Bojevnik

za

Pogumno srce.

Če se vam zdi današnja Evropa strašna, grozna, mračna in kaotična, potem si poglejte robustnega Bojevnika, najdražji češki film v zgodovini, ki se dogaja v srednjeveški Evropi, postlani s trupli – visijo na drevesih, ležijo na tleh, vlačijo jih s konji, natikajo jih na kole. Tako je kot v kaki elizabetinski tragediji – liki nimajo več kam stopiti. Ne da to preseneča: Evropa, blatna, morbidna, kaotična in distopična, ima dva papeža, enega v Rimu, drugega v Avignonu, a tudi prestol Svetega rimskega cesarstva ima dva kralja – češkega kralja Vaclava IV (Karl Roden), ki naj bi ga zasedel, in njegovega polbrata Sigismunda (Matthew Goode), ki mu ga skuša – z majhno pomočjo makiavelističnega lorda Rosenberga (Til Schweiger) – speljati. Boj za oblast – no, igra prestolov – iztiri Evropo.

Včasih koga vržejo levom. Posilstva so del vsakdanjega fašizma. Letijo glave, roke in noge. To, da tu izgubiš oko, ni nič. Film se začne v času, ko ima Jan Žižka (Ben Foster), veliki češki vojskovodja, briljantni strateg in vojaški inovator, ki ni izgubil niti ene bitke (Otakar Vávra je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja o njem posnel trilogijo, ki so jo spletali filmi Jan Hus, Jan Žižka in Proti vsem), še obe očesi in ko ga lord Boreš (Michael Caine), Vaclavov vezir, najame, da ugrabi Catherine (Sophie Lowe), Rosenbergovo muzo, ki pa je za srednjeveško Evropo to, kar je bila Helena za špartansko-trojansko Grčijo – portal v zajčjo luknjo zgodovine. Ugrabitev, ki naj bi ustavila Rosenberga in Sigismunda, ustavi Evropo, ki se prelevi v odblesk Pogumnega srca, Prvega viteza, Gladiatorja, Kralja Arthurja in Roba Roya. Politične manipulacije, intrige in zarote terjajo meče, nože, samostrele in sekire, tako da ni nobenega dvoma, da je permanentno nasilje posledica političnih odločitev. In ko se elite borijo za oblast (in zadolžujejo), se ljudstvo bori za golo preživetje. (kino)