Mlada noč

Če so bila Pisma sv. Nikolaju – poljski film, ki ga je posnel slovenski režiser, diplomant »Cormanove« šole – romantična verzija novoletnega zbliževanja, potem je Mlada noč – češki film, ki ga je posnel slovenski režiser, diplomant praške FAMU – antiromantična verzija Pisem sv. Nikolaju, saj dvanajstletnika (Vojtěh Machuta & Jan Vaši), nežna izgubljenca v zimi družinske raztrganosti in družbene asocialnosti, ki se na novoletno noč znajdeta v stanovanju, kletki postsocialističnega emocionalnega nezadovoljstva, v kateri se trije odrasli, zanju neznanci, utapljajo v igrah spolne moči (in nemoči), svoj mali spletni peep-show doživita tako brutalno v živo (onstran tabujev in sramu), da ne veste, ali sta le fantoma (podobno kot oni otrok v filmu Kdo se boji Virginie Woolf?), ali pa dokaz, kako hitro mora danes dozoreti otrok, če hoče preživeti, postati konkurenčen in se vključiti v svet, v katerem so vsi krivi, poraženi, prikrajšani, pogrešljivi in pobruhani.

Razbijač Ralph

Ralph je bad guy. Nadčloveški orjak. Uničevalec. Shrek, le da ni zelen. Strah in trepet. Terorist. Razbijač. Vse, česar se dotakne, namreč podre, polomi, zruši. Za sabo pušča veliko gospodarsko škodo. Kot King Kong. Toda poglejte njegove oči! To so dobre oči – oči good guya. Ali bolje rečeno: to so oči vseh tistih »princev« iz Lepotice in zveri, Aladina, Pocahontas in drugih Disneyjevih animacij.

Jaz sem Janez Janša

Ko pride politik na oblast, je od njega odvisno, koliko se bo vmešal v življenja ljudi. Nekateri se odločijo, da se bodo vmešali manj, drugi se odločijo, da se bodo vmešali bolj, spet tretji pa se odločijo, da se bodo zelo vmešali. Janez Janša se je odločil, da se bo zelo vmešal. In trije umetniki, Emil Hrvatin, Žiga Kariž in Davide Grassi, ki so se preimenovali v Janeze Janše, so sklenili, da se bodo vmešali v njegovo življenje.

Asterix in Obelix v Britaniji

Koga pokličeš, ko Britanijo okupirajo tuji zavojevalci? Jamesa Bonda? Ne moreš – ni se še rodil. Celo Jezus Kristus se še ni rodil, kajti Britanijo blitzkriegovsko okupirajo rimske legije Julija Cezarja, kar pomeni, da smo kakih 50 let pred našim štetjem – vsaj v tem stripovskem, karnevalskem in pompoznem, a lenobnem, presenetljivo aseptičnem pudingu, polnem anahronizmov, ki nadomeščajo humor, francoskih velezvezd (Catherine Deneuve, Fabrice Luchini, Valérie Lemercier, Guillaume Gallienne, Dany Boon, Jean Rochefort, Bouli Lanners, Gérard Jugnot itd.), ki nadomeščajo scenarij, magičnega napoja, ki nadomešča filmsko magičnost, artificielnosti, ki nadomešča presenetljivost, ter Asterixa (Edouard Baer) in Obelixa (Gérard Depardieu), ki nadomeščata Jamesa Bonda, po malem pa tudi Tarantinove Neslavne barabe.

Poročni video

Če pa potrebujete tehten razlog, da se ne poročite, potem si poglejte britanski Poročni video, romantično farso, pravzaprav neke vrste »amaterski« dokumentarec o zakulisju parazitske poročne industrije.

Skok čez plot

Če potrebujete tehten razlog za poroko, potem si poglejte francoski multirežiserski Skok čez plot, stupidno, politično nekorektno farso, ki ne pušča nobenega dvoma, da je zakonsko življenje najboljši afrodiziak, poziv k seksu – jasno, poziv k seksu z drugo žensko, laissez-faire poziv k varanju, prešuštvu, skoku čez plot.

Skyfall

James Bond v vsaki bondiadi po malem umre. In če vsi tisti sociopatski megalomani, ki jih srečuje, ne bi čutili čudne potrebe po tem, da mu pred likvidacijo razkažejo svoje poslovne prostore, svojo čudežno infrastrukturo in druge znake svoje genialnosti, bi bil tudi zares že zdavnaj mrtev.

Vse tiste lepe stvari

Če ste videli norveški film Oslo, 31. avgusta, potem veste, da je ponovno vključevanje v družbo misija nemogoče, ali bolje rečeno, da je ponovno vključevanje v obstoječi družbeni red tako stresno, tako mučno in tako avtodestruktivno kot odpadanje od tega reda. Elite so se zaprle, kapitalizem pa se je tako skrčil, da razredni prehod ni več mogoč. In švedski film Vse tiste lepe stvari to lepo dopolni. Tu imate Katarino (Alicia Vikander), naivno punco, ki se je rodila na napačni strani razredne ločine – očeta nima, mati je zapita, sama je brezposelna, njena prihodnost pa diši po prikrajšanosti ter slepem in brezizhodnem prebijanju iz dneva v dan. Da bi se znebila svoje razredne usode, spremeni identiteto, tako da pristane kot receptorka v filharmoniji, kjer jo obsede ugledni dirigent (Samuel Fröler), poročen in precej starejši od nje, član karizmatične družbene elite, toda njen poskus, da bi se razredno premaknila (in s tem socialno zavarovala), je avtodestruktivna slepa ulica, ki se lahko konča le – če naj uporabim izraz iz zgodovine delavskega gibanja – ludistično.

Paranormalno 4

Andy Warhol je pred davnimi leti posnel film o tipu, ki spi – publika je šest ur gledala človeka, ki spi. Kar je bilo seveda monotono, dolgočasno, negledljivo. Malo ljudi je videlo to spanje. Andy ni vedel, da bi moral tip med spanjem tu in tam nepričakovano trzniti ali pa krikniti – da bi moral tu in tam vstati in na stežaj odpreti hladilnik – da bi se moral tu in tam odlepiti od postelje in levitirati – da bi moralo v sobi tu in tam zaškripati – pa bi imel hit. Paranormalno 4 – direktno nadaljevanje Paranormalnega 2 – je tak dolgčas, prekinjan s sopihanji, škripanji in levitiranji, ko se morilska Katie (Katie Featherston) in njen nečak, dediča demoničnega rodu, preselita v nevadsko sosesko, ki se ji hitro zmeša od »normalnosti«, tako da mutira v perverzno križišče sage, sit-coma, laptopskega žurnala, resničnostnega šova, predatorske subjektivnosti, paranoje in terorja, ki se pedofilsko stegujejo proti otroku.

Noč grozljivk

31. oktobra, na noč čarovnic, se bo v Kinodvoru odvrtel že peti – ja, jubilejni – maraton groze, gorja & gravža, ki se bo začel ob sedmih zvečer in končal ob sedmih zjutraj. In da ne bo kakega dvoma: to je vedno masovka. Maraton je vedno vnaprej razprodan. In fani, ki si ne zatiskajo oči pred resnico svojega najljubšega žanra in sodobnega sveta, vedno vztrajajo do konca, do jutra, ko se razidejo ob ponavljanju replike: To je le film … to je le film … to je le film.

Prava nota

Debelušna – vedno živahna, poskočna, odrezava – Rebel Wilson, ki je doslej zbirala filme na B (Bachelorette, Bridesmaids), igra debeluško po imenu Fat Amy. Debela Amy. Vsaj tako pravi, da ji je ime. Če jo namreč vprašajo, kako ji je ime, odvrne: »Debela Amy?« Kaj, se čudijo – sama sebi praviš Debela Amy? »Ja, da me anoreksične prasice, kot si ti, ne bi tako klicale za mojim hrbtom!«

Oslo, 31. avgusta

Pozabite na vse tiste filme o zombijih, ki ste jih videli. Pozabite na vse tiste mrtve, ki se vračajo. Danes – v pogojih vse bolj čistega, neoliberalnega kapitalizma – vrnitev med žive ni več mogoča.

Časovna zanka

V Časovni zanki je vse polno časovnih zank, v katerih se preteklost in prihodnost borita za dušo časa. Prihodnost je potrata časa, preteklost se stalno spreminja, sedanjost pa je le krik, ki ga nihče več ne sliši.

Otroci z gore Napf

Švicarska dokumentaristka Alice Schmid je eno leto preživela med otroci v švicarski alpski vasici, ki je povsem odrezana od sveta, kar veste po tem, da so zime dolge, da je sneg globok in da je pot do šole, ki zahteva pešačenje, dolga. Odraščanje v idili ekološkega raja ima svoje prednosti – stalno si na svežem zraku in sredi narave, starši ti ne težijo, ješ le biohrano, v stiku si z živalmi, občutiš specifiko letnih časov, ne visiš le na internetu, nisi v prenatrpanem razredu, veliko časa imaš za igranje harmonike, šofiranje traktorja, utrjevanje starih šeg in razpravljanje o tem, kako bi to samotno očetnjavo spremenil v Hollywood. Toda odraščanje v idili ekološkega raja ima tudi svoje hendikepe – otroci, ki jih gledamo, so namreč povsem nerazločljivi. Brez posebnosti, brez problemov, brez osebnosti. Ali bolje rečeno: osebnosti imajo le toliko kot Heidi.

Nočne ladje

Fant sreča dekle (ali pa dekle sreča fanta). Fant in dekle se razideta. Fant se vrne k dekletu (ali pa se dekle vrne k fantu). Tako gre dobro znana, utečena, preverjena formula romantičnih komedij.

Med volkovi

Med volkovi je španski mladinski film, namenjen otrokom, ki še verjamejo v obstoj narave, predvsem pa v možnost sožitja med človekom in naravo. Obubožani kmet »proda« svojega 7-letnega sina (Manuel Camacho) vsemogočnemu veleposestniku, ki ga potem pošlje v odročne hribe za ovčjega pastirja, toda ko po nenadni smrti svojega mentorja, ostarelega pastirja, ostane sam sredi te nevarne divjine, se prelevi v divjega fanta, samozadostno ekonomijo, Tarzana iberske sierre, bolj volčjega – in bolj spretnega – od volkov (sam ujame to, česar volkovi ne morejo!), ki postanejo njegovi občudovalci, po malem pa tudi njegovi zvesti psi. Sožitje med človekom in naravo je mogoče, toda le pod pogojem, da človek postane bolj divji od narave in vsaj tako krvoločen kot volkovi. Narava ni za vegetarijance, pacifiste in ljudi, ki ob pogledu na kri omedlijo.

Hotel Transilvanija

Hotel Transilvanija, 3D animacija, ima hud problem: ko se začne, se obenem že tudi konča. Problem je še toliko hujši (in antiklimaks še toliko nelagodnejši), ker se film začne bogato in intrigantno.

Nora dekliščina

Tri prijateljice – seksi, direktne, ošabne, žurerske, estrogenske, plehke, igrajo jih Kirsten Dunst, Lizzy Caplan in Isla Fisher, ki dišijo tako po Seksu v mestu kot po Petdesetih odtenkih sive – gredo na poroko nekdanje sošolke, ki so jo v gimnaziji vztrajno zasmehovale, poniževale, šikanirale in klicale »Pig Face«.

Ugrabljena 2

Mislite, da ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko? Bruce Willis je že davno ugotovil, da je to mogoče. V filmu Umri pokončno 2 je famozno dahnil: »Kako to, da se lahko istemu človeku ista stvar zgodi dvakrat?« V filmu Umri pokončno 2 se mu je pač zgodilo to, kar se mu je zgodilo v filmu Umri pokončno – sam se je znašel iz oči v oči s terorističnimi ugrabitelji. Le lokacijo je zamenjal.

Deklica in drevo

Vlado Škafar je pred leti – v dokuju Peterka: leto odločitve – Primoža Peterko, še malo prej prvega smučarskega skakalca sveta, ujel na travniku, in to ravno v času, ko je Peterka načrtoval svojo vrnitev. Ne na skakalnice, ampak med zmagovalce. Peterka je imel za sabo mučno obdobje stagnacije, toda nekomu je moral povedati, kaj ga tišči, preden je lahko spet poletel. In natanko to je storil: kmalu zatem je namreč spet zmagal. Comeback – četudi kratkotrajen, tako rekoč hipen – je uspel.

Hiša na koncu ulice

Scenarij za tole revizijo Psiha, kanaliziranega skozi Siroto, je bil napisan že pred desetimi leti, pa so ga stornirali. Ne vemo, kolikokrat so ga stornirali, toda verjetno stokrat, ker čas nikoli ni bil pravi.

Ženska iz petega okrožja

Se še spomnite Kubrickovega Izžarevanja, v katerem se falirani, blokirani ameriški pisatelj Jack Torrance z ženo in sinom preseli v izvensezonski hotel, ki postane prizorišče družinskega nasilja, vstajenja mrtvih in bizarnih prigod?

Veleposlanik

Predstavljajte si državo, ki ima bogate zaloge naravnih virov in dragocenih rud – od diamantov in zlata do kobalta. Taka država po vseh kriterijih velja za bogato. In ker je bogata, si lahko privošči zaščito pred zunanjimi špekulanti, paraziti, oportunisti in predatorji, ki prežijo na njeno naravno bogastvo, na njene zlate rudnike. Dovolj je bogata, da lahko zaščiti svoje interese. Kako si lahko tako državo vendarle podrediš? Kako se lahko dokoplješ do njenih zlatih rudnikov, do njenih diamantov, do njega kobalta?

Šanghaj

Hipija Wyatt in Billy v Golih v sedlu srečata odvetnika (Jack Nicholson), ki jima pojasni, zakaj se ju mali ljudje tako bojijo: »Ne bojijo se vaju. Bojijo se tega, kar predstavljata – in za njih predstavljata svobodo. Oh, sami pravijo, da so svobodni, toda govorjenje o svobodi je eno, biti svoboden pa čisto nekaj drugega. Če te na trgu kupujejo in prodajajo, potem si težko svoboden.

Učitelj

Quebec je država v državi, v kateri vsake toliko časa priredijo referendum: naj se Quebec osamosvoji in odcepi od Kanade ali ne? Kot se je recimo Slovenija. Quebeškim separatistom to do sedaj še ni uspelo - Quebec se ni osamosvojil. Ostal je v Kanadi. Toda v Quebecu še vedno govorijo francosko.

360

Brazilski auteur Fernando Meirelles, režiser mnogih prestižnih filmov (Božje mesto, Zvesti vrtnar, Slepota), tokrat stopi na teren, po katerem so stopali Pasja ljubezen, Magnolija, Usodna nesreča in predvsem Babilon, ki nas je skušal prepričati, da je svet po novem globalen in globaliziran, da smo vsi povezani, da je metuljev efekt postal meso in da se to, kar zagrešiš na enem koncu sveta, pozna na drugem koncu sveta.

Divjaki

Vau, si rečete - Oliver Stone! Vau, si rečete - Laguna Beach! Sonce, morje, srferji, raj in policaji na kolesih - Bog je tu parkiral sedmi dan. Vau, si rečete, ko se Chon (Taylor Kitsch) in Ophelia (Blake Lively), alias O, na začetku divje, strastno pofukata. Vau, si rečete, ko se domov vrne Ben (Aaron Johnson), njegov najboljši prijatelj, nekdanji tjulenj (Navy Seal) in iraški veteran, ki se potem divje, strastno pofuka z Ophelio.

Nevidno zlo: Maščevanje

Če hočete videti apokaliptično verzijo Alice v čudežni deželi, potem morate nujno slediti sagi o Nevidnem zlu, v kateri se Alice (Milla Jovovich), uslužbenka korporacije Umbrella, tajne producentke »nevidnega zla«, prelevi v baletno, usnjeno, nesmrtno superjunaško orožje, gensko spremenjeni organizem (damska verzija Jasona Bourna, izgubljena sestra Selene iz Podzemlja, nesojena ljubica Nea iz Matrice), strup za zombije, prepotuje Ameriko, se klonira, v Maščevanju, peti epizodi Nevidnega zla, pa se vrne nazaj v korporacijo Umbrella, ki je lahko zdaj – v času globalizacije, vsaj s svojim testnim obratom – parkirana tudi v ledu Kamčatke.

Ime mi je Li

Andrea Segre je v zadnjih letih posnel serijo dokumentarcev (Zelena kri, Zaprto morje, Kot človek na Zemlji ipd.), v katerih je razkrinkal katastrofalno ravnanje z afriškimi begunci, ki so skušali imigirirati v Italijo. Prihajali so – in še vedno prihajajo – iz stalno ogroženih, raztrganih, krvavečih, »faliranih« dežel (Eritreja, Somalija ipd.), prizorišč srhljive revščine, zahodnega izkoriščanja naravnih virov in večnih državljanskih vojn, toda Italijani so jih potem – in jih še vedno – mirno vračali nazaj.

Pogum

Merida bi bila verjetno prva, ki bi vam povedala, da so si visoke pete izmislili moški, to pa zato, da bi ženske lažje ujeli in da bi jih lažje obvladovali, da torej ne bi mogle pobegniti in da bi se držale doma, družine in utečenih patriarhalnih vrednot. Merida, glavna junakinja Pixarjevega Poguma, je kakopak 3D animirani lik – lepa, dolgolasa, rdečelasa, po malem Pocahontas, po malem Jasmina, po malem Belle, usojena za novo igračo, prodajno tekmico Barbik in Winxic.