njeni okolici posnel svoj prvi celovečerec. Pa vendar je bil še tretji razlog, zakaj so ta film posneli ravno tam, na skrajnem zahodu Italije – šlo je za prav posebno zaobljubo.

Zadnjič videna živa

Kje je Liam Neeson, ko ga najbolj potrebujejo, boste vzkliknili deset minut po začetku trilerja Zadnjič videna živa, a vaš vzklik bo uslišan – Gerard Butler namreč malce kasneje mutira prav v Liama Neesona. Lahko bi mu bilo ime kar Liam Neeson, ne pa Will Spann. Will je uspešen poslovnež – iz ene nepremičnine naredi dve. Toda Liso (Jaimie Alexander), svojo ženo, je ob tem bogatenju malce zanemaril, tako da hoče pavzo. Čuti se neizpolnjeno. Rada bi bila sama. Tudi prevarala ga je. Ko jo pelje domov, k njenim staršem, ustavita na črpalki – Lisa skoči na stranišče, a se ne vrne. Izgine. Brez sledu. Kaj – si rečemo. Je to kazen za prešuštvo? No, to misteriozno in intrigantno situacijo smo sicer že videli, v nizozemskem trilerju Izginotje (1988) in v holivudskem rimejku (1993), v katerem so Gena Bervoetsa, Johanno ter Steege in Bernard-Pierra Donnadieuja zamenjali Kiefer Sutherland, Sandra Bullock in Jeff Bridges, toda vedno znova se je razveselimo – komaj čakamo, da vidimo, koliko lucidnosti bo pokazal film v razpletanju tega misterija (spomnite se le Mostowovega Breakdowna).

Loin du périph (The Takedown)

Tale francoski akcijski ringelšpil, v katerem se združita pariška policaja, Ousmane (Omar Sy) in François (Laurent Lafitte), ki se ne preneseta (drug drugega vseskozi vrtita »na žaru«), ne odkrije nič novega, toda ko se lepi na žanrske klišeje (na tiste iz Hillovega Pregona v San Franciscu in Bayevih Podlih fantov), to počne elegantno, inteligentno, ambiciozno in poskočno, s poznavalsko strastjo in živim smislom za atraktivne lokacije, moški narcizem in viralne replike, tako da vse staro izgleda presenetljivo sveže, še toliko bolj, ko protagonista podeželski umor pripelje do ruralne neonacistične skupine, ki pod pretvezo »domoljubja« napoveduje prenovo in prevlado bele rase – nič ni lepšega od adrenalinskega razbijanja neonacistov, rasistov in podobnih idiotov. Film tedaj še posebej oživi.