Luknja

Il buco, 2021, Michelangelo Frammartino

za +

Cona.

Slovenija je dežela spektakularnih kraških jam, speleologov in speleologije, toda slovenski filmi tega še niso opazili. Frammartinova transcendentalna Luknja, ki popisuje speleološki spust v brezdanje kalabrijsko brezno Bifurto (687 metrov), eno izmed najglobljih podzemskih jam na svetu, jim bo pokazala, kaj zamujajo. Luknja je igrani film (tako kot je bil igran Štirikrat, prejšnji Frammartinov kalabrijski epos), a izgleda kot dokumentarec iz šestdesetih let. Dogaja se prav tedaj, na začetku šestdesetih, ko se je Italija modernizirala, ko je doživljala »ekonomski čudež«, ko je vzletel »prosti trg«, ko je prišlo do velike selitve z juga na sever – in ko se je v Milanu zableščal Pirellijev stolp, alias Grattacielo Pirelli, alias Pirellone, najvišji nebotičnik v Italiji, stekleno-betonski simbol zmage modernističnega kapitalizma.

Torinski speleologi, ki jih igrajo pravi speleologi, leta 1961 lezejo v strašljivo globino te osupljive, klavstrofobične luknje, v katero se ni spustil še nihče. Strmijo v mrak in mrak strmi vanje. Prodirajo v neznano in neznano prodira vanje. Površina jih ne zadovolji. Spuščajo se in dvigujejo – panoramirajo in kartografirajo. Včasih obvisijo. Tuneli so tesni. Dna ne vidijo. Niti slišijo. Jama v Luknji je to, kar je bila v Stalkerju Cona. Nobenega dvoma ni, da so speleologi na smrtno nevarni misiji, ki terja absolutno premišljenost in preciznost, in da morajo misliti na vsak detajl (in vsak korak), a tudi sam film je posnet tako premišljeno in precizno, kot da bi skušal posnemati elementarno delikatnost te misije. Kar pomeni, da misli na vsak detajl. Na vsak korak. Na vsako tišino – tišine so nevarne. Besede tudi. Speleologi komaj kaj govorijo – Luknja je nemi film. A poln zvokov, ki kličejo pogled. Luknja je res Looknja. Domačini – od prebivalcev Cerchiare do lakoničnega pastirja, ki sedi nedaleč od vhoda v »luknjo« – pa posnemajo pascalsko indiferentnost vesolja: do speleologov – do njihovega tveganega, smrtno nevarnega, spektakularnega spusta – so povsem apatični. Nekaj ritualnega je v njihovi apatičnosti. A to je logično: ti kraji so apatični do šestdesetih, »napredka«, prihodnosti. In ja, apatični so do kapitalizma – ignorirajo ga. Ne dotakne se jih. Hibernirajo – in upajo, da bo šel mimo. A v nekem smislu so ga že vajeni: živijo ob črni luknji – ob pošasti, hrbtni strani Pirellijevega stolpa. Nikoli še niso vstopili vanjo.

Luknja se dogaja v jami, ki je dovolj velika in mračna in srhljiva, da v njej stalno nekaj izginja. Luknja napoveduje konec, mrak, distopijo: luknjo v sodobnem življenju in modernističnem kapitalizmu.

V nasprotju s severnjaškimi speleologi – ko v njej prižgejo baterije, prižgejo kapitalizem. In ko jamo razsvetli kapitalizem, postane jasno, da bi Luknjo lahko vrteli na triple-billu z Avanturo (1960) in Mrkom (1962), Antonionijevima klasikama, ki sta lepo ujeli mentalni teater tega modernističnega kapitalizma – občutek nelagodja, negotovosti, atomiziranosti in tesnobe, emocionalno distanciranost, nedorečenost, skeptičnost in disfunkcionalnost, bežnost in eliptičnost urbanih odnosov, psihološko odtujenost in pomračitev, abstraktne zgodovinske sile, strahove, odtujenost, dvoumnost, prekarnost in kontingentnost sodobnega življenja, distopično brezizraznost betonskih in steklenih površin, taljenje vsega trdnega in stalnega in pavze, ki, kot je rekel Antonioni, tvorijo življenje. Michelangelo Frammartino vso urbano metafiziko Michelangela Antonionija spravi v ruralno luknjo – kalabrijski Solaris. Tu verjetno čas kar mine. Nenadoma je vsega konec. Avantura je film o skrivnostnem izginotju ženske – Luknja se dogaja v jami, ki je dovolj velika in mračna in srhljiva, da v njej stalno nekaj izginja. Mrk je film, ki opisuje distopično praznino modernističnega kapitalizma in napoveduje jedrsko apokalipso – Luknja napoveduje konec, mrak, distopijo: luknjo v sodobnem življenju in modernističnem kapitalizmu. (kinodvor + VOD)

tSESIvz2888