Marcel Štefančič jr.

13. 12. 2013  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Film

Llewyn Davis

Inside Llewyn Davis, 2013
Joel & Ethan Coen

Zgodba o neuspehu.

Če berete biografije ameriških dylanesknih glasbenikov, potem hitro ugotovite, skozi kaj vse so morali iti, da bi uspeli: pristati so morali v New Yorku, posvojiti so morali kulturo Greenwich Villaga, nastopati so morali v malih, zanikrnih, oguljenih, zaležanih barih, klubih in kafetarijah, imeti so morali bogat glas in dobre, atraktivne, folk-trubadurske štikle z živim smislom za tragično občutje sveta, biti so morali iskreni, melanholični, peripatetični, odisejski in brezdomni, a nadarjeni, prepuščeni sami sebi in svoji lakoti, spati so morali zdaj tu, zdaj tam, spijazniti so se morali z izhodiščno bedo, emocionalno zimo in slepimi ulicami, živeti so morali le za svojo umetnost, svojih vizij niso smeli kompromitirati, po malem so morali biti asocialni in mizantropski, tudi nezaupljivi, nagnjeni k intimni nestalnosti in romantični nevezanosti, zatajiti so morali bližnje, svoje emocije so morali hraniti za svoje balade, ne pa za druge ljudi.

In tako dalje. To je recept za uspeh. Toda za Llewyna Davisa, folk pevca, ki ga igra – in poje – Oscar Isaac, je to recept za neuspeh. Llewyn, eliptična alegorija folk pevca Dava Van Ronka, gre leta 1961 – sredi newyorške zime – skozi vse to, a ne uspe. Ali bolje rečeno: con gusto gre skozi vse tisto, skozi kar mora iti umetnik, če hoče uspeti, a kljub temu ne uspe. Tantiem od njegove plošče ni, včasih ga pretepejo, publika ga ne prepozna, okolica – z njegovo punco vred (Carey Mulligan) – ga ne sprejme. Morda nima sreče, morda solo kariera ni zanj, morda bi moral igrati v bendu, morda je v napačnem mestu (vmes odide celo v Chicago), morda hoče preveč prehitro, morda ga ustavlja prehuda ravnodušnost sveta, morda preveč poje prihodnosti, morda preveč poje mrtvim, morda je preutrujen od misli na prihodnost, morda ga iskrenost dela nespremljivega in nepriljudnega, morda je preveč odvisen od tega “metafizičnega” niča, morda je Bob Dylan njegova boljša verzija, morda pa je res le idiotski brat genija, ki je izginil, toda brata Coen se njegovemu mitomanskemu neuspehu posvetita s tako antinostalgično ljubeznijo, kot sta se v filmu Ni prostora za starce posvetila neupehu Llewelyna Mossa. S tako antinostalgično ljubeznijo so se znali ameriški filmarji posvečati neuspehu v sedemdesetih, v času holivudske renesanse, Novega Hollywooda, recimo Robert Altman v Nashvillu ali pa v Privatnem detektivu, v katerem je Philip Marlowe (Elliott Gould), oni veliki luzer sedemdesetih, stalno iskal svojo mačko. Kot Llewyn Davis.

(Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.