The Immaculate Room

zadržan +

Razredni boj.

Moški, sin bogataša, vse življenje materialno razvajen, in ženska, hči pijanca, vse življenje materialno prikrajšana (igrata ju Emile Hirsch in Kate Bosworth), vstopita v veliko belo sobo – vsa srečna sta. In navdušena. In razposajena. Tu, v popolni karantenski izolaciji bosta za potrebe velikega socialnega eksperimenta preživela 50 dni. Če bosta drug z drugim vzdržala vseh 50 dni, ju čaka nagrada – 10 milijonov dolarjev. Zavedata se velike priložnosti. Nista brez velikih načrtov. V kopalnico ne bosta smela skupaj, uživati bosta morala hrano brez vonja in okusa, toda vsa ta pravila ju ne motijo – takšni eksperimenti niso pač nikoli brez kapric. Sama sebi se zdita kot mentalna pacienta, a desetim milijonom ne gledata v zobe. Prepričana sta, da bosta vzdržala tistih 50 dni. Jasno, ne vzdržita. Izolacija ju začne mučiti, žreti in lomiti. Moškega popadejo teorije zarote – malce kasneje se začne pogovarjati z insektom, ki ga ženska mirno pohodi.

Drug pri drugem iščeta le še temperaturo, pri kateri gorita. Razredni boj se razživi. Pod romantično agonijo tli razredna tesnoba. Potem pa najdeta ecstasy. In pištolo. Ha. Kaj je že rekel Čehov? The Immaculate Room – ja, Brezmadežna soba – je odgovor na dobro znani pandemijski dictum, da se bomo zdaj, ko bomo ostali doma, v lockdownu, lahko bolje spoznali, saj nedvoumno sporoča: ko se bolje spoznamo, si nismo več všeč! Ko se bolje spoznamo, se raztrgamo in požremo! Naši pravi »jazi« so nevarni, morbidni, gnusni, avtodestruktivni! Dom iz ljudi potegne najslabše! Dom je tuja dežela! Doma je huje kot v kužni zunanjosti! Ergo – bolje, da se ne spoznamo. Bolje, da ne rinemo drug v drugega. Če hočemo preživeti, je bolje, da se ne poznamo. In malo je verjetno, da se bomo spoznali – razredno smo vse manj kompatibilni. (Amazon Prime Video)